Na Halifovem stadionu v Dohi je Anglija s 6:2 razbila Iran, potem ko je bilo že ob prvem polčasu 3:0. Iranci so doživeli najhujši poraz po letu 2000, ko jih je na Dunaju Avstrija premagala s 5:1. Le enkrat v dolgi zgodovini iranske reprezentance se je zgodilo, da je prejela šest zadetkov: leta 1950 ob porazu s Turčijo 6:1.

Anglija je na prejšnjem SP-ju prišla do polfinala, kjer je bila usodna Hrvaška. Lani je igrala v finalu EP-ja, a vseeno je (kljub nespornemu talentu) v Katar pripotovala s kar nekaj vprašaji, kar je danes priznal tudi Bukayo Saka, ki je dvoboj zaznamoval z dvema zadetkoma:

"Pred SP-jem nismo igrali najbolje. Veliko je bilo špekulacij o naši formi, toda danes smo dokazali, kakšno kakovost imamo in kaj vse lahko naredimo."

Hej, Jude!
Odličen vtis je pustil tudi 19-letni vezist Jude Bellingham, ki je načel iransko mrežo in postal prvi strelec v zgodovini SP-jev, ki je rojen leta 2000 oziroma pozneje, hkrati pa drugi angleški nogometaš, ki je na SP-ju zadel kot najstnik. Njegov oče je Mark Bellingham, tudi nekdanji nogometaš, ki je svojega sina prepričal, da je namesto v Manchester United odšel k Borussii Dortmund.

Selektor Gareth Southgate je bil videti precej ravnodušen: "Moral bi biti verjetno bolj navdušen, vendar bi bili lahko še boljši." S tem je mislil predvsem nekaj napak obrambe in predvsem dva dobljena zadetka.

Kot bi gledali dvoboj prvoligaša in tretjeligaša
Da je bila razlika v kakovosti očitna, je moral priznati tudi iranski selektor Carlos Queiroz: "Že na začetku se je videlo, da je Anglija na drugi ravni, saj njihovi nogometaši vsak teden igrajo močne tekme, mi pa takšnih izkušenj nimamo. Vseeno sem ponosen na svoje varovance, borili so se in pokazali pravi značaj. Vse je še odprto, napredovali bomo."

Britanski mediji so z navdušenjem pospremili visoko zmago, tudi navijači so vzhičeni in že prepevajo: "It's Coming Home." Ali se bo nogomet po letu 1966 res spet vrnil domov, kot sanjajo na Otoku, bo treba seveda počakati do 18. decembra, uvod pa je bil vsekakor spodbuden. Ciniki bi rekli, da toliko bolj zaradi odhoda Harryja Maguira (že večkrat so mu očitali zelo slabo igro v obrambi) z igrišča zaradi poškodbe.

Brazilec Raphael Claus ni in ni odpiskal konca
Tekma je postregla tudi z neobičajno dolgima sodniškima dodatkoma v obeh polčasih. Skupno so uradno z obvestilno tablo pokazali 21 minut dodatka (14 v prvem in sedem v drugem polčasu), ki pa so jih nato v praksi na igrišču podaljšali še za šest minut. Pierluigi Collina, nekoč eden najbolj znanih nogometnih sodnikov, zdaj pa predsednik sodniške komisije pri krovni zvezi Fifi, meni, da to ni nič posebnega:

"Poskušali bomo zelo natančno in skrbno preračunati, koliko časa je bilo med igro izgubljenega zaradi različnih dogodkov, ter ga nadomestiti. Ne želimo, da bi bilo v polčasu samo 42 ali 43 minut aktivne igre," je pojasnil vodja sodnikov pri Fifi. Med dogodke, ki vplivajo na porabo aktivnega časa, je uvrstil različne dejavnike, kot so proslavljanje zadetkov, menjave, pomoč zaradi poškodb ali postopek ob izključitvah igralcev.

"To lahko pomeni sedem, osem ali tudi devet minut dodatka."

Vzroka za današnja dolga sodnikova dodatka sta predvsem poškodba vratarja Irana Alija Beiranvanda in v drugem polčasu preverjanje morebitne enajstmetrovke s sistemom VAR.

Mount in Shaw pozabila na kralja Karla III.
In še zanimivost: Mason Mount in Luke Shaw sta ob prepevanju britanske himne pozabila, da je besedilo po smrti kraljice Elizabete II. malce drugačno in sta namesto "God Save the King" prepevala "God Save the Queen". Ker ju je pri tem ujela kamera, sta postala predmet posmeha na družbenih omrežjih.