Po včerajšnji tekmi ste lahko dobili odgovor na to, kaj so še v zadnjem obdobju potrebovali slovenski rokometaši. Ljubomir Vranješ na klopi je bil proti Švedom res velika prednost, a moral je imeti tudi dobre učence, da so navodila sprejeli, ponotranjili, se jih naučili in odigrali.

Pred tekmo nikogar ni presenetila odsotnost edinega švedskega desnega zunanjega Albina Lagergrena, ki zaradi poškodbe ni mogel igrati. So pa Švedi skušali vsaj to prikriti in ob zamujeni priložnosti za menjavo morda tudi dobiti kanček taktične prednosti.

Za odsotnost Lagergrena, ki je spremenila švedski napad, je prej izvedela sedma sila, kar nelagodno, a zavedajoč se, da bi bilo kmalu vse bolj jasno, mi je novico potrdil največji švedski rokometaš 20. stoletja Magnus Wislander, ki je že leta strokovni sodelavec radijskih kolegov.

Za Vranješa je bila igra Švedske že prebrana knjiga. Če roke ne bi bile tako utrujene od igre pred vrati izjemnega Klemna Ferlina in če ne bi popuščala zbranost v zaključkih napadalnih akcij na drugi strani, bi Švedi padli s precej večjo razliko. Slovenija je bila realno za razred boljša in ima boljše, bolj raznovrstno moštvo.

Vranješ si je privoščil še nekaj, kar v zadnjem desetletju vidimo le redko, na tej ravni pa sploh. Dvoboj je igral s polovico zasedbe v dresih in polovico v trenirkah. Bombač, Mačkovšek, Janc, in Ferlin so bili skoraj celo uro na igrišču. Dolenec ‒ s sedmimi goli in igro nas je opomnil, da je še vedno mož za velike dosežke ‒ Henigman in Blagotinšek pa so bili le malo manj. Vloge so bila pač tako podeljene, jutri bodo morda drugače, saj Slovenija za napredovanje v drugi del še vedno potrebuje zmago nad Švico.

O resnosti in zagrizenosti ne dvomimo, vse bolj pa smo prepričani tudi o imenitnem nadaljevanju turnirja.