V prvem letu epidemije je bilo v ospredju pomanjkanje kadra in prostorska stiska, saj so se iskale vedno nove postelje za covidne bolnike. Zapirale so se nekatere nenujne ambulante, odpadali so pregledi, zastal je del preventivne zdravstvene dejavnosti, večje bolnišnice so se morale zaradi številnih zbolelih preoblikovati v covidne bolnišnice, covidne oddelke je bilo treba širiti tudi na druge oddelke bolnišnic.

Obravnava nujnih bolnikov, na primer onkoloških, je sicer potekala nemoteno, je pa veliko ljudi zaradi epidemije obisk pri zdravniku odložilo ali pa so dobili odpovedi pri pregledih pri specialistih ali diagnostičnih laboratorijih, kjer so v času epidemije opravljali le storitve, označene kot nujne, je v MMCPodrobno lani, po letu dni epidemije opozarjala varuhinja pacientovih pravic Duša Hlade Zore. Prenaročanje je potekalo z veliko zamudo, mnogi pacienti so odpovedi dobili po SMS-u ali ko so se pojavili pred ambulanto, novi datumi pa so bili zamaknjeni daleč v prihodnje mesece, je takrat dodala. Zdravstvo je bilo torej popolnoma podrejeno epidemiji.

Po dveh letih, ko se je epidemija uradno končala in je umik nekaterih odlokov s prepovedmi začel dovoljevati kolikor toliko normalno življenje, sta v ospredju dve točki, ki močno označujeta problematiko zdravstvenega sistema. Ena se tiče kadra in druga pacientov.

Polemike okoli plačnega sistema

Zdravstveni kader je že pred epidemijo opozarjal na neustrezno urejenost plačnega sistema, zdravniški sindikat Fides pa poleg tega zahteva še izstop iz enotnega plačnega sistema. Vlada je v enem od t. i. covidnih zakonskih paketov zdravnikom stopila nasproti in predvidela začasni dvig njihovih plač (za šest do osem plačnih razredov), kar je na noge dvignilo druge sindikate zdravstvene stroke. Ustavno sodišče je dvig plačnega stropa sicer zadržalo, razprava o plačah v zdravstvu pa ostaja burna. Sindikati namreč vztrajajo, da se morajo plače dvigniti vsem zaposlenim v zdravstvu, nezadovoljstvo pa je vodilo do enodnevne opozorilne stavke sindikatov zdravstva in socialnega varstva (razen zdravnikov in zobozdravnikov), 16. februarja letos. Sindikalne dejavnosti se nadaljujejo.

Težave, kot jih vidi zdravstvena stroka

A plačilni sistem ni edina težava, ki jo ima naš zdravstveni sistem, je le najbolj javno in glasno izražen. Na več organizacij, ki združujejo zaposlene v stroki zdravstvenega in socialnega varstva in nege, smo zato naslovili vprašanje, katera področja (razen plač) je treba v slovenskem zdravstvenem sistemu nujno urediti, popraviti, izboljšati ali spremeniti.

Sindikat zdravstva in socialnega varstva Slovenije

V Sindikatu zdravstva in socialnega varstva Slovenije poleg plač kot področji, ki ju je nujno treba nasloviti, opozarjajo tudi na področje kadrovskih standardov in normativov in področje, ki zadeva vprašanje javnega/zasebnega sistema zdravstva in socialnega varstva.

Irena Ilešič Čujovič, predsednica sindikata, je zapisala, da si v sindikatu že leta prizadevajo, da bi se tako v zdravstvu kot v socialnem varstvu uveljavili kadrovski standardi in normativi, ki bi pomenili določitev ravni, in s tem kakovosti storitve in določitev števila potrebnega kadra posamezne stroke za dosego nekega standarda. Nekateri standardi so sicer določeni. Tako je s ceno zdravstvenih storitev razviden proračun posameznega zdravstvenega izvajalca, vendar pa, kot poudarja Ilešič Čujovič, iz teh podatkov ni mogoče razbrati, koliko kadra je za to potrebnega. To pa predstavlja težavo pri upravljanju v praksi. Pri tem je dodala še, da so kadrovski normativi za večino poklicev v zdravstvu že pripravljeni, a še vedno čakajo na podpise pristojnih ministrov.

Še bolj pereče je za sindikat vprašanje javnega in/ali zasebnega zdravstva in socialnega varstva. "Potem ko je zadnji dve leti javno zdravstvo in socialno varstvo nosilo breme epidemije, se zdi, da so na to vsi pozabili in da se mora zdaj isto javno zdravstvo in socialno varstvo "zagovarjati", zakaj jima ni uspelo opraviti vseh storitev. Na te iste delavce, ki so jih premeščali na popolnoma druga področja dela (covidni oddelki, ambulante, cepilni centri, vstopne točke, testiranja) in so v večini izgoreli, se zgrinja vse breme sistema, ki bi ga morali reševati odločevalci," opozarja Irena Ilešič Čujovič. A rešitve, o kateri se razmišlja po mnenju sindikata, niso dobre. "Odločevalci vidijo rešitev v zasebnem, v koncesijah, v zdravstvu v nacionalnem razpisu za večjo dostopnost do zdravstvenih storitev, ki pa ni nič drugega kot obvod veljavnega koncesijskega sistema, usmerjen v privatizacijo zdravstva. Ko bomo (še bolj) oslabili javno, poti nazaj ne bo več, za posameznika, pacienta, pa bo to pomenilo manj oziroma dražje storitve," še dodaja Ilešič.

Katera so torej vprašanja, ki bi jih bilo treba obravnavati in rešiti? Kot pravi predsednica sindikata, gre za vprašanja, "ki so vezana na vprašanje koncesij, obsega koncesij, vprašanje ’dvoživk’, ki delajo tako v javnem kot v zasebnem, in razmejitev marsikje ni povsem jasna, ter vprašanje upravljanja javnih zavodov, predvsem v zdravstvu. V socialnem varstvu pa je ključno vprašanje financiranja, saj se velik del socialnega varstva financira ’iz žepov, z oskrbninami, kar bi moral rešiti nov sistem dolgotrajne oskrbe, pa tega Zakon o dolgotrajni oskrbi ne rešuje, ker vprašanje sistemskega financiranja zamika na 30. junij 2025, kar je odločno prepozno."

Sindikat delavcev v zdravstveni negi Slovenije

Kadrovske standarde in normative poudarja tudi Sindikat delavcev v zdravstveni negi Slovenije. "Že od leta 2013 poskušamo priti do njih, a se je na tem področju začelo premikati šele zadnje leto. Od stroke so pripravljeni, prav tako usklajeni s sindikati. Na potezi je politika ..." In zakaj so tako pomembni? "Dokler ne bomo imeli omenjenih standardov in normativov, ne bomo imeli ’metra’, ki bo jasno povedal, koliko kadra je premalo. Predvsem za področje zdravstvene nege lahko rečem, da so obremenitve in delovne razmere ravno zaradi pomanjkanja kadra zelo, zelo težki," je v odgovoru zapisal Marjan Meglič, generalni sekretar sindikata.

Sindikat kot bistveno težavo omenja tudi čakalne vrste. "Na tem področju bi bilo nujno treba narediti odločne korake. Treba je najti finančna sredstva za plačilo opravljenih storitev in posledično primerno plačati kader, ki sodeluje pri tem," dodaja Meglič.

Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije – Zveza strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov

Kadrovski standardi in normativi so bistvena težava tudi na področju zdravstvene in babiške nege, pravi predsednica Zbornice zdravstvene in babiške nege Slovenije – Zveze strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije Monika Ažman. Temeljiti morajo na današnjih potrebah pacientov, saj so te bistveno drugačne kot pred 30 leti, na njihovi osnovi pa bi lahko načrtovali in izobrazili kadre, ki jih za kakovostno zdravstveno oskrbo potrebujemo.

Monika Ažman še dodaja, da področje zdravstvene in babiške nege potrebuje strategijo razvoja do leta 2030, in poudarja, da je treba izvajalce teh storitev intenzivno vključevati v procese načrtovanja, odločanja in razvoja zdravstvenega sistema. Gre namreč za največjo poklicno skupino v zdravstvu. Prav zato je, kot pravi, nujno sprejeti tudi zakon o zdravstveni negi in babištvu, ki bo sistemsko in zakonsko uredil to področje ter – kot poudarja – "dal reguliranemu poklicu medicinske sestre in babice enakopraven položaj z drugimi reguliranimi poklici, kot so zdravnik, zobozdravnik in farmacevt, ki svoj zakon že imajo".

In še: "Da urejanja neprimernih delovnih razmer, zagotovitve konkurenčnega plačila za odgovorno delo in izboljšanja statusa izvajalcev zdravstvene ter babiške nege niti ne omenjamo. To so stvari, na katere opozarjamo že več let in jih je treba nujno rešiti, sicer nam grozi razpad zdravstvenega sistema," pravi Monika Ažman.

Skupnost socialnih zavodov Slovenije

Ker celovita zdravstvena oskrba vključuje tudi socialne zavode, smo vprašanje naslovili tudi na Skupnost socialnih zavodov Slovenije. Tudi tam poudarjajo vprašanje kadrov, ki ga imenujejo kar kadrovska kriza, in pa neustrezne predloge pravilnikov, ki so sicer nujni za izvajanje pred kratkim sprejetega zakona o dolgotrajni oskrbi v praksi.

"V Skupnosti smo že pred epidemijo opozarjali na kadrovsko krizo in na to, da domovi zaradi odgovornega dela in neprivlačnega plačila zelo težko dobijo delavce, ki jih potrebujejo. Ponavljajo razpise za delovna mesta, na katera pa ne dobijo prijav," so zapisali in dodali, da bo v naslednjih letih kadrovske razmere dodatno zaostril še občuten val upokojitev, saj se pričakuje, da se bo v domovih za starejše in posebnih zavodih za odrasle v naslednjih letih upokojilo devet odstotkov zaposlenih, v nadaljnjih dveh pa še osem odstotkov. Hkrati pa panoga zaznava izrazito nadpovprečen, skoraj osemodstoten delež zaposlenih invalidov in prav tako visok delež zaposlenih, ki so dolgotrajno odsotni (dolgotrajni bolniški dopusti, porodniški dopusti …).

Kaj je torej treba storiti? "Država mora nujno oblikovati celovito strategijo razvoja in zaposlovanja deficitarnih poklicev, poenostaviti zaposlovanje delavcev iz drugih držav in ponuditi več priložnosti za prekvalifikacijo brezposelnih. Več poudarka delu s starejšimi je treba dati tudi v izobraževalnem sistemu in razvoju novih poklicev. In ne nazadnje bi lahko iz drugih držav prevzeli nekatere dobre prakse, ki so se izkazale za učinkovite, kot je recimo enkratna denarna nagrada ob zaposlitvi v socialnovarstvenem zavodu," pravijo v skupnosti socialnih zavodov.

Tudi na področju oskrbe starejših je treba tako kot na področju zdravstvene nege in babištva posodobiti kadrovske standarde in normative, saj so bili ti nazadnje prenovljeni pred desetletji in ne ustrezajo več potrebam uporabnikov, ki so vse starejši in potrebujejo vse več nege in oskrbe.

Opozarjajo tudi na problematiko pravilnikov in podzakonskih aktov, povezanih z zakonom o dolgotrajni oskrbi, saj šele ti uporabnikom zagotavljajo boljše in dostopnejše storitve. "Pristojni so ob sprejemanju zakona zatrjevali, da bo v njihovo pripravo aktivno vključena strokovna in zainteresirana javnost – in to že od začetka. To se ni zgodilo, posledice tega izključevanja pa so jasno vidne v predstavljenih pravilnikih, žal v veliko škodo uporabnikov," poudarjajo in dodajajo, da v skupnosti socialnih zavodov nasprotujejo potrditvi vseh predlogov pravilnikov, ki so do zdaj prišli v javno obravnavo, kot posebej problematične pa ocenjujejo tri, in sicer pravilnik o storitvah dolgotrajne oskrbe, pravilnik o kadrovskih pogojih, usposabljanju in superviziji v dolgotrajni oskrbi ter pravilnik o oceni upravičenosti do dolgotrajne oskrbe. "Če bodo ti pravilniki potrjeni v obstoječi obliki, se bo nujno znižala kakovost življenja in raven oskrbe, ki jo zagotavljamo uporabnikom. Prav tako bo treba ogromno storitev, ki jih uporabniki nujno potrebujejo, izvajati v obliki plačljivih dodatnih storitev. Nesprejemljivo je, da bi z novim zakonom in pravilniki naredili velikanski korak nazaj v ravni storitev za starejše v Sloveniji," so še poudarili.

Mladi zdravniki

Mladi zdravniki poudarjajo, da je "naš zdravstveni sistem potreben korenite reforme", zato je odgovor na vprašanje, kaj in kako bi ga bilo treba izboljšati, zelo obsežen. Kot eno ključnih področij, ki jih je treba obravnavati, med drugim poudarjajo skrb za učinkovit vstop zdravnikov na trg dela in sedem 'želja', ki bi, če bi bile izpolnjene, koristile tako zdravnikom kot bolnikom, ki potrebujejo zdravniške storitve. Kot so zapisali, se je "v zadnjih 14 letih na čelu ministrstva za zdravje zvrstilo 14 ministrov in vršilcev dolžnosti, posledično pa je 90 odstotkov ciljev iz različnih zdravstvenih politik ostalo nerealiziranih, kar logično vodi v zastarel in nefunkcionalen sistem". Dodajajo, da je zdravstveni sistem potreben korenite reforme.

Bistvene predloge, za katere menijo, da bi izboljšali delovne razmere zdravnikov in s tem kakovost zdravstvenega sistema, so torej strnili v sedem točk.

Te so:
1. 48-urni delavnik skladno z Evropsko direktivo o delovnem času,
2. Digitalizacija in debirokratizacija: enotna računalniška podpora, nacionalna pomoč certificiranju programov za zdravniško delo, uvedba standardizirane e-kartoteke, prenosljive znotraj vseh zdravstvenih ustanov.
3. Ureditev statusa svobodnega zdravnika.
4. Nadzor nad kakovostnim in etičnim zdravljenjem, nego in celostno obravnavo bolnikov.
5. Primerno finančno ovrednotenje zdravniškega dela.
6. Uvedba centraliziranega enotnega naročanja in izbire najboljšega ponudnika znotraj trga EU-ja.
7. Plačevanje po storitvah, in ne plansko, revidiranje cen storitev.

Fides

Tudi v Fidesu poudarjajo, da skupaj z drugimi zdravniškimi organizacijami že skoraj desetletje zaman opozarjajo na nujnost zdravstvene reforme in sistemskih sprememb. Te so, kot so zapisali, "predpogoj za zdravstveni sistem, v katerem bo zagotovljeno spoštovanje pacientovih pravic do dostopne in strokovne oskrbe, z ustrezno mero empatije".

Kot pravijo, so bili vedno zagovorniki javnega zdravstvenega sistema, anomalij v njem pa brez podpore politike in družbe ne morejo rešiti.

Zapisali so, da so strateške usmeritve zdravniških organizacij, kot niz mogočih ukrepov za izhod zdravstva iz krize, odločevalcem predlagali že leta 2014, a ker "v reformne ukrepe do zdaj še ni zagrizel nihče, smo prišli v položaj, ko postaja naš javni zdravstveni sistem vse manj dostopen in učinkovit". "Epidemija covida je nastavila ogledalo in razgalila kritične točke našega zdravstva, ki bo v odsotnosti že zdavnaj prepotrebnih reform žal spiralno vodil v njegov dokončni razkroj," so kritični.

"Kot storitvena dejavnost zdravstvo potrebuje organizacijsko prenovo in nov, sodoben plačni sistem za zaposlene v zdravstvu, ki bo omogočal fleksibilno nagrajevanje zaposlenih ter učinkovito organizacijo dela. Potrebni so prenova in poenotenje informacijskih sistemov v zdravstvu ter administrativna razbremenitev, ki bo povečala dostopnost do zdravnika. Za svoje delovanje in razvoj zdravstvo potrebuje posodobitev delovanja ZZZS-ja z odpravo monopola ter dodatna sredstva, s katerimi bomo presegli razvojni zaostanek, ki ga je slovensko zdravstvo pridelalo v letih gospodarske in covidne krize, in krili naraščajoče stroške, ki jih prinaša staranje prebivalstva in tehnološki razvoj medicine," so še zapisali.

Poudarili so še, da pri prenovi plačnega sistema v zdravstvu ne gre zgolj za vprašanje plač, temveč za ureditev delovnih razmer zdravnikov in zobozdravnikov po standardih in normativih, ki so predvsem zagotovilo spoštovanja pacientovih pravic do optimalne zdravstvene obravnave. Prenovo plačnega sistema morata spremljati tudi sprememba delovanja in upravljanja javnih zdravstvenih zavodov, ki bo poslovodstvom omogočila fleksibilno organizacijo delovnih procesov in ustrezno nagrajevanje. Ne nazadnje pa je nujna povrnitev strokovno-organizacijske hierarhije v zdravstvenih timih, ki mora temeljiti na zahtevani odgovornosti posameznega člana tima, storiti pa je treba vse za normalizacijo odnosov.

"Ob tem, kar lahko spremljamo na začetku predvolilne kampanje, so to večinoma že slišane obljube po zdravstvenem paradižu, brez konkretnih, operativnih rešitev, kako državljanom zagotoviti učinkovito in dostopno zdravstvo, zato z veliko mero skrbi in skepse zremo v prihodnost," so sklenili v Fidesu.

Zdravniška zbornica Slovenije

V Zdravniški zbornici Slovenije so povzetek rešitev predstavili na skupščini zbornice sredi marca. Kot je takrat povedala predsednica zbornice Bojana Beović, zbornica na področju reševanja kadrovske stiske predlaga pripravo in izvedbo nacionalnega načrta kadrovskih virov v zdravstvu in uvedbo spodbud za delo v območjih, ki so za zaposlitev manj privlačna, tako geografsko kot strokovno.

Kot pomembna točka ostaja zahteva, da se zaposleni v zdravstvu izločijo iz enotnega plačnega sistema in da se razmerja med poklicnimi skupinami "uredijo na način, kot ga poznajo razviti in delujoči evropski zdravstveni sistemi". Kot pomemben del je znova poudarila stimulativno nagrajevanje po rezultatih in količini opravljenega dela, kar je po besedah Bojane Beović "osnova za ohranjanje zaposlenih v zdravstvu znotraj javnega sistema". V zbornici tudi menijo, da bi moral imeti zdravnik možnost izbirati, ali bo delal v sistemu kot javni uslužbenec ali kot zasebnik.

"Vzporedno naj se uravnoteženo razvijajo in medsebojno spoštujejo vse tri ravni zdravstva, ki lahko v skupnem prepletanju nudijo najboljšo storitev, ki je usmerjena na bolnika. Pacient lahko v Sloveniji dobi katero koli storitev, če je ta strokovno indicirana, od zdravnika z licenco, ki je bila izdana v Sloveniji, ne glede na to, ali je zasebnik ali državni," še menijo zdravniške organizacije.

Poudarili so še prenovo informatizacije, ki mora voditi v administrativno razbremenjenost in večjo dostopnost, pa tudi spremembe pri upravljanju zdravstvenih zavodov, v smislu večje fleksibilnosti delovnih procesov in nagrajevanja zaposlenih.

Težave državljanov: Družinski zdravnik? Kje ga najdem?

Težave, s katerimi se srečujejo zdravstveni zavarovanci, so drugačne narave. Trenutno je ena največjih skrbi za zdravstvene zavarovance iskanje družinskega zdravnika, saj ga v večjih mestih ni mogoče več dobiti. Po dostopnih podatkih naj bi namreč osebni zdravniki imeli zmogljivosti za sprejem novih pacientov zapolnjene. Zavarovanec brez "izbranega" osebnega zdravnika tako mora v primeru zdravstvenih težav obiskati urgenco. Zelo težko je najti tudi "svojega" zobozdravnika.

A kot je za STA poudarila generalna direktorica ZZZS-ja Tatjana Mlakar, so te težave nastale že v letu 2019, ko se je po dogovoru vlade in sindikatov meja opredeljenih pacientov znižala na 1895 glavarinskih količnikov, pri čemer je takoj nastalo pomanjkanje 200 družinskih zdravnikov. "Morda omejitev 1895 glavarinskih količnikov tudi ni tista meja, ki bi izključno zagotavljala kakovost dela. Mnogo zdravnikov ga bistveno presega in uspešno opravljajo svoje delo v korist zavarovanih oseb," je še dodala Mlakar. Po zadnjih podatkih zdravniške zbornice naj bi specializacijo letno končalo od 40 do 50 družinskih zdravnikov, a je ob tem treba upoštevati tudi upokojitve starejših zdravnikov.

Dolge čakalne vrste za obravnavo so se še podaljšale

Druga težava so čakalne vrste za različne specialistične preglede in obravnave, ki so bile že pred epidemijo izredno dolge, po njej pa so se, ker so bile nekatere dejavnosti ustavljene, še podaljšale.

Kaj čaka novo vlado?

Zdravniške plače in nagrajevanje zaposlenih v zdravstvenem sistemu, pomanjkanje osebnih zdravnikov in čakalne vrste, potrditev standardov in normativov, priprava ustreznih pravilnikov, vprašanje javno/zasebno in še kaj so vprašanja, ki se jih bo morala lotiti nova vlada.