Vodstvo Rokometne zveze Slovenije je prejšnji teden prekinilo sodelovanje s selektorjem moške reprezentance Veselinom Vujovićem. Odnosi med Vujovićem in nekaterimi igralci že nekaj časa niso bili dobri, kaplja čez rob pa je bil hud Vujovićev spodrsljaj na tekmi Zagreba, kjer je Vujović trener. Aleksu Vlahu je namreč med minuto odmora vpil: "Umri. Umri že enkrat, da te ne vidim več." S psihologom Matejem Tušakom, dolgoletnim komentatorjem rokometa za TV Slovenija Ivom Milovanovićem in z Bojanom Prašnikarjem, nogometnim trenerjem, ki je Maribor leta 1999 popeljal v Ligo prvakov, smo se pogovarjali o (ne)primernosti čustvenih izbruhov trenerjev moštvenih športov oziroma o tem, kakšen način vodenja je še dopusten.
Tušak: Nesprejemljivo kot Zidane leta 2006
Matej Tušak je glede Vujovićevih besed jasen: "V svetu, v katerem živimo, je to popolnoma nesprejemljivo. Včasih so bili ljudje vajeni, da so jih poniževali, pretepali. Danes je svet drugačen, pričakovanja so drugačna. Takšen način vodenja ne spada v civiliziran svet in ga igralci ne sprejemajo več. Takšnim trenerjem počasi ne bo več mesta, morali se bodo znati obvladati. Je pa dejstvo, da tega skoraj gotovo ne delajo zavestno. To je odraz njihove nesposobnosti se umiriti in čustva spraviti pod nadzor. V kakšnem trenutku sicer čustven izbruh resda prinese neki dodaten naboj, ki lahko pomaga, dolgoročno pa rezultatov s takšnim načinom vodenja ne moremo pričakovati. Tako kot je bilo nesprejemljivo, ko je Zidane leta 2006 z glavo udaril Materazzija. Tega civiliziran šport ne dovoljuje in šport je treba očistiti takšnega vedenja."
Balkanski temperament bo treba ukrotiti
Kaj je še sprejemljivo, koliko ostrine, koliko povišanih tonov? Željko Obradović (zadnja leta je pri Fenerbahčeju) denimo ves čas na robu živčnega zloma vodi tekme in vpije na igralce in sodnike. Tušak: "Tako so vedno funkcionirali trenerji z območja nekdanje Jugoslavije. Skandinavci niso takšni, pa to ne pomeni, da ne morejo dobro voditi ekipe. Svet se je spremenil. Nekoč je bilo vse dovoljeno, celo za spolne zlorabe trenerji niso odgovarjali. Ljudje ne sprejemajo več takšnega načina vodenja in trenerji se bodo morali prilagoditi." Tušak je ob tem razkril, da je imel nekoč primer, ko so igralci sami poiskali pomoč pri njem: "Šlo je za košarkarsko ekipo. Trener je pljuval, ščipal, brcal ... Tudi pomočniki in fizioterapevti so prosili, naj pomagam. Igralci so bili povsem sesuti. Pa je bil trener strokovnjak, vendar se ni znal obvladati. Pa tega ni delal nalašč, ampak v trenutku nemoči. Ko sem ekipi to razložil, so lažje sprejeli njegovo vedenje, sčasoma je tudi precej zmanjšal število izpadov."
Igralci niso več tako vodljivi kot nekoč
Ivo Milovanovič Vujoviča pozna že zelo dolgo, zadnji je imel že med igralsko kariero vzkipljiv značaj: "Poznam ga od leta 1980, ko sem spremljal jugoslovansko reprezentanco in Metaloplastiko iz Šabca. 'Vujo' ni nič drugačen kot takrat, le malo izkušenejši je. Ima pač takšen značaj, in kdor se je odločil zanj, je to moral vedeti. Dokler so bili uspehi, to ni nikogar motilo, potem je postalo moteče. Sodoben tip trenerja mora z igralci komunicirati drugače, ampak – Vujo se pri 58 letih pač ne bo spremenil. Igralci so se precej spremenili, niso več tako vodljivi, kot so bili nekoč. Tudi bolj izobraženi se. Vujovićev način komuniciranja je preteklost. A tudi igralci so vredni svojega denarja. Pogosto so pozitivno energijo spremenili tudi v kakšno lumparijo. Trener mora imeti v rokah bič in na drugi strani čokolado. Treba je uveljavljati svoj red in se držati svojih načel. V trenutku, ko nekdo malce popusti, je lahko velika težava in to je bila tudi težava slovenske reprezentance."
Žalitev? Kvečjemu nesprejemljivo vedenje!
Neprimerne besede med minuto odmora ("Umri že enkrat.") Milovanović ne bi označil za žalitev: "Kdor se je ukvarjal s športom, ve, da se ob napetih, stresnih trenutkih uporablja žargon, ki se ga ne sme jemati resno. Zame tisti 'umri' ne pomeni, da moraš res umreti. Ne pozabite, da je Vujović Aleksa Vlaha odkril v Kopru in ga povabil tudi v reprezentanco. Na neki način je njegov otrok. A da se razumemo, takšna komunikacija je bila nesprejemljiva. Ne gre pa za žalitev. Kdor je kdaj vodil kakšno ekipo, bi znal povedati, kakšne besede vse se uporablja. Zdaj je tu še sodobna tehnologija. Včasih so lahko trenerji govorili vse, kar so želeli, ni bilo kamer, spleta. Danes se vse opazi, na televiziji lahko vidite, da imajo pogosto roko pred usti. Še enkrat: mislim, da ne gre za žalitev, gre pa za nesprejemljivo vedenje, ki si ga Vujović sploh pri teh letih javno ne more privoščiti."
Prašnikar razburil nemške medije
Tudi Bojan Prašnikar opozarja, da je treba biti danes veliko pozornejši na svoje vedenje: "Vse se dokumentira, ponavlja na družbenih omrežjih in potencira. Sam sem bil v garderobi pogosto glasen, živcev pa nisem nikoli izgubil. Hrumel sem v želji, da zbudim igralce. Ob polčasu je bilo pogosto zelo glasno, vendar vse z enim ciljem: kako biti boljši." Nekdanji selektor slovenske nogometne reprezentance se zaveda, da je treba ves čas spreminjati svoj pristop, vendar ne na takšen način: "Kot trener moraš biti ves čas tudi inovator. Kar je bilo dobro pred 30 leti, danes ne pije več vode. Takšni prijemi, kot jih ima Vujović, so neprimerni. Obstaja meja, do kam lahko greš v želji, da motiviraš ekipo. Tudi sam sem to okusil, ko sem bil v Bundesligi pri Cottbusu. Zmagali smo in bili na mestu, ki prinaša obstanek v prvi ligi, pa sem rekel, da bi bilo dobro, če bi bila kar vojna, ker bi potem obstali v ligi. Naslednji dan sem jih slišal od medijev, kaj za vraga kličem vojno ... Seveda nisem razmišljal, da se bodo tako odzvali. Saj veste, tako kot lahko deset minut pred koncem, ko tvoja ekipa vodi, rečeš, da bi bilo dobrodošlo, če zmanjka elektrike, da je tekme konec."
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje