V dobrem zato, ker v Arsenalu in Giardinih (in tudi drugod po Benetkah) brbota od zanimivih in v boljšo prihodnost usmerjenih idej ter ustvarjalnih ljudi. V negativnem pa, ker te ideje včasih predvidljivo odražajo obstoječ družbeni red in hierarhijo, ki sicer posvečene cilje “arhitekture za boljši jutri” zaradi zamejenosti prostora naredijo očitnejše. Tudi v smislu poostrene varnosti, o čemer priča vseprisotnost – sicer sproščenih, je treba priznati – italijanskih mož postave.

Za lažje razumevanje nadaljevanja najprej nekaj statistike: na bienalu je na ogled 65 nacionalnih projektov (med njimi Litva, Nigerija, Filipini, Sejšeli in Jemen prvič), na kuriranem delu pa se predstavlja še 88 udeležencev iz 37 različnih držav. Vzporedno s tem pa poteka tudi ogromno zanimivih dogodkov, med katerimi bi vsekakor izpostavili konferenco z naslovom “The Urban Age Shaping cities”, ki bo v sklopu festivala v Benetkah potekala v četrtek, 14. in petek 15. julija.

Osrednja tema letošnjega bienala, ki jo je kuriral letošnji Pritzkerjev nagrajenec Alejandro Aravena iz Čila, nosi naslov “Poročilo s fronte”. Njegova vizija letošnje izdaje je pogledati in videti dlje od praznih formalizmov: Aravena je povabljene arhitekte izzval, naj razmišljajo, kakšne arhitekturne rešitve v danih razmerah potrebuje določena družba. Pri tem naj imajo v mislih okoljske katastrofe, prenaseljenost, begunsko problematiko, skratka vse, kar je daleč od samozadostnih načrtov, ki jih poganja le ekonomska logika naročnika.

Sprehod med paviljoni
Med nacionalnimi predstavitvami je slavila Španija - država, ki jo je nepremičninska kriza v evropskem kontekstu najbolj prizadela in je žirijo s projektom “Nedokončano” prepričala zato, ker predstavljena dela mladih arhitektov kažejo, kako lahko ustvarjalnost in zavezanost k delu presegata materialne omejitve. Mi bi k temu dodali, da se je to pokazalo tudi v sami postavitvi španskega paviljona. Izčiščenost in jasnost ideje ne samo v arhitekturi namreč premalo poudarjamo, vse prevečkrat ju namreč zasenči blišč, ki zakriva odsotnost ideje.

Nacionalne paviljone bi se dalo tolmačiti tudi skozi prizmo nacionalnih karakterjev. Denimo v smislu razkazovanja mišic, pri čemer se nam pred očmi stereotipno najprej pojavi podoba megalomanskosti ruskega ali z visokotehnološkimi rešitvami opremljenega ameriškega paviljona. Za protiutež so tu še minimalističen (tudi dobesedno, saj so makete osnova predstavitve en : art of nexus) japonski paviljon, pa z begunsko problematiko - Making Heimat. Germany. Arrival Country. - ozaljšan nemški. Ali gre za samopreizpraševanje lastne vloge pri mirovnih misijah, pa bi človek lahko pomislil pri nizozemskem paviljonu, ki nagovarja z naslovom BLUE: Architecture of UN Peacekeeping Mission.

Potem so tu še druge zgovorne paralele z dejanskim stanjem stvari: za bosanski paviljon država po besedah kuratorjev ni namenila niti centa, zabava Nemčije ob odprtju je stala več kot 100.000 evrov, kar je približno 20.000 evrov več od denarja, ki je bil namenjen za slovenski paviljon. Ta je v Arzenalu, nedaleč stran od kuriranega dela, kar je pomembno. “Po osamosvojitvi smo izgubili jugoslovanski paviljon v Giardinih in do predlani gostovali v mestu. To pomeni, da smo bili zunaj konteksta bienala, kar je bilo v resnici zelo slabo za nacionalno prepoznavnost,” nam je povedal Aljoša Dekleva, ki je skupaj s Tino Gregorič kuriral slovenski paviljon.

Zamislila sta si nekakšen abstrakten dom, ki je pravzaprav kurirana knjižnica, in jo naslovila “Dom v Arzenalu”. Njuno osnovno vprašanje je bilo, kaj pomeni dom v času vse večje mobilnosti in ali je to mesto, kjer ima posameznik svoje knjige. Mi pa smo se, utrujeni od sprehajanja in ogledovanja nebroj panojev, maket in zaslonov spraševali, ali je bienale mesto za branje. In nismo se mogli znebiti občutka, da večini zaradi naštetega enostavno zmanjka volje za knjižnico, kjer bi prebirali knjige. Ne zaradi slabe zamisli ampak, kako aktualno in odražajoč sedanjost, zaradi časa in zbranosti. Jasna in okoliščinam prilagojena predstavitev ideje je za obiskovalca nekaj, kar ceni in kar je v časih potrošniške predoziranosti treba ceniti tudi zunaj bienalnega teritorija.

A kot je povedal Aljoša Dekleva, se koncept ne nanaša samo na fizičen prostor paviljona, ampak so njegovi učinki vidni tudi drugje in pozneje. “Končno analizo bomo predstavili v katalogu po končani razstavi, ker se bodo do konca bienala v knjižnici zvrstili različni dogodki, od delavnic do predavanj. Vsak obiskovalec lahko domov odnese tudi knjižico s seznami izbranih knjig.” Na povabilo kuratorjev je namreč svoje sezname knjig, ki naslavljajo vprašanje doma in bivanja, pripravilo 27 uglednih domačih in tujih ne samo arhitektov, ampak tudi umetnikov, kritikov in kuratorjev. Po pogostosti izbire, pojavi se kar na petih različnih listah, je najbolj iskano branje The poetics of Space (Gaston Bachelard, 1958). Na več seznamih je tudi roman Walden (Henry David Thoreau, 1854), pa Autoprogettazione (Enzo Mari, 2002)

Tudi na ta način, pravi Dekleva, je knjižnica neposreden odgovor na navodila direktorja bienala Paola Baratte: “Že na prvem sestanku je poudaril, da arhitekturni bienale ni več namenjen samo arhitektom, ampak tudi tistim, ki niso profesionalci, pa jih kultura bivanja zanima. Delamo torej za splošno javnost, ki mora od tega nekaj odnesti. Bienale mora biti tudi poučen.”

In lahko bi rekli, da je tudi takšen in da v razmislek ponuja marsikatero pereče vprašanje sodobnega časa. Za iskanje navdiha smo se (malo tudi namenoma) izogibali favoriziranim paviljonom in se zgubljali po stranskih poteh bienala. Med drugim smo se zatopili v romunsko predstavitev z naslovom “Selfie Automaton”, ki bi jo na kratko opisali kot v več različnih mehanizmov povezane marionete. Kurator Tiberiu Busca je koncept pojasnil takole:“Moramo dojeti, da smo del večjega mehanizma, ki ga tako v realnem življenju kot v primeru naše konstrukcije poganja vsaka posamična akcija. Vse lutke v inštalaciji so marionete, ki izvajajo ponavljajoče se gibe. Če jih vzamete iz mehanizma, se lahko premikajo samostojno, hkrati pa so brez vrvi in prilepljene. In to je vprašanje, ki ga želimo izpostaviti: koliko avtomatizmom smo podvrženi kot posamezniki in kot arhitekti. In ali je način, kako se tega osvoboditi. “ Pa je? Sledil je nasmeh in kratek komentar, da “odgovora z razlogom ne ponujamo”.

Tudi venezuelski paviljon je pritegnil našo pozornost. Med drugim zato, ker pod naslovom postavitve “Urbane sile” nismo našli poimenskih avtorjev, ampak podpis “Kuratorska ekipa”. “Sporočilo naše postavitve in tudi tega podpisa je, da na razstavi sodelujemo ljudje različnih političnih usmeritev, kar je za zunanjega opazovalca lahko nepredstavljivo. Res je, da so v Venezueli politični spori, ni pa res, da se obnašamo kot kanibali, ki jedo eden drugega, kot bi Venezuelo radi prikazali marsikateri vplivni svetovni igralci,” je povedal Jose Naza Rodriguez, eden od članov ekipe. Vseh 15 razstavljenih projektov prikazuje različne rešitve za izboljšanje bivanja v slumih, ki so nastale v sodelovanju arhitektov s skupnostmi in vlado. Marcos Coronel, tudi član ekipe, je dodal, da je po drugi strani manj znano, da v Venezueli zakonodaja ljudem omogoča, da se organizirajo in sami odločajo, kaj si želijo v svojem okolju. “Če imate v naselju problem, vam ni treba čakati na župana ali ministra, ampak se organizirate sami. Skupnosti imajo namreč tako imenovane skupnostne svete, ki se ukvarjajo z izboljšanjem razmer na različnih področjih bivanja: od oskrbe z vodo, načrtovanja gradenj, infrastrukture ipd. Ti sveti delujejo na principu soudeležbe in služijo kot podporna struktura, da se ljudje organizirajo, ko želijo rešiti neki problem.”

Da probleme v njihovi državi (uspešno) rešujejo z improviziranjem, pa so nam povedali nedaleč stran v paviljonu Urugvaja, kamor nas je zaneslo tudi zaradi lanskega navdušenja nad delom Global Myopia na umetniškem bienalu, ko se je tam predstavljal Marco Maggi. Na vprašanje, ali ima letošnja predstavitev z naslovom “Reboot” kaj skupnega z lansko, se je kurator Antar Kuri nasmehnil in dejal, da nepretencioznost obeh na “neki način odraža državo”. In v tem kontekstu omenil zdaj že nekdanjega predsednika Joseja Muhico, ki je 90 odstotkov svoje plače namenil v dobrodelne namene in ves čas mandata živel na kmetiji.“ In veliko prahu v državi dvignil s tem, ko je na neki visok sprejem prišel v sandalih, ki so odkrivali njegove neurejene nohte na nogah.” Tudi koncept urugvajskega paviljona je dvignil malo prahu s tem, ko je obiskovalce nagovarjal, naj ukradejo predmete iz drugih paviljonov in jih prinesejo v urugvajskega. Od tam naj bi šli v Montevideo, natačneje na razstavo, ki bo, prosto po Araveni, poročala s fronte. Poleg tega pa so sporočilo postavitve utemeljili na dveh dogodkih zgodovine Urugvaja: letalski nesreči v Andih in organiziranju Urugvajcev v času, ko je bila dejavna urbana gverilska skupina Tupamaros. “Takrat so nastali številni podzemni rovi, ki so ljudem omogočali gibanje in v obeh primerih je očitno, da arhitektura dobi popolnoma drugačen pomen, če je od nje odvisno vaše preživetje. Oblikuje jo želja po preživetju, ne glede na to, ali imaš predhodnje znanje ali ne.”

Čigava so mesta?
Kakšna in čigava znanja pa potrebujejo (pre)naseljena mesta 21. stoletja? Kako konflikte, ki izvirajo iz neenakosti, podnebnih sprememb, urbane ekspanzije pa tudi demokratične reprezentacije v teh mestih, doživljajo njihovi prebivalci? Kako v mestih potekata adaptacija in družbena integracija?

O tem bo skupno več kot 40 govorcev iz 25 mest Azije, Afrike, Evrope ter obeh Amerik razpravljalo ta konec tedna, natančneje v četrtek, 14., in petek, 15. julija, na konferenci z naslovom “The Urban Age Shaping cities”, ki se je bodo udeležila imena kot že omenjeni Alejandro Aravena, sociologa Saskia Sassen in Richard Sennett, pa župana Barcelone in Bogote Ada Colau in Enrique Peñalosa ter številni drugi.

Konferenco v sodelovanju z bienalom organizirata London School of Economics in Deutsche Bank, in zanimivo bo slišati, kakšni bodo odgovori.