Klausmeier je bil eden od štirih gostov torkove okrogle mize, ki je odpirala vprašanje zidov in mej v treh evropskih mestih trideset let po padcu Berlinskega zidu. V Muzeju novejše zgodovine Slovenije so na pogovoru, ki ga je povezoval Ervin Hladnik Milharčič, sodelovali še tamkajšnja direktorica Kaja Širok, pisatelj Ingo Schulze in strokovnjak iz Sarajeva Nicolas Moll.

Berlin, (Nova) Gorica in Sarajevo imajo skupno izkušnjo meja oz. zidov, ki njihov prostor fizično in ideološko zapirajo ali pa so jih zapirali v preteklosti. Leto 2019 zaznamujeta 30. obletnica padca Berlinskega zidu in 15. obletnica vstopa Slovenije v Evropsko unijo, ki je imel za posledico padec meje med Goricama.

Govorniki so sopostavili ponovno združeni Berlin, ki "nudi primere dobre prakse konstruktivnega ukvarjanja z razumevanjem preteklosti in preseganjem aktualnih miselnih ovir", goriški prostor, ki je leta 2004 dobil oznako "Little Berlin" ali "naš mali Berlin", in pa Sarajevo, ki mu je leta 1995 daytonski sporazum postavil nevidne meje, poimenovane "nov berlinski zid", ohranjen še danes.

Hladnik Milharčič je 9. november 1989, dan padca Berlinskega zidu, opisal kot srečen dan. Ko je bil nazadnje sam v Berlinu, ga je že Potsdamski trg opomnil na izginotje zidu (Berlin Wall): na njegovem mestu danes stoji Berlin Mall.

Klausmeier je prelomni datum opisal kot tisti dan, za katerega vsakdo ve, kje natanko je bil, ko je izvedel novico o padcu zidu. To je bil dan nepopisne sreče, "v ozadju katerega igra orkester", ki je spremenil ne le Berlin, ampak Nemčijo in vso Evropo. "Še danes je eno prvih vprašanj turistov, kje je stal zid in kje ga je danes še mogoče videti."

Kako ravnati z Berlinskim zidom danes?
Videti ga je mogoče ravno v okviru institucije, ki jo vodi Klausmeier. Od leta 2009 je direktor Berlin Wall Memorial, osrednjega spominskega središča v spomin na razdvojeno Nemčijo. Ta stoji na ulici Bernauer in se razteza čez 1,4 km nekdanjega zidu, njegov del pa je tudi zadnji ohranjeni del Berlinskega zidu. Danes je glavno vprašanje, kako ravnati z zidom, pravi Klausmeier. Posebno zato, ker se je tedaj začel proces ponovne združitve, ki je bil razlog za veselje, a tudi zelo boleča izkušnja, posebno na vzhodni strani. Vzhodni Nemci so takrat prevzeli zahodnonemško valuto, ob čemer je njihov denar izgubil del vrednosti, poleg tega se je njihovo življenje popolnoma spremenilo, že s tem, da so iz trgovin izginili izdelki, ki so jih še malo prej lahko kupovali. Težko je bilo določiti hitrost, s katero bi vzhodni del demokratizirali. Proces ponovne združitve je zahteval veliko napora na obeh straneh, je poudaril, a dodal, da ravno iz celotnega procesa v Berlinu "izhaja sporočilo, da je diktature mogoče preseči".

Ingo Schulze, eden najbolj znanih sodobnih nemških pisateljev in kronist nemške združitve, se je strinjal, da se je s padcem zidu spremenilo vse, "hrana, pijača, voda, zrak, ljubezen, imena ulic, knjige, ki smo jih brali v šolah, knjige, ki so jih prodajali v knjigarnah, oblačila, odnosi med prijatelji". Sam je po ponovni združitvi pričakoval nastop demokratičnega socializma. Upal je, da ob združitvi ne bo prevladal sistem iz vzhodne ali zahodne strani. "Mislil sem, da bo nastala nekakšna C možnost, ki ne bo niti A niti B. Nastal pa je samo še močnejši A," je opisal razvoj mesta po padcu zidu.

Hladnik Milharčič je povedal, da se ob prečkanju meje med Goricama zanj spremeni celotna slika: jezik, pokrajina, pločniki, način, na katerega so pobarvane hiše, rože pred hišami. Zaveda se, da je prestopil nekaj, kar se je dolgo razvijalo ločeno. Zanimalo ga je, ali tudi v Berlinu takšno zavedanje o meji med nekoč ločenima deloma še obstaja. Schulze danes Berlin doživlja kakor eno mesto, a je poudaril, da nekakšni ostanki meje še obstajajo, kar je ilustriral z anekdoto o prijatelju iz Vzhodne Nemčije. Ob nedavni selitvi v zahodni del Berlina so ga nekateri osuplo spraševali: "Kako si se lahko odselil na Zahod?" Schulze, rojen leta 1962 v Vzhodni Nemčiji, je povedal tudi, da se še vedno dobro spomni občutka ločenosti, in kako je pred padcem zidu Jugoslavijo doživljal kot Zahod, "saj je bilo za nas tja nemogoče iti".

Od Berlina k "našemu malemu Berlinu"
Mesti Gorica in Nova Gorica sta bili leta 2004, ob vstopu Slovenije v EU, prizorišče simbolnega praznovanja in združevanja obeh Evrop ‒ tedaj sta dobili ime "mali Berlin". Kaja Širok je raziskovala, kako so se mediji na slovenski in italijanski strani lotili interpretacije tega zgodovinskega trenutka. "Vsi so poskušali priklicati padec Berlinskega zidu. Kot da gre za drugi val demokratizacije. Kot da se bo zdaj življenje v Novi Gorici in Gorici spremenilo. Domov smo dobili brezplačni časopis o tem, kaj vse bomo zdaj počeli skupaj. Prej ni bilo nič mogoče, zdaj pa bo mogoče vse." Na italijanski televiziji je v tistih dneh videla gospo, ki je vse življenje živela le nekaj hiš stran od meje. Ta je rekla: "Ne zaupam jim, ti komunisti bodo zdaj prišli v našo državo." Stereotipi in predsodki, ki so nastajali vsa ta leta življenja na meji ‒ "od tega, kakšen vonj ima drugi, do tega, kako se oblači ‒ so bili tako močni, da so še vedno prisotni", je povzela. Kot še en primer tega je spomnila na odprtje trga na meji med Goricama. Italijani so ga poimenovali Transalpina, kar se je na slovenski strani zdelo preveč italijansko zveneče, zato je dobil še drugo ime ‒ Evropa. Trg, ki naj bi združeval, tako že z imenom izraža mejo.

Spomin na mesto brez zidov
(Nova) Gorica in Berlin se z vidika zidov in meja bistveno razlikujeta od Sarajeva, pa je poudaril sodobni zgodovinar Nicolas Moll, ki se je leta 2007 preselil v Sarajevo, kjer je bil namestnik direktorja Francoskega kulturnega centra André Malraux in vodja bosansko-hercegovskega EUNIC-a. Goriški in berlinski primer predstavljata "fizične meje iz zgodovine, ki so ohranjene le še v spominu". S Sarajevom pa je obratno: danes je razmejen, vendar pa tamkajšnji "prebivalci ohranjajo spomin na mesto brez meja in zidov".

Asociacija z Berlinom je v Sarajevu kljub temu zelo živa. V času vojne v 90. letih je bojna črta v Sarajevu dobila naziv "novega berlinskega zidu", je povedal Moll. "Ta zid ni bil fizičen, a ga je bilo skorajda nemogoče prečkati. To je bil zid etnonacionalizma." Dodal je, da je leta 1995 daytonski sporazum pravzaprav pomenil, da se bodo zidovi, ki so nastali med vojno, ohranjali še naprej. "To danes niso več bojne črte, ampak administrativni in psihološki zidovi." T. i. medentitetna črta, ki so jo zarisali s podpisom sporazuma, zarisuje novo obliko zidov. "Kantoni, na katere je Bosna in Hercegovina razdeljena, določajo meje, ki se jih sicer prestopa brez potnega lista, a ponekod ta meja seka soseske, ki so bile včasih enotne," je še razložil Moll.