... tudi romani Günterja Grassa so bili sporni, če ste na Zahod hoteli odnesti denimo posteljnino ali otroška oblačila, so vam jih odvzeli; prav tako mandlje ali rozine in še marsikaj … Danes stavbe, če ne bi bilo napisa na vratih in razstave v njej, ne bi prepoznali kot glavni mejni prehod med Vzhodnim in Zahodnim Berlinom.

Cesta Friedrichstraße je vsaj po moji presoji nekaj, čemur se velja izogibati. Tam ni videti kaj dosti več kot po večini grde stanovanjske bloke na njenem južnem začetku ob Mehringplatzu, trumo turistov ob danes kičastem in teatralnem nekdanjem mejnem prehodu Checkpoint Charlie, premožnih tujcev okoli veleblagovnice Lafayette in še nekaj okoliških trgovin, lokalov v nadaljevanju, kjer sedijo turisti ... in tako naprej do ceste Chaussestraße …

Okoli postaje Friedrichstraße se je gradilo (in se še gradi) posebno pompozno in če mi ne bi nedavno prijateljica predlagala, da se dobiva pred Tränenpalast (Palačo solz), morda zanjo sploh ne bi izvedela.

Berlinska supernadzorna točka
Neopazna, v arhitekturnem slogu, ki spominja na paviljon Jurček na našem Gospodarskem razstavišču, stoji zadaj za eno od stolpnic ob Friedrichstraße tik ob železniški postaji z istim imenom. Vendar gre za dejansko za največji mejni prehod, ki je nekoč povezoval Vzhodni in Zahodni Berlin; pa čeprav stoji sredi nekdanjega ozemlja vzhodnega dela mesta oziroma kilometer in pol od uradne meje: supernadzorna točka ali preddverje socializma so jo imenovali.

Danes občutka, da je šlo za mejni prehod (razen če obiščemo razstavo v njej), nimamo tudi zato, ker objekta s postajo ne povezuje več nadzemni predor. Tisti, ki so šli skozenj, so pisali, da so imeli občutek, kot da nikoli več ne bodo ugledali naravne svetlobe, in sicer tudi zato, ker je postopek prehajanja iz ene v drugo državo namenoma potekal kar najbolj vijugavo. Da bi bil postopek nadzora potnikov med ozemljema čim daljši, zato z več priložnostmi za identifikacijo 'odklonov', pa tudi zato, da bi popotniki izgubili orientacijo.

Postaja Friedrichstraße ali labirint hodnikov
Če ste denimo z Zahoda pripotovali z mestno železnico na relaciji Sever–Jug (postaja je še vedno v podzemni etaži), ste se morali najprej povzpeti na nadzemni železniški tir B, ki je namenjen regionalnim vlakom, s tega tira pa so vas ponovno usmerili navzdol v pritličje, kjer se je začel postopek vstopanja v državo, na kateri so vas večkrat pregledali. Zagotovo so vas tudi posneli, saj je bilo na postaji nameščenih več kot 100 kamer, in nenehno so vas opazovale tako obmejne oborožene enote državne vojske in sodelavci ministrstva za državno varnost (Stasi), ki so ’imeli na skrbi’ prehajanje meje. Seveda ste potem morali še obvezno zamenjati denar po tarifi ena zahodnonemška marka za eno vzhodnonemško marko, s čimer je NDR, denimo, leta 1987 zaslužil 40,6 milijonov zahodnih mark.

Zadnja priložnost za NDR v letu 1968
Denar je Vzhodna Nemčija še kako potrebovala. Baje je zadnjo priložnost za to, da bi si zagotovila prihodnost in tudi preživetje, izgubila leta 1968, ko se ni postavila za reformistični češki politični program oziroma ni podprla politike Aleksandra Dubčka. Namesto tega je padla v 20 let stagnacije. Čeprav je seveda treba upoštevati tudi navezanost oziroma odvisnost NDR-a od Sovjetske zveze, tako da samostojna pot verjetno v nobenem primeru ni bila mogoča.

Nemško-nemška politika Ulbrichta in Honeckerja
Glede na Palačo solz, ki je ime seveda dobila kot prostor srečevanja in ponovnega ločevanja prijateljev in sorodnikov z Vzhoda in Zahoda, pa tudi kot prostor dokončnega odhajanja nekaterih Vzhodnih Nemcev, je sicer zanimivo omeniti razliko med nemško-nemško politiko Walterja Ulbrichta in Ericha Honeckerja. Na ozadju novejših raziskav je namreč mogoče ugotoviti, da se je Ulbricht večkrat distanciral od sovjetskih stališč, ko je šlo za odnos do druge nemške države, in da je v resnici verjel v možnost združitve Nemčije, čeprav seveda pod predpostavko, da bi šlo za socialistično Nemčijo. In tudi novo vzhodno politiko Willyja Brandta je videl kot priložnost, in ne kot nekaj, na kar se je treba odzvati z odporom.

Nasploh danes velja, da je bil Ulbricht v primerjavi s Honeckerjem dosti bolj inovativen in fleksibilen, z več ambicijami, in sicer tudi v smislu prizadevanja za lastno zunanjo politiko in posledičen izhod NDR s položaja sovjetskega satelita, Honecker pa naj bi bil predvsem funkcionar z malo lastnimi idejami. Poprej bolj negativna podoba Ulbrichta je postala svetlejša in Ulbricht se ne prikazuje več kot trdovratni nasprotnik politike popuščanja napetosti in če bi – to je seveda špekulacija – ostal na oblasti v desetletju Konference o varnosti in sodelovanju v Evropi (KVSE), katere sklepno listino je podpisal tudi NDR in se tako zavezal k zagotavljanju pravice do svobodnega gibanja, bi morda Palača solz kmalu dobila drug vzdevek. A kot rečeno, to je zgolj hipoteza …

Zid tu doživimo kot nekaj svetlega ...
Palačo solz so začeli graditi že jeseni 1961. julija naslednje leto je igralec in satirik Dieter Hildebrandt sarkastično komentiral: "Enajst mesecev po 13. avgustu zid doživimo kot nekaj svetlega, (tu vidimo, op. P. B.) svetlobo za ideološko kamenjanje, neonsko razsvetljavo nadzorne postaje sredi Berlina. Vidimo tudi modre ploščice, mikaven opaž, ljubke mize, na katerih lahko razgrnete svojo osebno izkaznico ali potni list, okrašene prepreke, elegantne pulte za štempljanje (dokumentov, op. P. B.)." Novinar časopisa Frankfurter Allgemeine Zeitung pa je zapisal: "Ali ni skorajda želja, da bi vas preverjali v tem preddverju socializma." (vir: Tränenpalast. Ort der deutschen Teilung; Stiftung Haus der Geschichte der BRD)

No, seveda tisti z Vzhoda tega niso doživljali tako. Med vzhodnonemškimi potniki na Zahod je bil zelo visok odstotek prav upokojencev, ki so lažje dosegli dovoljenje tako za obisk na Zahodu kot za izselitev, saj se je država s tem tudi znebila stroškov zanje. In prav zaradi njih je bil odstotek srčnih zastojev na postaji tako visok, saj so mnogi večurno čakanje in obmejni postopek doživeli kot skrajno stresen. In leta 1983, ko je šele osem let po sklepni listini KVSE-ja Vzhodna Nemčija pravno določila možnost za izselitev svojih državljanov, je nova zakonodaja izseljevanja veljala samo za upokojence, invalide in zakonce s partnerjem v drugem delu Nemčije, katerih zakon je uradno odobril in potrdil NDR.

Porast prošenj za izselitev v sedemdesetih letih
Sicer so prošnje za izselitev prav zaradi procesa KVSE-ja naraščale v sedemdesetih letih, a vložiti prošnjo je bilo tvegano, saj si v primeru zavrnitve postal kompromitirana oseba in lahko si izgubil tudi delo. Takšno ravnanje je bilo seveda proti načelom sklepne listine iz Helsinkov, razmišljanje vzhodnonemških politikov in funkcionarjev pa dobro ponazarja poznejši spomin visokega funkcionarja Hermanna Axna, ki je s Honeckerjem tudi potoval na konferenco v Helsinkih: "Tedaj se tega (pomena varovanja človekovih pravic, op. P. B.) nisem zavedal. Mi smo delili pogled sovjetskih tovarišev: Zahod izrablja človekove pravice za usmerjanje pozornosti stran od bistvenih problemov, to je miru in varnosti."

Postaja Friedrichstraße je bila tako pravzaprav del Berlinskega zidu. Zid oziroma prepreka je potekala med zgornjimi tiri, izhodi na vzhodnoberlinsko postajo pa so bili zapečateni. Na postaji je bilo ogromno varnostnega osebja in oborožene enote so bile nenehno navzoče na mostu, ki poteka nad tiri; da so bile vsem potnikom kar najbolj na očeh. Na hodnikih, po katerih so se potniki morali podati na drugo stran, so bila zrcala celo na stropu, zato so mnogi pozneje opisovali izjemno tesnobo, ki so jo občutili, in občutek, da so opazovani z vseh strani; kot nekakšen podzemni Benthamov panoptikum. Pregledovalci potnih listov so imeli ob sebi celo fiziognomske knjige, s katerimi so (predvsem s podrobnim pogledom v uhlje prosilcev za prehod) proučevali identičnost oseb s tistimi, ki so bile fotografirane v dokumentih za prehod meje. In menda so v svojih kabinah, ki jih lahko še danes vidimo in vanje vstopimo, sedeli nekoliko višje, da se je občutek nebogljenosti pri prosilcu za prehod meje še okrepil.

Visoka koncentracija vohunov, včasih tudi zahodnih teroristov
Friedrichstraße je bil tudi prostor velike koncentracije vohunov; iz ene in druge države. Tukaj so uradne ustanove obeh držav tudi tihotapile ljudi. Denimo na začetku osemdesetih je tako tajna policija Enotne socialistične stranke oziroma vzhodnonemške partije z Zahoda na Vzhod pretihotapila nekaj nekdanjih teroristov RAF-a, ki so sicer iz skupine izstopili, a so jih na Zahodu seveda še vedno iskali in jim je grozila zaporna kazen. Fotografiranje je bilo na postaji prepovedano in ob izhodu iz države so ti tudi lahko odvzeli fotoaparat, če je bilo ugotovljeno, da je bil uporabljen "proti vzdrževanju miru".

Večina tistih, ki so tu prečkali mejo, je bila seveda Zahodnjakov, za katere so tudi veljali sporazumi o prečkanju meje (Passierscheinabkommen), ki sta jih državi sklepali, potovanja obojih državljanov pa so olajšali tudi sporazumi, ki so bili sklenjeni v kontekstu Brandtove nove vzhodne politike, in sicer predvsem sporazum štirih velesil o Berlinu (Viermächteabkommen über Berlin, september 1971), s katerim je Sovjetska zveza zagotavljala nemoten promet med Zahodnim Berlinom in ozemljem Zvezne republike Nemčije, temu pa je konec leta sledil sporazum o prometu (Transitabkommen) med obema nemškima državama in naslednje leto še podpis sporazuma o temeljih odnosov med obema državama.

Helmut Kohl na Vzhodu ni zaželen
Od tedaj je bilo, denimo, tudi vedno več šolskih ekskurzij Zahodnih Nemcev v Vzhodno Nemčijo, ta pa je vedno bolje služila tudi s svojimi brezcarinskimi prodajalnami na peronih postaje Friedrichstraße, kjer se je promet ljudi med letoma 1972 in 1988 s 4,3 povečal na 10,3 osebe. No, nekatere so zavrnili. 15. januarja 1978 denimo poznejšega zahodnonemškega kanclerja Helmuta Kohla in njegove sopotnike, 29. julija 1984 pa poslanko zelenih Petro Kelly s soprogom. Na Vzhodu sta bila nezaželena …

Kot je bilo že večkrat omenjeno, je bil NDR nenehno na lovu za ’trdne tuje valute’ in tudi postaja Friedrichstraße je poleg obvezne menjave denarja tujo valuto prinašala še s tako imenovanimi Intershopi, kioski na železniških peronih. 80 milijonov zahodnih mark naj bi prinesli v letu 1977. Zahodnjaki so tam sicer kupovali predvsem alkohol in cigarete, katerih izvoz na Zahod brez ocarinjenja je bil prepovedan, a je pogosto ’nekako šlo skozi’.

Ne poskušajte izvoziti rozin, posteljnine ali naribanega kokosa ...
Tudi sicer so bila pravila, kaj sme iti iz države, kompleksna, seznam dobrin, ki jih ni bilo dovoljeno izvažati, pa izjemno dolg. Na njem so bile celo tako – vsaj tako se danes zdi – nenavadne stvari, kot so otroška oblačila, posteljnina, nogavice vseh vrst, čevlji, mandlji, rozine, koncentrat limoninega soka, naribani kokos, začimbe vseh vrst, konzervirano sadje in zelenjava, meso, jajca, mleko v prahu, pa tudi stvari, ki se še danes zdijo logične, kot so strelno orožje, starine, umetniška dela … Znanci so me opozorili, da je na tem seznamu verjetno bil tudi porcelan, predvsem vrhunski meißenski porcelan, a na na seznamu, ki ga imam pred seboj, ga ni. Vendar seznam verjetno ni izčrpen.

Sledi deljene Nemčije je v Berlinu še danes ogromno. Na žalost večina turistov roma le do najbolj znanih Check Point Charlieja in East Side Gallery in se tam fotografira pred grafiti kot neke vrste indicu alternative, ki da je okupirala zid in postala tudi eden od simbolov Berlinskega zidu. Ampak alternativa se je že prej zbirala tudi ob Palači solz.

Mladi so protestirali s plakati, čeprav so tvegali aretacijo, ki je običajno sledila, od leta 1988 pa se je pod okriljem Vzhodnoberlinske evangeličanske cerkve izpovedi (Bekenntniskirche) oblikovala skupina Reisegruppe 88 (Potovalna skupina 88), skupina mladih, ki so na zadnjo pot z manjšim slavjem pred vhodom v Palačo solz pospremili tiste, ki so dobili dovoljenje za izselitev. Res se zdi, da je to bilo tik pred padcem NDR-a in zato manj tvegano, a v resnici so to bili pogumni ljudje. In Berlinski zid je fascinanten tudi zato, ker je to spomenik mnogo zares pogumnim ljudem.