Nemški pisatelj Ingo Schulze, ki so ga gostili v Klubu Cankarjevega doma, je spregovoril o svojih delih, napajajočih se v družbenih spremembah, ki so na koncu 80. let minulega stoletja zaznamovale njegovo domovino in Rusijo.

Eden najbolj znanih sodobnih nemških pisateljev in kronist nemške združitve je v pogovoru s Polono Balantič poudaril, da bralcu ne želi vsiliti svojih stališč, ampak mu ponuja like z lastnimi stališči. Ne mara niti, da se književnike predalčka po temah, o katerih pišejo.

Ob tem pa je poudaril, da je malo literarnih del, ki se ukvarjajo s padcem berlinskega zidu ter z zgodovino, okoliščinami ter družbenimi in političnimi spremembami, ki so spremenile tudi sistem vrednot. "Leta in leta smo demonstrirali in vsaj sam sem pričakoval, da se bo nekaj spremenilo vsaj do upokojitve," je dejal leta 1962 v Dresdnu rojeni Schulze.

Z Adamom in Evelyn navezava tudi na biblično zgodbo
Adam in Evelyn je naslov njegovega romana, v ospredju katerega je mlad par, ki po najvarnejši poti ‒ skozi Madžarsko in Avstrijo ‒ pobegne v nekdanjo Zahodno Nemčijo. Knjiga je od leta 2011 na voljo tudi v slovenskem prevodu. V romanu, ki je sestavljen iz številnih dialogov, je pisatelj kot nekdanji Vzhodni Nemec želel predstaviti posameznike, ki živijo na Vzhodu, in opisati, kaj se zgodi, ko pridejo na Zahod. Nastajanje romana je označil za lep pisateljski proces, v njem se je navezal tudi na biblično zgodbo in odprl nekaj tem, kot so spoznanje, greh in nesmrtnost.

Brez želje po prebegu na zahodno stran
Prvenec Inga Schulzeja, zbirka zgodb 33 trenutkov sreče, je postavljen v Sankt Peterburg, kjer je kot "poslovnež na najnižji ravni urejal prvi brezplačni časopis". Osnutki za zgodbe so nastali že v Rusiji, knjigo pa je do končal na nemških tleh.

Glede tega, ali je ob selitvi v Rusijo doživel pretres, je odvrnil, da je bila Rusija ob spremembi režima šok za vse. Nekateri so čez noč obogateli, večina ljudi pa je ostala revna. Svojo vlogo pri tem hitrem procesu je odigral tudi Zahod, ki je sprejel kapital hitro nastalih ruskih oligarhov, je prepričan Schulze. V zgodbah, ki jih je dolgo predeloval, je želel prikazati negotovost nekega zahodnega prišleka, "ki pade iz enega ekstrema v drugega, kar je značilno za Rusijo," je pojasnil.

Glede vprašanja prebega je Schulze dejal, da sam ni nikoli čutil potrebe, da bi zbežal na zahodno stran, ker bi s tem tvegal, da bi izgubil ljudi, ki jih ima rad, obenem pa tudi ni čutil pritiska, saj je lahko študiral, kar je želel, in delal v gledališču, ki je pomenilo precej svobodno polje.