36-letni Gajić se po skoraj petih letih odsotnosti vrača v slovensko rokometno reprezentanco. Celjan je selektorja Ljubomira Vranješa nase opozoril z odličnimi predstavami v Limogesu, kjer doživlja nekakšno drugo igralsko pomlad.

"Tako kot je vedno pri Ljubu. Bilo je neposredno, kratko in jedrnato. Bilo je le vprašanje, ali se želim vrniti, in odgovoril sem, da zelo," je o okoliščinah svoje vrnitve v izbrano vrsto dejal Gajić. Več pa v spodnjem intervjuju.

V Limoges ste prestopili pred letošnjo sezono in očitno je bil to zadetek v polno, saj odlično igrate. S 120 goli ste prvi strelec francoske lige. Klub, ki je novinec med elito, pa je na visokem tretjem mestu. Lahko bi rekli, da pri 36 letih doživljate drugo igralsko pomlad, kajne?
Ne vem, ali oziroma kdaj se je prva sploh končala (smeh). Šalim se. Mislim, da sem bil že v zadnji sezoni pri Veszpremu zelo konstanten in dober. Limoges je okolje, ki mi zelo prija. Igralci mi zaupajo, trener mi zaupa. Tudi sam sem prevzel vlogo vodje ekipe, ampak ne samo po statističnih podatkih, to je po golih, ampak tudi v smislu zmagovalne mentalitete in visokih ciljev. Najbolj sem vesel, ker mi ekipa sledi po tem, da se nikoli ne predamo in da vsako tekmo poskušamo ne glede na tekmeca dobiti. Naše najmočnejše orožje v prvem delu sezone sta bili ravno psihološka priprava na tekme in želja po več.

V klubu je še en Slovenec, Igor Žabić. S kom poleg Žabića se najbolje razumete?
Zagotovo največ poskušam pomagati Igorju. Privajanje na ligo je zahtevno, tudi francoski jezik je težak. Igor se malo lovi, a mu gre iz tekme v tekmo bolje. Od drugih pa se največ družim z Latvijcem Ingarsom Dudejem, ki je tudi kapetan ekipe.

Vrnili ste se v Francijo, kjer ste pred tem pet sezon igrali v Montpellieru (2011–2016). Očitno vam francoski način življenja ustreza.
Ne samo meni, tudi ženi in otrokom zelo ustreza francoski način življenja. Na začetku se Francija zdi malo birokratska država, a ko se navadiš, je v redu. Njihova kultura in sploh hrana sta nam všeč. Družina se odlično počuti, kar se potem odraža tudi pri mojih igrah. Je pa res, da so ljudje na jugu Francije še malo bolj sproščeni kot v Limogesu. Podobno je pri nas na Primorskem.

Vaše dobre igre je opazil tudi slovenski selektor Ljubomir Vranješ, ki vas je uvrstil na seznam igralcev za svetovno prvenstvo v Egiptu. Z Vranješem se poznata že od prej, saj je bil vaš trener eno sezono v Veszpremu. Domnevam, da vas je pred uvrstitvijo na seznam poklical. O čem je tekla beseda?
Tako kot je vedno pri Ljubu. Bilo je neposredno, kratko in jedrnato. Bilo je vprašanje, ali se želim vrniti, in odgovoril sem, da zelo. In to je bilo to. Res je, z Ljubom se poznava še iz Veszprema. Meni njegov način dela zelo ustreza, njemu pa tudi moja filozofija. To je nenehna želja po zmagi, biti boljši vsak dan, strast do igranja rokometa. To on vidi in to je tudi moj način igranja rokometa.

Ste odigrali tudi kakšno tekmo proti Vranješu, ko sta bila kot igralca na nasprotnih straneh?
Da, mislim, da sem igral proti njemu, ko sem bil v Celju na začetku kariere, on pa je bil član Redbergslidsa. Mislim pa, da tudi z reprezentanco na prijateljskem turnirju leta 2004.

Dobro se razumeta tudi s pomočnikom selektorja Urošem Zormanom. Ali je tudi on kaj pripomogel k vaši vrnitvi v reprezentanco?
Iskreno povedano, ne. Zagotovo se z Urošem odlično razumeva, se pa nikoli nisva pogovarjala o tem. Res sem ga zbodel med vrsticami, zakaj me ni dal na seznam za zadnje evropsko prvenstvo, a takrat nisem bil v tistem filmu, tako da je šlo bolj za šalo. Skratka, nisva se pogovarjala o tem, sva se pa po odločitvi selektorja slišala. In tudi Uroš je bil vesel moje vrnitve.

Torej, po skoraj petih letih se znova vračate v reprezentanco, ki jo januarja čakata najprej dve kvalifikacijski tekmi za evropsko prvenstvo, nato pa še svetovno prvenstvo v Egiptu. Slovenija ima vrhunsko reprezentanco, kar je dokazala na zadnjem evropskem prvenstvu na Švedskem, ko je za las ostala brez medalje. Tudi v Egiptu bo merila visoko. Laični vtis je, da ima Slovenija v zadnjih letih vedno reprezentanco za medaljo. Vprašanje je le, ali se vse "kockice" zložijo v zmagovit mozaik. Kakšna je vaša ocena dometa Slovenije?
V zadnjih letih sem spremljal vse tekme, kolikor je bilo to mogoče. Dejstvo je, da ko pride nov selektor, po navadi zaveje nova energija, nov veter. To se je zgodilo tudi Sloveniji na Švedskem. Vsekakor ne smemo bežati od tega, da imamo reprezentanco za medaljo. A po drugi strani je tudi res, da je krog reprezentanc, ki se lahko borijo zanjo, širok, to je od osem do deset, tako da bodo na koncu odločali detajli. Naša prva naloga je, da v čim krajšem času ustvarimo ekipo, ki bo dihala kot eno. Moramo iti korak za korakom, iz tekme v tekmo. Imamo potencialno speljano pot do polfinala, ampak moramo biti na vrhunski ravni. Uspeha si moramo želeti bolj kot drugi. Na koncu bodo odločale malenkosti, ki jih ne moreš napovedati, kot so ena, dve obrambi, nekaj izgubljenih žog manj in podobno.

Imate kaj treme pred vrnitvijo oziroma česa se najbolj veselite? Odkar ste zadnjič nastopili za reprezentanco, je bilo kar nekaj kadrovskih sprememb.
Imam malo treme oziroma rekel bi, da občutka radovednosti, kot da bi spet debitiral. Je pa res, da mi je tisti teden v novembru pomagal, tako da bo zdaj lažje. Še posebej, ko odigram prvo tekmo in prebijem led. V reprezentanci je druga generacija, a precej fantov poznam. Veselim se izziva, ker prihaja svetovno prvenstvo, veselim se, ker je prihodnje leto olimpijsko. Sebe celega bom dal v reprezentanco, pa ne samo na igrišču, ampak tudi v garderobi, hotelu. Moji osebni cilji se ujemajo s cilji trenerjev in soigralcev. Zdaj moramo vse skupaj sestaviti v celoto in skupaj zaveslati v isti smeri.

Ali so motiv za vrnitev tudi olimpijske igre v Tokiu, ki si jih boste skušali izboriti marca v Berlinu?
Zagotovo so. A dovolj je že, da si me je Ljubo zaželel v reprezentanci. Hkrati se je poklopilo s tem, da prihaja olimpijsko leto, kar sovpada tudi z mojimi osebnimi ambicijami. Skratka, dobra zmes vsega, zato bom dal vse od sebe, da bo moja vrnitev na ravni, kot si želim sam in tudi vsi drugi. Storil bom vse, kar je v moji moči, da se Slovenija na olimpijske igre uvrsti.

V nekaterih medijih smo prebrali, da ste s koronavirusom v vaši družini na hitro opravili maja že v prvem spomladanskem valu, ko ste še igrali za Veszprem. Kako ste se sicer privadili na t. i. novo realnost, ki pomeni predvsem različne omejitve?
Še danes ne vem, ali sem korono imel ali ne ... Sicer pa se moramo vsi prilagoditi, ni druge možnosti. Mislim, da smo od septembra pa do danes opravili že vsaj 20 testov. Testiranje je že stalnica v tedenskem načrtu. Moramo se paziti, zdaj pa še toliko bolj, saj si ne
želim, da bi zaradi korone izpustil svetovno prvenstvo. Praznike bomo preživeli v najožjem družinskem krogu. Tudi na pripravah bomo v mehurčku, sami v hotelski sobi, vse stike bomo dali na minimum. Vsekakor pa mislim, da bo tudi korona precej krojila razplet prvenstva.

Pred nami sta božič in novo leto, torej praznično obdobje. Česa si najbolj želite v letu 2021?
Klasično, najprej zdravje. Želim si, tako kot ves svet, da se zgodba s korono na neki način konča, da se bomo lahko znova gibali normalno v letu 2021. Na športnem področju pa si želim medaljo na svetovnem prvenstvu in uvrstitev na olimpijske igre.