Še sredi julija se je zdelo, da so volitve praktično odločene – Joe Biden, z že tako nizko podporo, je po poraznem soočenju zdrsel tako globoko, da je bila Donaldu Trumpu na široko odprta pot do Bele hiše.

In to vsem sodnim procesom navkljub. Ko je preživel poskus atentata, se je zdel za trenutek dejansko neuničljiv.

A po pritiskih donatorjev in veljakov demokratske stranke se je začelo kolesje na demokratski strani vrteti hitreje, kot s(m)o mediji lahko spremljali.

21. julija je Biden, ki je še nekaj dni pred tem zagotavljal, da ne gre nikamor, sporočil, da izstopa iz tekme, in še preden bi lahko demokrati začeli razpravo o novem kandidatu, je Biden že podprl svojo podpredsednico Kamalo Harris za svojo zamenjavo.

Harrisova, do tedaj ena manj priljubljenih podpredsednikov v nedavni zgodovini, je nemudoma zbrala rekordno vsoto sredstev za kampanjo in prevzela prednost pred Trumpom. A nič še ni odločeno in do 5. novembra se zdi, da se lahko zgodi še kar koli.

A to niso prve dramatične volitve v ZDA. Zbrali smo nekaj bolj nenavadnih in nepredvidljivih.

(Viri: MMC RTV SLO; CNN; FairVote; History.com; The Week)

1800: Volitve, ki so se končale z usodnim dvobojem

Leta 1800 so se v ZDA stranke še oblikovale, "volilnega dne", kot ga poznamo danes, ni bilo, prav tako je bil elektorski sistem precej drugačen in (še precej) bolj konfuzen od današnjega. Vsak elektor je glasoval za dva kandidata in tisti z največ glasovi je postal predsednik, drugouvrščeni pa podpredsednik. Po tem sistemu sta si zaradi komunikacijske napake med republikansko-demokratskimi elektorji prvo mesto razdelila Thomas Jefferson in njegov podpredsedniški kandidat Aaron Burr, na tretje mesto pa se je uvrstil takrat aktualni predsednik John Adams, član rivalske Federalistične stranke.

To je bil prvi od samo dveh primerov v zgodovini ameriških volitev, da se je o predsedniku odločalo v predstavniškem domu. Ključna oseba je bil Alexander Hamilton, prvi finančni minister ZDA, ki je pri svojih Federalistih lobiral, naj podprejo Jeffersona. Čeprav sta se Hamilton in Jefferson prezirala, pa se je Hamiltonu zdel "manjše od treh zel" in varnejša izbira od Burra, za katerega je trdil, da je zaljubljen sam vase in mu je mar samo zase. V Belo hišo se je po tesnem glasovanju v predstavniškem domu tako vselil Jefferson, Burr je postal podpredsednik, ustavi pa so dodali 12. člen, ki izrecno navaja, da elektorji volijo ločeno za predsednika in podpredsednika.

A rivalstvo med Burrom in Hamiltonom se je nadaljevalo še dobra tri leta po volitvah, dokler ni Burr, še vedno aktualni podpredsednik, 11. julija 1804 izzval Hamiltona na dvoboj in ga ustrelil v trebuh. Umrl je naslednji dan, v starosti 48 let.

1824: Brez predsedniškega položaja kljub večini glasov volivcev in elektorjev

Do leta 1824 se je Federalistična stranka praktično razpustila in vsi štirje predsedniški kandidati so bili demokratsko-republikanski. Senator Andrew Jackson, vojni junak vojne ZDA z Veliko Britanijo leta 1812, je za le 39.000 glasov osvojil glas ljudstva in s tem 99 elektorskih glasov. Državni sekretar John Quincy Adams je prejel 84 elektorskih glasov, finančni minister William Crawford 41, predsednik predstavniškega doma Henry Clay pa 37.

Ker nobeden izmed kandidatov ni dobil večine elektorskih glasov, je o zmagovalcu ponovno odločal predstavniški dom in Jackson je bil prepričan, da ima zmago v žepu. Ker je predstavniški dom lahko izbiral samo med tremi kandidati, je Clay izpadel, po mesecu dni pogajanj za zaprtimi vrati pa je večina Clayevih podpornikov podprla Adamsa, ki mu je tako uspelo osvojiti večino glasov v predstavniškem domu. Čeprav je izgubil tako glas ljudstva kot elektorjev, je Adams tako postal šesti predsednik ZDA.

Ko je Adams izbral Claya za svojega državnega sekretarja, je razjarjeni Jackson dogovor označil za "skorumpirano kupčijo", se odrekel svojemu senatnemu stolčku in se zaklel, da se bo leta 1828 vrnil in zmagal, kar je tudi storil, na čelu nove demokratske stranke, pri čemer je gladko premagal Adamsa, takrat vodjo republikancev. A Adams v resnici nikdar ni užival v položaju predsednika in je svoj mandat v Beli hiši označil za "štiri najbolj bedna leta svojega življenja". Razlog? Na vsakem koraku so ga nadlegovali Jackson in njegovi privrženci. Po odhodu iz Bele hiše je Adams kot edini nekdanji predsednik preživel nadaljnjih 17 let v kongresu.

1860: Volitve, ki so razklale narod na pol

Predsedniške volitve 1860 niso bile samo izjemno sporne, ampak so tudi popolnoma razklale ZDA. V središču je bilo vprašanje suženjstva – republikanci so suženjstvu večinoma nasprotovali, a niso bili najbolj zagreti za uveljavitev prepovedi suženjstva v zveznih državah, ki so ga že imele. Demokratom pa se po drugi strani ni uspelo poenotiti glede te teme. Abraham Lincoln, kandidat republikancev in nasprotnik suženjstva, v večini južnih zveznih držav na glasovnicah sploh ni bil.

Demokrati so za svojega kandidata izbrali Lincolnovega tekmeca iz Illinoisa, senatorja Stephena Douglasa, a se je južni del stranke v znak upora odcepil in se odločil za takratnega podpredsednika Johna Breckenridgea, nazadnje sta oba trdila, da sta uradna kandidata demokratov. Tu je bil še senator John Bell iz Tennesseeja, kandidat nove Ustavne sindikalne stranke, ki pa je temo suženjstva popolnoma ignorirala. Lincoln je prejel le 40 odstotkov glasov volivcev, a večino elektorskih glasov na severu, v Kaliforniji in Oregonu – dovolj za precej gladko zmago. Breckenridge je osvojil večino elektorjev na jugu, v Marylandu in Delawaru, Bell je osvojil Tennessee, Kentucky in Virginio, Douglas pa le Misuri, čeprav je bil drugi po številu glasov volivcev.

Volitve, ki jih je zaznamovala tudi rekordna volilna udeležba, in Lincolnova zmaga so spremenile podobo ZDA ter razklale do tedaj dominantno demokratsko stranko – in z njo državo – na pol. Le nekaj tednov po Lincolnovi zmagi je Južna Karolina glasovala za odcepitev. Sledilo je še šest južnih držav, ki so leta 1861 oblikovale Konfederacijo ameriških držav z Jeffersonom Davisom kot predsednikom.

1872: Smrt kandidata

Leto 1872 je postreglo z nekaj prelomnimi kandidaturami: Sufražetka Victoria Woodhull iz Ljudske stranke je postala prva ženska, ki je kandidirala za predsednico, njen podpredsedniški kandidat, pisatelj in abolicionist Frederick Douglass pa prvi afroameriški podpredsedniški kandidat. A volitve tistega leta je zares zaznamovala smrt enega izmed kandidatov – Horacea Greeleyja. Greeleyju sicer niso pripisovali kaj dosti možnosti v boju s takratnim predsednikom, republikancem Ulyssesom S. Grantom, a razkol v republikanski stranki je zadeve popestril. Grant, ki je vodil (Union) vojsko, ki je premagala konfederacijsko, kot predsednik ni bil ravno najbolj prepričljiv.

Nekateri republikanci so zato prestopili med liberalne republikance in oddali svoj glas za Greeleyja, demokrata in ustanovitelja časopisa New York Tribune, ki je nazadnje prejel 44 odstotkov glasov volivcev, čeprav je prekinil svojo kampanjo, da bi skrbel za svojo bolno ženo, ki je umrla teden dni pred volitvami. A preden bi elektorji lahko oddali svoje glasove, je Greeley umrl, 63 od njegovih 66 elektorskih glasov pa se je razdelilo med Thomasa Hendricksa, ki je kasneje postal podpredsednik, in druge demokrate, Grant pa se je tekmecu poklonil z udeležbo na pogrebu.

Sorodna novica Zadimljene sobe, šikaniranja kandidatov in druge iluzije demokracije demokratske stranke

1876: Volitve, razrešene v "zadimljeni sobi"

Na volitvah leta 1876 je demokratski guverner New Yorka Samuel Tilden prejel 250.000 glasov volivcev več od svojega republikanskega nasprotnika Rutherforda B. Hayesa in 19 elektorskih glasov več. A je Tildnu še vedno manjkal en elektorski glas za potrebno večino (185), 20 elektorskih glasov pa je ostalo nedodeljenih – izid na Floridi, v Louisiani in Južni Karolini je bil pretesen, stranki pa sta druga drugo obtoževali prevar, podkupovanj in ustrahovanja volivcev, medtem ko so v Oregonu enega izmed elektorjev razglasili za nezakonitega in ga zamenjali.

Kriza se je poglabljala in pretila je grožnja nove državljanske vojne. V precedenčni potezi je kongres za končno odločitev vzpostavil 15-člansko komisijo senatorjev, kongresnikov in vrhovnih sodnikov (s sedmimi republikanci, sedmimi demokrati in enim neodvisnim). Tehtnica se je nagnila na Hayesovo stran, ki je prejel 20 elektorskih glasov, s čimer je prišel do potrebnih 185. Potem ko so demokrati zagrozili z blokado uradnega štetja glasov, so kolobocijo razrešili na pogajanjih v hotelu Wormley v Washingtonu februarja 1877, skratka, za zaprtimi vrati, kar je rodilo izraz "zadimljene sobe".

Demokrati so sprejeli Hayesovo zmago pod pogojem, da umakne vse zvezne vojake z juga. Kompromis je utrdil demokratski nadzor nad jugom in s tem de facto naredil konec rekonstrukciji in izničil vse, kar so temnopolti Američani pridobili po državljanski vojni. In desetletja so minila, preden so v kongresu spet razpravljali o državljanskih pravicah.

1912: Kjer se prepirata dva …

Potem ko je zapustil Belo hišo in se odpravil za slabo leto dni na safari v Afriko, je Theodora Roosevelta leta 1912 ponovno potegnilo v predsedniški boj. Njegov tesni prijatelj in naslednik, ki ga je sam izbral, William Howard Taft, je razburil Roosevelta in druge napredne člane republikancev s prestopom v konservativnejšo smer republikancev, je Roosevelt izzval Tafta na strankarskih volitvah. Ker ni prejel nominacije, je s svojimi privrženci ustanovil Napredno stranko.

A drama se je še stopnjevala, ko je med shodom v Wisconsinu blodnjavi fanatik John Schrank ustrelil Roosevelta v prsni koš – a je neuničljivemu Rooseveltu s kroglo v sebi vseeno uspelo dokončati svoj govor. Na koncu sta si Roosevelt in Taft razdelila glasove republikancev ter tako z internim pričkanjem tlakovala pot demokratu Woodrowu Wilsonu v Belo hišo, čeprav v večini držav ni osvojil 50 odstotkov glasov. Roosevelt je pristal na drugem mestu, Taft pa na tretjem, kar je bilo tudi zadnjič na ameriških predsedniških volitvah, da kandidat ene od večjih strank ne bi zmagal ali pristal na drugem mestu.

1920: Kampanja iz zapora

Volitve leta 1920 so bile spopad dveh časopisnih založnikov, a niso bile ravno vznemirljive. Republikanec Warren G. Harding je gladko premagal demokrata Jamesa Coxa in prejel več kot 60 odstotkov glasov volivcev ter 37 od 48 zveznih držav. Bolj zanimivo je bilo, kdo je pristal na tretjem mestu. Slabih sto let pred Berniejem Sandersom je Socialistična stranka Amerike dejansko uživala zmerno podporo, sindikalist Eugene Debs pa se je za predsednika potegoval kar petkrat (1900, 1904, 1908, 1912 in 1920), pri čemer je bil svojo zadnjo kampanjo primoran voditi iz zapora. Za Debsa zapor sicer ni bil nekaj novega – zaporno kazen je služil že leta 1894 v povezavi s stavko železničarjev.

A leta 1918 je ponovno stopil na žulj vladi s svojim protivojnim govorom v Ohiu, v katerem je obsodil "vladajoči razred", ki je poslal delavski razred v vojno. Debs je bil zaradi govora po zakonu o espionaži obsojen na deset let zapora. Protesti zaradi njegove obsodbe so se maja 1919 sprevrgli v izgrede, Debsa pa so premestili v zvezno kaznilnico v Atlanti, kjer je vodil svojo predsedniško kampanjo. Na volitvah mu je uspelo zbrati impresivnih 6 odstotkov glasov, kar pa seveda ni bilo dovolj, da bi resno ogrozil Hardinga. Ta je na božični dan naslednje leto Debsa pomilostil.

1948: Zmagoslavje predsednika, prepričanega o porazu

Izid volitev leta 1948 se je zdel jasen: predsedniku Harryju S. Trumanu je odklenkalo. Na vmesnih volitvah leta 1946 so republikanci prvič v 20 letih osvojili tako predstavniški dom kot senat, po javnomnenjskih anketah pa je Trumana podpirala le še tretjina Američanov. Čeprav je bil republikanski izzivalec, newyorški guverner Thomas Dewey, močen kandidat, je bila Trumanova največja težava opozicija znotraj lastne stranke.

Zaradi zunanje politike administracije do Sovjetske zveze je odstopil njegov minister za trgovino Henry Wallace in kandidiral proti Trumanu kot kandidat napredne stranke, medtem ko je Truman zaradi podpore državljanskih pravic za temnopolte izgubil glasove južnih, konservativnih demokratov, ki so v znak protesta odkorakali s konvencije in oblikovali svojo stranko (t. i. Dixikrati) pod vodstvom guvernerja Južne Karoline Stroma Thurmonda.

Truman je sicer vodil močno in angažirano kampanjo s številnimi predvolilnimi shodi, po zadnji javnomnenjski raziskavi, ki je bila objavljena na volilni dan, a opravljena mesec dni prej, pa je Dewey vodil pred Trumanom za 5 odstotnih točk, zato je šel predsednik zvečer v posteljo, prepričan, da je izgubil, dokler ga niso ob 4.00 zjutraj agentje tajne službe zbudili in mu sporočili, da je dejansko zmagal. Znamenita je fotografija, na kateri radostni Truman drži v rokah jutranjo izdajo časopisa Chicago Tribune, ki je šla zaradi stavke tiskarjev v tisk prej kot običajno. Naslov? Dewey premagal Trumana.

1960: Prva televizijska soočenja

John F. Kennedy je s svojo zmago leta 1960 postavil veliko precedensov. Najmlajši predsednik ZDA, prvi rojen v 20. stoletju in prvi rimskokatoliški predsednik. Spopad med Kennedyjem, relativno neznanim senatorjem, in predsednikom Richardom Nixonom pa je bil tudi prvi s televizijskim soočenjem. Televizija je v ameriških gospodinjstvih postala nepogrešljiva – v primerjavi z letom 1950, ko jo je imelo le 11 odstotkov Američanov, je ta delež narastel na 88 odstotkov. In prav to je pripomoglo mlademu, karizmatičnemu Kennedyju do zmage.

Nixon je še vedno okreval po bolniškem dopustu in je zavračal ličila, zato je bil na kameri videti še toliko bolj bolehen in šibek, prav tako je bil neobrit in v sivi obleki, ki se je zlila z ozadjem. Kennedy je bil po drugi strani zagorel ter je z modro obleko izstopal iz studijskega ozadja. V nasprotju z Nixonom je gledal naravnost v kamero, ko je govoril. Okoli 70 milijonov Američanov, ki so spremljali prvo od štirih televizijskih soočenj, je za zmagovalca proglasilo Kennedyja, precej manjši delež tistih, ki so soočenje spremljali po radijskih sprejemnikih, pa je menilo, da se je bolje odrezal Nixon.

Na dan volitev 8. novembra je Kennedy ugnal Nixona za pičlih 119.000 glasov (od skoraj 69 milijonov). Zgodovinarji sicer ne morejo z gotovostjo trditi, da je bilo prav soočenje odločilno za Kennedyjevo zmago, priznavajo pa, da je spremenilo podobo kampanj. Zaradi televizijskih soočenj sta podoba in videz postala ključnega pomena, kar je za nekatere kandidate predstavljalo tako veliko stisko, da je trajalo nadaljnjih 16 let, preden je kak predsedniški kandidat vnovič privolil vanjo.

1964: Ko je rasa stopila v ospredje volitev

Volitve leta 1964 so se med drugim vpisale v zgodovino tudi po zloglasnem oglasu z marjetico, poskusom prikazati republikanca Barryja Goldwaterja preveč lahkomiselnega, da bi bil lahko zadolžen za upravljanje jedrskega orožja. Tisto poletje je tudi prineslo zakon o državljanskih pravicah, kar je nastrojene belce na jugu pognalo na ulice, zaradi policijskega nasilja pa so v New Yorku, Philadelphii in Chicagu protestirali temnopolti.

Na koncu za izid volitev ni odločalo vprašanje, kdo je bolj sposoben za predsedniški položaj, Goldwater ali takratni predsednik Lyndon Johnson, ampak rasa. Johnson, ki je bil za zmago prisiljen sprejeti vrsto kompromisov, je razburil številne na jugu, ko je za svojega podpredsednika izbral Huberta Humphreyja, gorečega borca za državljanske pravice. Ampak nazadnje je zmagal gladko, Goldwater pa je osvojil le peščico držav, ostaja pa jug do danes v veliki večini republikanska trdnjava.

1972: Podpredsedniški kandidat s terapijo elektrošokov

Potem ko si je senator iz Južne Dakote George McGovern zagotovil nominacijo demokratske stranke za predsednika, se je moral naglo odločiti za podpredsednika. Vrsta bolj zvenečih demokratskih imen je položaj zavrnila, zato je McGovern v dve minuti dolgem telefonskem klicu izbral senatorja iz Misurija Thomasa Eagletona, za katerega je upal, da mu bo prinesel glasove katoličanov. A zaradi naglice Eagleton nikdar ni bil ustrezno preverjen, sicer bi McGovern vedel, da je bil trikrat hospitaliziran zaradi depresije in dvakrat prestal terapijo z elektrošoki.

Ko je zadeva prišla na dan, je McGovern sprva stal ob strani svojemu kandidatu, a je nazadnje uvidel, da mu predstavlja preveliko tveganje. Med novinarsko konferenco v narodnem parku v Južni Dakoti, kjer naj bi bil McGovern na oddihu, ne pa na kampanji, je Eagleton novinarjem razkril svoje zdravstvene težave. 1. avgusta, le 18 dni potem, ko je bil izbran za podpredsedniškega kandidata, je izstopil iz tekme, McGoverna pa je gladko povozil Richard Nixon z zmagami v 49 državah in za 18 milijonov glasov, zato se še danes kandidati bojijo, koga izbrati za svojega podpredsednika.

2000: Ko je o zmagi odločala Florida – in vrhovno sodišče

Vsi se še spomnimo volitev leta 2000, ki so se vlekle v neskončnost ter na katerih sta se za zmago udarila takratni podpredsednik Al Gore in republikanski izzivalec, teksaški guverner George W. Bush. Izid je bil tako tesen, da je nazadnje o njem odločala Florida, katere guverner je bil takrat Bushev brat Jeb Bush. TV-postaje so to zvezno državo sprva pripisale Goru, nato poročale, da je izid pretesen, nazadnje pa jo dodelile Bushu. Gore je poklical Busha in mu čestital, a nato poklical nazaj in predajo preklical. Kandidata je ločevalo le 327 glasov (od 6 milijonov), zato so se začele tožbe, razgreto pričkanje o volilnih nepravilnostih, napačno preluknjanih glasovnicah in ponovno štetje glasov. 21. novembra je floridsko vrhovno sodišče odredilo ročno ponovno štetje glasov v štirih okrožjih, vključno z najbolj poseljenim Miami-Dadom.

Protestniki, ki jih je časopis The Wall Street Journal opisal kot "50-letne bele odvetnike z mobilnimi telefoni in Hermesovimi kravatami", so se zgrnili nad volilne urade Miamija in zahtevali ustavitev ponovnega štetja, kar se je nazadnje tudi zgodilo.

Po petih mukotrpnih tednih je nazadnje o predsedniku odločalo vrhovno sodišče, ki je s tesno večino (5 proti 4, pri čemer je bilo vseh pet sodnikov republikanskih) ustavilo ponovno štetje več 10.000 glasovnic na Floridi. Bush, ki je osvojil 30 zveznih držav (vključno s Florido) in vodil za le pet elektorskih glasov, je postal prvi kandidat v 112 letih, ki je osvojil Belo hišo, ne da bi dobil tudi večino glasov volivcev.

Vrhovni sodnik John Paul Stevens je takole podal svoje ločeno mnenje: "Čeprav morda nikoli ne bomo s popolno gotovostjo vedeli identitete zmagovalca letošnjih predsedniških volitev, pa je identiteta poraženca popolnoma jasna. To je zaupanje državljanov v sodnike kot nepristranske varuhe zakona prava.”

2016: Trump Clintonovi preprečil pisanje zgodovine

Volilni obračun med Bushem in Gorom je bil prvi v moderni zgodovini, da je kandidat zmagal, čeprav ni osvojil večine glasov volivcev, ne pa tudi zadnjič. Zgodba se je ponovila leta 2016, ko je nepremičninski magnat in voditelj resničnostnega šova Donald Trump brez vsakršnih izkušenj na izvoljenem političnem položaju ugnal nekdanjo prvo damo, senatorko in državno sekretarko Hillary Rodham Clinton, o zmagi katere so bili prepričani vsi in je tudi prejela tri milijone več glasov od Trumpa. Trump je kampanjo vodil na populizmu in postregel z vrsto precej nezaslišanih in spornih izjav, pri čemer je bil še posebej radikalen, ko je šlo za priseljevanje.

Med drugim je pozval k popolni prepovedi vstopa muslimanov v ZDA, mehiške priseljence pa označil za tiste, ki prinašajo v državo kriminal, mamila in posilstva. Čeprav je Trump zaostajal za Clintonovo po vseh anketah, mu je uspelo osvojiti dovolj ključnih zveznih držav na krilih glasov delavskega razreda in tako osvojiti dovolj elektorskih glasov. Prisegel je 20. januarja 2017, že naslednji dan pa je proti novi administraciji protestiralo pet milijonov ljudi po vsej državi.