Za petletni mandat predsednika države so se v kratki slovenski zgodovini potegovali številni javnosti bolj ali manj znani obrazi, najbolj pa so v spominu seveda ostali tisti, ki so bili tudi izvoljeni. Na prvih predsedniških volitvah leta 1992 je že v prvem krogu slavil izkušen politik Milan Kučan, do osamosvojitve leto prej tudi predsednik slovenskega predsedstva in nasploh eden najbolj znanih obrazov iz časa slovenskega osamosvajanja.

14. januarja 1941 v Križevcih rojeni politik je že v mladosti zajadral v politične vode. Svoj prvi pomembnejši položaj je zasedel leta 1968, ko je za eno leto prevzel vodenje Zveze socialistične mladine Slovenije, nato pa postal član sekretariata Zveze komunistov Slovenije in leta 1973 tudi sekretar omenjene zveze. Med letoma 1978 in 1982 je bil predsednik Skupščine Socialistične republike Slovenije, nato pa štiri leta slovenski predstavnik v predsedstvu Centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije. Od pomladi 1986 do decembra 1989 je bil predsednik Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije.

Avtor tistih slovitih besed ob prvem dvigu zastave
Leta 1990 se je z največjim tekmecem Jožetom Pučnikom potegoval za mesto predsednika predsedstva Socialistične republike Slovenije in v drugem krogu zmagal. Naloge predsednika predsedstva je tako opravljal tudi v najbolj negotovih časih za Slovenijo, ko se je ta osamosvajala, in se v zgodovinski spomin zapisal kot človek, ki je ob prvem dvigu slovenske zastave junija 1991 dejal: "Danes so dovoljene sanje, jutri je nov dan."

V tistem času je veljal za enega najpriljubljenejših politikov in bil, kot omenjeno, na prvih predsedniških volitvah leto pozneje izvoljen že v prvem krogu in dobra dva tedna po izvolitvi, 22. decembra 1992, prisegel kot prvi slovenski predsednik. Tudi na drugih predsedniških volitvah pet let pozneje se mu ni približal noben drug kandidat, tako da je Slovenijo vodil do decembra 2002, ko ga je nasledil še en uveljavljeni politični obraz, Janez Drnovšek. Skladno s funkcijo predsednika, ki nima nobenih večjih pooblastil, je njegovo predsedovanje minilo brez večjih pretresov ali kakršnih koli afer, ki so bile značilne za njegove naslednike.

Po izteku mandata se je upokojil, a ostal ena najvidnejših političnih osebnosti Slovenije. Je med ustanovitelji društva Forum 21, ki se predstavlja kot neodvisna institucija civilne družbe, ki želi s premisleki, prenosom znanj in izkušenj ter z analizami družbenih procesov bogatiti podlage za kompetentno odločanje o javnih zadevah v Sloveniji, v EU-ju in v širšem mednarodnem prostoru.

Drnovšek: po štirih premierskih mandatih še predsedniški
Po dveh mandatih, kolikor jih največ lahko opravi predsednik države, se je tako Kučan poslovil, nasledil pa ga je Janez Drnovšek, ki je v drugem krogu premagal protikandidatko Barbaro Brezigar. Tudi Drnovšek je spadal med tiste slovenske politike, ki so močno zaznamovali burna prehodna devetdeseta leta prejšnjega stoletja, pa tudi prvo desetletje novega tisočletja. Pred zasedbo mesta predsednika je bil namreč štirikrat predsednik vlade in prvi mož najmočnejše stranke prvih let samostojne države, LDS-a.

Drnovškov vstop v slovensko in tudi jugoslovansko politiko med razpadanjem SFRJ-ja pa je bil nekoliko neobičajen. Na začetku aprila 1989 so bile v organizaciji Socialistične zveze delovnega ljudstva (SZDL) splošne volitve z več kandidati za člana predsedstva SFRJ-ja, torej nekako prve neposredne volitve voditelja SFRJ-ja, saj je bila Slovenija na vrsti, da ji maja 1989 pripade mesto predsednika predsedstva nekdanje Jugoslavije. Drnovšek, sicer po izobrazbi ekonomist, se je na volitvah pomeril z dolgoletnim jugoslovanskim političnim funkcionarjem Markom Bulcem. Drnovškova zmaga - podprlo ga je 57 odstotkov volivcev - je bila na videz nepričakovana, vendar spa vojevrstna nezaupnica slovenskih volivcev nekdanjemu socialističnemu režimu in izraz želje po političnih spremembah.

Leta 1992 je nato ustanovil Liberalno demokracijo Slovenije (LDS) in jo vodil do leta 2002, ko je mesto predsednika stranke in premierja - tudi zaradi bolezni, saj so mu leta 1999 odkrili raka na ledvicah - prepustil Antonu Ropu, sam pa je kandidiral za predsednika. Njegovo predsedovanje je sprva potekalo precej odmaknjeno od javnosti, kar je bila nedvomno tudi posledica bolezeni. Po izboljšanju zdravstvenega stanja se je predal duhovnosti, izdal več knjig s tovrstno tematiko in presenetil tudi s selitvijo iz prestolnice na Zaplano oz. s pozivom sodržavljanom, naj se tako kot on vrnejo k naravi.

Poduhovljenost, mir, dobrodelnost
Njegova zadnja leta predsedovanja so tako potekala v nekonvencionalnem duhu. Ustanovil je Gibanje za pravičnost in razvoj, zaradi česar je januarja 2006 tudi uradno zapustil svojo stranko LDS. Po vnovičnem pojavu rakastih metastaz se je odločil za alternativno zdravljenje (med drugim se je odpovedal mesu), proti koncu mandata pa zdravljenje popolnoma opustil, kar je sprožilo številne razprave o odgovornosti politikov do svojega zdravja. Tik pred iztekom mandata je sicer pomiril zagovornike uradne medicine in ob odprtja novega Onkološkega inštituta v Ljubljani dejal, da je onkološko zdravljenje edino učinkovito.

V drugi polovici mandata se je posvetil duhovnosti - v spomin se je zasidral obisk pri takrat sveže izvoljenem bolivijskem predsedniku Evu Moralesu - in človekoljubnosti. Tako se je med drugim ponudil za posrednika pri reševanju krize v sudanski pokrajini Darfur in pripravil mirovni načrt za rešitev spora med uporniki in vlado, zavzemal se je za rešitev vprašanja Kosovo itd., s čimer se je sam zapletel v spor s takratnim zunanjim ministrom Dimitrijem Ruplom, ki je bil mnenja, da se Drnovšek preveč vpleta v zunanjo politiko. Odločno se je vmešal, ko so izbruhnile napetosti med krajani Ambrusa in romsko družino Strojan, in družini pomagal najti nov dom.

23. aprila 2007 je uradno sporočil, da se na predsedniških volitvah konec leta ne namerava potegovati za drugi mandat. Dva meseca po koncu predsedniškega mandata, 23. februarja 2008, je umrl na svojem domu na Zaplani.

Napeta predsedniška tekma in velik preobrat: zmaga Danila Türka
V predsedniško tekmo leta 2007 se je spustilo sedem kandidatov: Lojze Peterle, Danilo Türk, Mitja Gaspari, Zmago Jelinčič, Darko Kranjc, Monika Piberl in Elena Pečarič. Peterleta so pri kandidaturi podpirale stranke z desnega političnega pola (NSi, SDS in SLS), a je na koncu kandidiral s podpisi volivcev, ki jih je zbral v rekordnih štirih urah. Nekdanjega slovenskega veleposlanika in visokega uradnika pri OZN-u Danila Türka so podpirali Socialni demokrati, DeSUS, Zares, pa tudi Aktivna Slovenija (AS) in Stranka ekoloških gibanj (SEG). Slovenska nacionalna stranka (SNS) je v predsedniško tekmo poslala svojega predsednika, Zmaga Jelinčiča, LDS pa je podprl nekdanjega guvernerja Banke Slovenije Mitjo Gasparija.

Same volitve so prinesle velik preobrat: v prvem krogu je namreč zmagal Lojze Peterle (a z manjšo prednostjo, kot so mu jo napovedovale javnomnenjske raziskave), v drugem krogu pa je presenetljivo slavil Danilo Türk.

Karierni diplomat Türk ves čas v sporu z desnico
Doktor prava se je na začetku kariere posvetil predvsem proučevanju problematike manjšin in človekovih pravic, nato kariero nadaljeval na ljubljanski pravni fakulteti, po razglasitvi samostojnosti Slovenije pa se je dejavno vključil v mlado nastajajočo slovensko diplomacijo in že julija in avgusta 1991 v Ženevi neuradno, a s pooblastilom zunanjega ministra, še nepriznano Slovenijo predstavljal v stikih s predstavniki OZN-a, KVSE-ja in Sveta Evrope. Napisal je več osnutkov memorandumov Republike Slovenije za t. i. Banditerjevo komisijo, ki so pripomogli k ugotovitvi komisije o razpadu Jugoslavije in nastanku njenih naslednic kot samostojnih držav.

Leta 1992 je postal prvi slovenski veleposlanik pri Organizaciji združenih narodov, po uspešno opravljenem mandatu pa ga je k sodelovanju povabil takratni generalni sekretar OZN-a Kofi Annan. Türk je več kot pet let opravljal delo Annanovega pomočnika za politične zadeve, dokler se ni vrnil v domovino in nadaljeval delo na pravni fakulteti.

Türkovo predsedovanje so zaznamovali konflikti s parlamentom in z Janševim SDS-om. Nesoglasja so privedla do tega, da se je moral Türk kot prvi slovenski predsednik spoprijeti z grožnjo ustavne obtožbe - povod zanjo je bila njegova odločitev, da z državnim odlikovanjem počasti Tomaža Ertla. Türk je pojasnjeval, da je Ertla odlikoval zaradi zaslug pri policijski akciji Sever med osamosvajanjem, opozicija pa je opozarjala, da je prav Ertl, kot nekdanji vodilni na področju notranjih zadev nekdanje države, kriv za aretacije četverice JBTZ. Ker Türk odlikovanja ni želel umakniti, sta SDS in SLS v parlament vložila predlog ustavne obtožbe predsednika, ki pa med poslanci ni dobil podpore.

Drugorazredne izjave in ponarejeni dokumenti
A "vojna" se je nadaljevala, med drugim z očitki o razsipnosti predsedniškega urada, pri čemer je opozicija kazala na porabo sredstev za letalske vozovnice za pot v BiH, negospodarno ravnanje pa je ugotovila tudi protikorupcijska komisija. Posebej je odmevala njegova izjava o "drugorazredni temi", ko na dan žena ni želel komentirati povojnih pobojev, ki so v ospredje pozornosti javnosti prišli z razkritjem žrtev pobojev v Barbarinem rovu pri Laškem. Med odmevnimi Türkovimi potezami je bila tudi odločitev, da ne bo podpisal imenovanj za nove veleposlanike, ki jih je tik pred iztekom mandata imenovala Janševa vlada. Sporen se mu je zdel Dimitrij Rupel, ki naj bi Slovenijo predstavljal na Dunaju, za katerega je dejal, da mu ne zaupa, njegovo komuniciranje prek spletne strani MZZ-ja (Rupel je bil takrat zunanji minister) pa je označil za nedostojno. Türk se je javnosti zameril tudi takrat, ko je to, da je Gregor Golobič (Zares) zamolčal lastništvo v podjetju Ultra, označil za napako, za katero se je Golobič pač opravičil.

Pahor, zbiratelj nazivov, na koncu tudi do predsedniškega položaja
Čeprav je Türk veljal za enega najbolj priljubljenih politikov v državi, pa mu na volitvah pred petimi leti ni uspelo osvojiti še drugega mandata. Premagal ga je namreč Borut Pahor, še en stari znanec s političnega parketa, ki je v svoji politični karieri položaje kar nizal: bil je najmlajši član centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije, pozneje predsednik državnega zbora, predsednik vlade (a je mandat predčasno končal), prvi obraz Socialnih demokratov, ki je stranko popeljal tudi do njenega največjega uspeha, zmage na državnozborskih volitvah leta 2008, evropski poslanec, na koncu pa še predsednik države.

Že Pahorjevo predsedniško kandidaturo pred petimi leti je zaznamovala nekonvencionalnost: v okviru kampanje se je namreč družil z ljudmi in pod geslom Skupaj - spodbujajmo drug drugega potoval po državi in opravljal najrazličnejše poklice. Tudi njegov mandat so bolj kot njegovo politično delovanje (ob številnih perečih temah je Pahor namreč raje molčal) zaznamovale njegove objave na družbenih omrežjih, ki so nemalokrat sprožile vprašanje primernosti določenih zapisov, kot gre za najvišjega državnega funkcionarja, številne tako ali drugače sporne izjave (spomnimo se samo vzklika "spodbude" na maturantski paradi) itd. A kljub temu, če sodimo po raziskavi Vox Populi, ostaja najbolj priljubljen politik v državi. Ali bo volivce s svojih neklasičnim predsedovanjem prepričal še drugič, pa bo morda jasno že 22. oktobra.