Po smrti dosmrtnega jugoslovanskega predsednika Josipa Broza - Tita na začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja je tako zaradi različne gospodarske razvitosti jugoslovanskih republik na eni strani in centralističnih in nacionalističnih, predvsem velikosrbskih teženj na drugi strani, začela razpadati SFR Jugoslavija.

V Sloveniji so se sredi osemdesetih let zelo krepila številna družbena gibanja, pojavljale pa so se tudi prve želje po samostojnosti ali vsaj spremembi statusa Slovenije znotraj Jugoslavije. Številni politični dogodki ob koncu osemdesetih let so privedli do prvih demokratičnih volitev in pozneje do plebiscita, kjer so slovenski volivci z veliko večino izrazili željo, da si želijo živeti v samostojni Sloveniji.

Najbolj prelomni dogodki, ki so privedli do osamosvojitve:

18. februar 1987 je izšla 57. številka Nove revije, v kateri so bili objavljeni prispevki za slovenski nacionalni program. Avtorji so zahtevali opustitev komunističnega sistema in uvedbo politično pluralističnega demokratičnega sistema, svobodnega socialnotržnega ekonomskega reda in samostojno slovensko državo. Zaradi objave teh prispevkov je bil odstavljen odgovorni urednik Nove revije Dimitrij Rupel.

12. maja 1988 je bila na javni kmečki tribuni z naslovom "Ali mora kmet res le ubogati?" ustanovljena prav slovenska stranka po drugi svetovni vojni, Slovenska kmečka zveza (SKZ). Kot društvo je bila formalno registrirana 12. avgusta 1988, kot stranka pa 25. januarja 1990, ko je to omogočil Zakon o političnem združevanju. Prvi predsednik Slovenske kmečke zveze je postal Ivan Oman.

31. maja 1988 je Služba državne varnosti (SDV) aretirala Janeza Janšo, varnostni organi JLA pa Ivana Borštnerja. 5. junija je bil aretiran še David Tasić, obtožnica pa je bila vložena tudi zoper Francija Zavrla. Proti njim je bil na ljubljanskem vojaškem sodišču sprožen sodni proces, bolj znan kot proces proti četverici oz. afera JBTZ.

3. junija 1988 je bil ustanovljen Odbor za varstvo človekovih pravic, ki je imel več kot 100.000 članov.

30. junija 1988 je vojaški tožilec Živko Mazić vložil obtožnico proti četverici in predlagal pripor do konca sojenja. Konec julija je senat vojaškega sodišča odločil, da so vsi štirje krivi, in je vsem izrekel zaporno kazen: Borštnerju štiri leta, Janši in Zavrlu 18 mesecev ter Tasiću pet mesecev.

Oktobra 1988 je Vrhovno vojaško sodišče JLA potrdilo sodbo ljubljanskega vojaškega sodišča, pri čemer je Tasiću povečalo kazen na 10 mesecev. Zaradi številnih protestov Odbora in množičnih demonstracij so avgusta 1989 pogojno izpustili Janšo, za njim pa še preostale tri zapornike.

27. februarja 1989 je bilo na Kosovu uvedeno izredno stanje. Različne organizacije in združenja so v Cankarjevem domu v Ljubljani pripravile zborovanje v podporo kosovskim rudarjem in proti uvedbi izrednega stanja.

1. marca 1989 je bil v Cankarjevem domu v Ljubljani protizbor tistih prebivalcev Slovenije, ki niso bili Slovenci po narodnosti, vendar so prebivali v Sloveniji. Na republiškem sekretariatu za notranje zadeve v Ljubljani je bil izdelan prvi načrt, če bi prišlo do mitinga "resnice" Srbov in Črnogorcev v Ljubljani. Načrt je bil tudi podlaga za poznejši načrt "Sever".

8. maja 1989 je pesnik Tone Pavček na Kongresnem trgu prebral Majniško deklaracijo, ki je postala temeljni program nastajajočih strank demokratične opozicije v Sloveniji.

15. maja 1989 je slovenska delegacija zapustila zasedanje predsedstva konference Zveze socialistične mladine Jugoslavije v Beogradu. Predsedovanje predsedstvu SFRJ-ja pa je istega dne prevzel Janez Drnovšek.

27. septembra 1989 je republiška skupščina v Ljubljani sprejela 81 dopolnil k slovenski ustavi iz leta 1974, s katerimi je bil omogočen prehod v parlamentarno demokracijo, saj so pomenili pravno podlago za pripravo nadaljnjih potez, ki so vodili k osamosvojitvi in samostojnosti Slovenije. Zvezno predsedstvo Zveze komunistov Jugoslavije je močno pritiskalo na slovensko vodstvo, da ne bi sprejeli ustavnih sprememb, pojavljale pa so tudi grožnje s posredovanjem JLA.

25. novembra 1989 je bil izdelan načrt slovenske milice, akcija "Sever ¬ ukrepi v zvezi s preprečitvijo mitinga resnice v Ljubljani", ki je bila napovedan za 1. december.

1. decembra 1989 je slovenska oblast prepovedala miting resnice, ki ga je v Ljubljani napovedalo združenje za vrnitev Srbov in Črnogorcev. To je bil prvi primer nasprotovanja slovenskih oblasti srbski hegemoniji in prikaz oblasti na svojem ozemlju.

4. december 1989 so Slovenska demokratična zveza, Slovenski krščanski demokrati in Socialdemokratska zveza Slovenije podpisali dogovor o sodelovanju, ki je hkrati pomenil tudi ustanovitev koalicije Demokratična opozicija Slovenije (Demos). Takratne slovenske oblasti so namreč kljub nasprotovanju Beograda dopustile ustanavljanje političnih strank.

Decembra 1989 sta bila na zasedanjih zborov republiške skupščine v Ljubljani sprejeta Zakon o volitvah v skupščine in Zakon o političnem združevanju kot podlagi za prve večstrankarske volitve leta 1990.

8. januarja 1990 je tedanji predsednik republiške skupščine Slovenije Miran Potrč razpisal prve večstrankarske volitve po letu 1945.

22. januarja 1990 je delegacija Zveze komunistov Slovenije demonstrativno odšla s 14. kongresa ZKJ-ja v Beogradu.

7. in 8. marca 1990 je slovenska skupščina nadaljevala sprejemanje pravnih podlag za osamosvojitev in sprejela pet dopolnil k slovenski ustavi, med drugim, da je Republika Slovenija država, ki temelji na suverenosti slovenskega naroda in ljudstva Slovenije.

29. marca 1990 je bila z zakonom za himno Republike Slovenije razglašena sedma kitica Prešernove Zdravljice.

8. aprila 1990 je bil prvi, 22. aprila pa drugi krog večstrankarskih volitev v zbore Skupščine Republike Slovenije. Zmagala je združena opozicija Demos. Za člane predsedstva Slovenije so bili izvoljeni Ciril Zlobec, Ivan Oman, Matjaž Kmecl in Dušan Plut, v drugi krog predsedniških volitev pa sta se uvrstila Milan Kučan in Jože Pučnik. Kučan je v drugem krogu 22. aprila zmagal z 58,6 odstotka glasov, Pučnik jih je prejel 41,4 odstotka.

9. maja 1990 je bila konstitutivna seja novoizvoljene republiške skupščine, ki je v vsakem zboru imela po 80 delegatov. Za predsednika 240-članske republiške skupščine je bil izvoljen France Bučar.

15. maja 1990 je tedanji poveljnik Teritorialne obrambe Slovenije izdal ukaz, daje treba izročiti vse orožje in strelivo TO, ki je bilo zunaj objektov JLA. 60 občin ni izpolnilo tega ukaza. Kot odgovor na zahtevo je pozneje nastala Manevrska struktura narodne zaščite (MSNZ).

16. maja 1990 je bil izvoljen 27-članski Izvršni svet Republike Slovenije, ki mu je predsedoval Alojz Peterle, podpredsedniki pa so bili Matija Malešič, Andro Ocvirk in Leo Šešerko. Republiški sekretar za notranje zadeve je postal Igor Bavčar, za ljudsko obrambo pa Janez Janša.

19. maja 1990 je predsedstvo Republike Slovenije, ki so ga tedaj sestavljali predsednik Milan Kučan ter člani Matjaž Kmecl, Ivan Oman, Dušan Plut in Ciril Zlobec, ustavilo oddajo orožja Teritorialne obrambe v skladišča Jugoslovanske ljudske armade.

8. julija 1990 je bila pred množičnim grobiščem domobrancev v Kočevskem rogu množična spravna slovesnost, postavili so spomenik žrtvam povojnih pobojev. S slovesnostjo, na kateri sta govorila predsednik predsedstva Milan Kučan in ljubljanski metropolit Alojzij Šuštar, so skušali na simbolni ravni preseči ideološki spor med Slovenci.

Julija 1990 je republiška skupščina sprejela deklaracijo o suverenosti države Slovenije in določila enoletni rok za sprejetje nove ustave in postopek za ugotovitev, kateri zvezni predpisi v Sloveniji ne veljajo več, ter odpoklicala slovensko delegacijo iz zveznega zbora Skupščine SFRJ-ja.

Septembra 1990 je slovenska skupščina z novimi ustavnimi spremembami razveljavila številne zvezne predpise.

Oktobra 1990 je bilo z ustavnim zakonom razveljavljenih 27 jugoslovanskih zakonov.

6. decembra 1990 je bil sprejet zakon o plebiscitu o samostojnosti in neodvisnosti republike Slovenije, razglašena pa je bila izjava o dobrih namerah in deklaracija o spoštovanju temeljnih konvencij Sveta Evrope.

23. decembra 1990 je bil izveden plebiscit o osamosvojitvi Slovenije, 26. decembra pa razglašeni izidi glasovanja. Plebiscita se je udeležilo 93,2 odstotka volivcev, "za" samostojno in neodvisno Slovenijo je glasovalo 88,5 odstotka vseh, ki so imeli pravico glasovati. Po zakonu je morala biti odločitev za samostojno in neodvisno Slovenijo uresničena v šestih mesecih.