30. april 2004, Nova Gorica: (z leve proti desni) takratni predsednik DZ-ja Borut Pahor, takratni predsednik Evropske komisije Romano Prodi, takratni predsednik vlade Tone Rop. Foto: EPA
30. april 2004, Nova Gorica: (z leve proti desni) takratni predsednik DZ-ja Borut Pahor, takratni predsednik Evropske komisije Romano Prodi, takratni predsednik vlade Tone Rop. Foto: EPA

Nekaj takratnih največjih bojazni - o izgubi slovenske identitete in jezika ter o množičnem zaposlovanju delavcev iz novink v starih članicah, se je izkazalo za neutemeljene. Kot nerealna pa so se potrdila tudi pričakovanja, da bo življenje v Evropski uniji lagodno, napredek pa zagotovljen že s samim članstvom v povezavi, je za radijske Dogodke in odmeve poročala Erika Štular.

Po sedmih letih pogosto pozabljamo na razloge, zaradi katerih smo pristopili k Uniji, to so mir, stabilnost, pripadnost demokratični, odprti, strpni in uspešni Evropi, pravi takratni ključni pogajalec, zdajšnji evropski komisar doktor Janez Potočnik: "Mislim, da pa smo se naučili tudi, da članstvo samo ne zagotavlja gospodarske uspešnosti, ekonomske trdnosti in odgovorne ekonomske politike in da so naloge razporejene med EU in državo in zelo pomembno je, da obe delujeta usklajeno in odgovorno."

Pomemben motiv ljudi za podporo vstopu v Unijo je bil povezan s pričakovanji glede kakovosti življenja in blaginje, kar so ponazarjale izjave o tem, da želimo tudi evropske plače. Ta pričakovanja so bila nekoliko nerealna, priznava ekonomist Tine Stanovnik. "Plačne razlike v Uniji so ogromne, na primer med Romunijo in Bolgarijo ter Skandinavijo, pričakovanja so verjetno bila nerealna, res pa so v prvih letih zaradi psiholoških učinkov pristopa rasle hitreje od produktivnosti, ampak dejstvo je, da plače so določene z nacionalno produktivnostjo in če je ta takšna, kot je, plače ne morejo biti višje."

Študija Eurostata o plačah (v angleškem jeziku; pdf) kaže, da je bila povprečna urna postavka v sedemindvajseterici približno 14 evrov bruto, v Sloveniji slabih 7 evrov. Največ zaslužijo na Danskem, več kot 22 evrov, sledita Irska in Velika Britanija, najmanj pa v Bolgariji, komaj evro, sledita Romunija in Latvija. Slovenijo Eurostat izpostavlja kot državo z največjimi - skoraj trikratnimi razlikami v plači glede na izobrazbo, medtem ko so najmanjše - zgolj 1,5-kratnik v Skandinaviji. Kot je znano, k temu največ prispeva obremenitev z davki in prispevki. "Po številnih kazalnikih je Slovenija najbolj podobna Češki, tudi po delovanju družbe, konservativnosti, pa tudi po plačah smo oboji nekje na evropskem povprečju," o primerjavah pravi Stanovnik. Slovenija je socialna država, je še prepričan, socialna država pa je povsod pod pritiski globalizacije.