Regis Debray je ob deseti obletnici pariškega leta 1968 v kritičnem eseju izrekel ugotovitev, ki bi jo lahko ponavljali ob vsaki okrogli obletnici prelomnega leta, ne samo v Franciji, ampak tudi povsod drugje, kjer je v tem v več pogledih prelomnem letu druge polovice 20. stoletja kulminiralo tudi presenetljivo študentsko gibanje: "Uradne proslave, ki jih je omogočila deseta obletnica maja 68 – televizije, radiji, magazini, časopisi, revije, filmi, itn. – so v gorečnosti in čustvih zbrale vse, ki imajo v tej deželi ime, avtoriteto, odlikovanje. Od levice do desnice so včerajšnji sovražniki jutrišnji prijatelji". K temu pa bi lahko dodali, da se ob proslavljanju ali kakršnemkoli že "romantičnem" spominjanju na obletnico študentske revolucije vedno najde kak "Debray", kak disonanten glas, kritična prikazen, najpogosteje sam nekdanji akter v gibanjih, ki opozori na dejstvo, da so študentska gibanja pravzaprav vzniknila iz razcepov, konfliktov in dilem svojega časa. To pa pomeni, da teh gibanj ni mogoče preprosto, kajpak s tem, da jim "oprostimo nekaj mladostnih pretiravanj", postaviti v zgodovino, skonstruirano v pogledu nazaj z gledišča rezultata zgodovine, s katerim smo ali moramo biti zadovoljni ali nezadovoljni. Če mislimo na kaj več kot na popularne evokacije l. 1968 z vso domnevno nostalgijo po hipijih, flower power, seksualni revoluciji, rock godbi in po uvoženih vzhodnjaških dobrinah (od marihuane do nirvane), je mogoče reči, da se je v šestdesetih in sedemdesetih letih nedvomno odvilo presenetljivo in prelomno družbeno gibanje, ki je označilo novejšo zgodovino. Kako prelomno je to gibanje zares bilo, kako bi ga najustrezneje opredelili, kako bi ga prav razumeli..., pa niti 50 let po vrhuncu dogajanj l. 68 pravzaprav ni jasno. Vsaj ne tako kot je jasno, denimo, kaj je pomenilo l. 1848, ki je zafiksiralo pojem naroda v evropsko kolektivno pamet in nespamet.

Politično gibanje v množični kulturi
Vprašanje o prvih in zadnjih vzrokih za študentska (pa dodajmo: in širše mladinska ter nato alternativna) gibanja ostaja tudi dandanes odprto; morda se spričo vmesnega časa in dogajanj v njem, postavlja nekoliko drugače kot se je neposredno ob dogajanjih. Element samoizpraševanja o smislu in razsežnostih v samih gibanjih je bil zelo navzoč; Zdaj se zdi, da smo zmožni dati precej opisne odgovore in razlage, ki nikoli ne morejo zajeti vseh razsežnosti in zapletenih razmerij tistega časa. V različnih družboslovnih teorijah je ta čas kar precej enoglasno označen kot vrhunec industrijske družbe in modernizma in hkrati kot začetek postindustrijske družbe ter postmodernega obdobja. Opisno torej lahko rečemo, da je najširši okvir gibanj mogoče opredeliti v kulturno-političnih terminih, h katerim je treba primisliti še gospodarska in socialna dejstva. Vsekakor pa ne smemo pozabiti še na okoliščine vse bolj množičnega visokošolskega izobraževanja. Predhodne filozofsko obarvane opredelitve sveta, kakršen je nastal po drugi svetovni vojni, so nakazale prihajajoči upor. Zapisane so bile predvsem v besedilih vrste eksistencialističnih filozofov in v besedilih kritične teorije, znane tudi kot teorija Frankfurtske šole, ki je bila, med drugim ob Sartrovih idejah, ena od teoretskih podlag za "situacionistično internacionalo". Programska besedila tega ne prav širokega a neverjetno vplivnega kulturno-političnega gibanja so opredeljevala in hkrati obračunavala s takoimenovano družbo spektakla: "Spektakel sovpada s trenutkom, ko blago doseže totalno kolonizacijo družbenega življenja. Ne samo da zveza z blagom postane vidna, vse kar vidimo, je blago: svet, ki ga gledamo je svet blaga". Četudi je porabniška družba postala prevladujoči model v vseh urbaniziranih deželah, to kritično reakcijo ob njenem začetnem razcvetu v množičnih družbenih gibanjih lahko štejemo za nenehni izvir dvoma v ustreznost stvarnosti take družbe. Že pred protestnim vrhuncem na pomlad 1968 se je v družbenih gibanjih, ki so vključevala kritiko in zavračanje moralnih ter kulturnih kodov "vladajoče ideologije" oblikovala vrsta teženj po vsakovrstnih "osvoboditvah". Tako kot pri mnogih tovrstnih gibanjih v preteklosti (npr. ob koncu 19. stoletja, ali v "norih" dvajsetih letih prejšnjega stoletja), se je v šestdesetih letih kazala nagnjenost k "preizkušanju alternativnih svobodnih oblik življenja". To velja za širša mladinska družbena gibanja v razvitih državah na obeh straneh takratne železne zavese. Lahko bi rekli, da so študentska gibanja s svojo politično prebojnostjo naredila te moralne, socialne, kulturne in sprva, manj opazno na prvi pogled, tudi ekonomske tektonske premike za bolj vidne. Če se v tem okviru ne ukvarjamo z vsemi mnogimi konkretnimi okoliščinami, kot so bile medijsko navzoča mora vietnamske vojne, obujanje spomina na politična gibanja preteklosti (utopizem, anarhizem, trockizem, itn.) in nastajanje alternativnih gibanj (ekološka gibanja, feminizem, nove pedagoške zamisli, antipsihiatrija, itn.), lahko rečemo, da so študentska gibanja šestdesetih in sedemdesetih let udarila trajen pečat prejšnjemu stoletju. Seveda so marsikatere zahteve in poante gibanj izgubile aktualnost, večina pa jih je danes hote ali nehote pozabljenih, potlačenih ali – zaradi ohranjene "subverzivnosti" – marginaliziranih in preinterpretiranih. Tako je denimo v "splošno sprejemljivi romantični inačici" skoraj povsem zabrisano dejstvo, da so študentska gibanja tistega časa poganjale prav nič prikrito levičarske ideje, ki jih združuje pojem nove levice. Pri tem naj brez obširnih razlag zatrdim, da je prav nova levica razvila pomembno kritiko sovjetskega tipa socializma in s tem oblikovala ključne koncepte, ki so učinkovali v političnih praksah dvajset let pozneje. Veliko bolj razpršen in dolgoročen pa je bil vpliv študentskih in mladinskih gibanj na široki spekter vsakdanjega življenja, na diferenciranje življenjskih slogov, na razmerja med družbenimi skupinami in ne nazadnje na vso množično kulturo. V tem pogledu so gibanja prispevala simbolne impulze za oblikovanje novih vzorcev za proizvajanje družbenih vlog posameznikov in za pluralizacijo življenjskih slogov v nastajajoči postmoderni družbi, temelječi na hitrem tehnološkem razvoju. To nastajajočo novo formo družbe so že takrat začenjali poimenovati za medijsko ali informacijsko.

Levičarji pod socializmom
Ne oziraje se na to, kako danes kdo razume dogajanja v tem času v Sloveniji in tudi v tedanji federalni Jugoslaviji, lahko zanesljivo trdimo, da so študentska gibanja bila eno od tistih svetovnih dogajanj, v katerih je bila Slovenija vidno udeležena pretežno na isti ravni kot takratne razvite dežele. Slovensko študentsko gibanje je v primerjavi z drugimi gotovo imelo nekaj svojih značilnosti in posebnosti. Toda od tu naprej se med samimi nekdanjimi akterji teh gibanj, med zgodovinarji in ne nazadnje med družboslovci in politiki, ne bi bilo mogoče zediniti glede določitve pomenov in učinkov študentskih gibanj. Tak poskus bi vsekakor izredno otežila tudi mnogodimenzionalnost gibanja, ki jo hitro uzremo takoj, ko se spustimo v proučevanje dogodkov in dejstev, ki so bila z njimi povezana. Naj še poudarimo, da je bilo naše študentsko gibanje eno od bolj intenzivnih in vztrajnih med študentskimi gibanji v takratnih socialističnih deželah, a ni bilo deležno tako brutalnih oblastniških obračunov kot npr. gibanji na Poljskem in Češkoslovaškem, ki pa sta bili tudi bolj prepleteni z delavskimi ter širšimi državljanskimi nemiri. Jugoslovansko oblastno obračunavanje z upornimi študenti se je omejilo na nekaj policijskih akcij ter zapornih kazni in pogojnih obsodb po takratni kazenski zakonodaji, ki je opredeljevala različna dejanja proti »ustavnemu redu« ali pa dejanja, ki so pomenila "sovražno propagando" ter "vznemirjanje javnosti". Pri vsem tem je, kar velja za vse evropske socialistične dežele, zanimivo dejstvo to, da so bila tudi "tostran" železne zavese študentska gibanja, po medijskih virih in zapisih vodilnih predstavnikov gibanj sodeč, politično opredeljena podobno kot študentska gibanja na Zahodu, torej levičarsko. Verjetno je to najpomembnejši razlog med vsemi drugimi razlogi, zaradi katerih je študentsko gibanje v Sloveniji bodisi nekoliko "pozabljeno" bodisi zamolčevano ali tudi omalovaževano in podcenjevano. Spričo te kozmopolitske poteze študentskega gibanja namreč ni prav lahko začrtati niza dogajanj in stališč, ki vodijo do nacionalne osamosvojitve Slovenije. Skratka, slovensko študentsko gibanje v zanazajski konstrukciji zgodovine z nacionalno (osamosvojitveno) dominanto nekako ne »funkcionira«, čeprav pa bi z nekaj več truda nemara kdo le lahko našel v bolj kulturno obarvanem delovanju gibanja tudi nekaj narodno konstitutivnih elementov in poudarkov.

Kar lepo število dogodkov v zvezi s slovenskima manjšinama v Avstriji in Italiji pa vendarle priča o tem, da slovensko študentsko gibanje ni bilo imuno na narodno vprašanje. Kako s političnega ali ideološkega stališča stvari v zgodovini pač niso tako enostavno določljive, kot se zdi v tisti nivelizirajoči (retorični, ideološki) gesti, ki določi »napačno preteklost« nasproti »dosežkom sedanjosti«, je mogoče pokazati prav na primeru študentskih gibanj. V širšem pogledu se nam soočenje med študentskimi gibanji in takratnimi vladajočimi strukturami lahko pojasni v luči naslednje Giddensove ugotovitve: »Paradoksno se je državni socializem, ki je samega sebe videl kot najvažnejšo revolucionarno silo v zgodovini, izkazal za veliko bolj naklonjenega tradiciji, kot se je kapitalizem«. Potemtakem lahko rečemo, da so študentska gibanja v socialističnih državah bila dejavniki modernizacije, ki se ji je takrat navidezno dobro utrjeni socializem pravzaprav upiral veliko bolj krčevito kot konservativne politične in gospodarske strukture na Zahodu.

V naših medijih iz tistega časa je dokumentirano veliko reakcij uradnih ter lojalnih novinarskih reakcij na pojav študentskega gibanja in na stališča, ki so bila zapisana v študentskem tisku, na letakih in transparentih. Te reakcije so nihale med pokroviteljskimi paternalističnimi ugotovitvami o mladostni zagnanosti ter nestrpnosti in ostrejšimi anatemami, ki so bile izrečene in zapisane v »trdih« ideoloških terminih, pri čemer se lahko strinjamo z Jašo Zlobcem, da so v Zvezi komunistov v študentskih gibanjih zaznali napoved takrat še nezamisljivega svojega konca: "Partijske strukture so imele popolnoma prav, ko so nam nekaternikom očitale, da smo anarholiberalci, da partija brez demokratičnega centralizma ni več partija, da razkrajamo partijsko monolitnost. Res smo jo razkrajali, oziroma bolje rečeno, bili smo simptom časa, ki je to monolitnost razkril kot preživelo in okostenelo, saj ni ne mogla ne znala več odgovarjati na vprašanja novega časa". Gotovo pa te zaostritve na ideološki fronti ne izčrpajo vseh vidikov našega študentskega gibanja, saj se je le-to veliko ukvarjalo z vprašanji lastne organizacije, vsakdanjih socialnih problemov študentov, s problemi univerzitetnega študija, s problematiko narodnih manjšin in gotovo, ne nazadnje, tudi s širokim spektrom (sub)kulturnih dejavnosti. Vse to lahko razberemo iz konkretnih dogajanj, ki so se z nekaj prekinitvami vrstila v letih od 1968 do 1974 in so delno dokaj dobro dokumentirana v zborniku skupine avtorjev Študentsko gibanje 1968 - 1972 (iz leta 1982). Pa poglejmo ta dogajanja v strnjenem komentiranem hitrem pregledu.

Zgodbe Skupnosti študentov
Kot povsod po svetu, kjer so se soočili s študentskimi gibanji, je tudi v Sloveniji – takrat predvsem v Ljubljani, ki je bila edino slovensko univerzitetno središče – v šestdesetih letih pred samimi dogodki 1968 že potekala vrsta dejavnosti, ki bi jih lahko označili kot predpripravo na gibanje. Gotovo bo obdobje šestdesetih let še pred izbruhom študentskih gibanj treba zgodovinarsko bolj raziskati, saj gre za čas, ko je bila Jugoslavija povsem odprta informacijam iz sveta, mladi ljudje so vse bolj potovali v tujino, ipd. Verjetno pa je za poglavitne predpriprave treba šteti posamezna kulturna in umetniška dogajanja (npr. razstavo in katalog skupine OHO), nekatera provokativna literarna dejanja v časopisu Tribuna, pa tudi generacijsko obarvana pisanja v Mladini. Ključni dogodki l. 1968 so se odvili 5. junija in v dneh po tem, ko so ljubljanski študentje solidarno demonstrirali spričo dogodkov v Beogradu (spopada demonstrantov s policijo) in so organizirali zborovanje v jedilnici študentskega naselja, ki so se ga udeležili tudi vidni republiški funkcionarji, pri čemer je prevladujoč ton študentskih nastopov mogoče malce poenostavljeno opredeliti kot očitke socializmu, da ni izpolnil svojih obljub. Poglavitni dosežek slovenskega l. 1968, kajpak poleg za socializem ne prav običajnih javnih demonstracij, treba videti v spremembah, ki so jih izpeljali v študentski organizaciji. Vsekakor je bil zanimiv izstop slovenske zveze študentov iz jugoslovanske študentske zveze. Ta izstop sicer nikoli ni bil povsem zares realiziran, vendar pa je to bil močan signal nezadovoljstva študentov s transmisijsko vlogo organizacije v razmerju z vladajočo Zvezo komunistov. Na drugi strani bi bilo pretirano trditi, da je spričo tega »izstopa« mogoče študentsko gibanje brez ostanka šteti v "osamosvojitveno zgodbo" enako tako kot ga je mogoče šteti v slovensko zgodbo demokratizacije družbe.

"Izstop" iz Zveze študentov Jugoslavije je namreč bil prvi korak k temeljitemu prestrukturiranju študentske organizacije. Le-ta se je preimenovala v Skupnost študentov, za svoje članice in člane pa je štela vsakogar, ki je imel veljavni indeks. Le-tega ob sprejetju na univerzo prejme vsak vpisani študent. Skupnost študentov je po svoji obliki in načinih delovanja, kakršne je postopno razvila v letih dokler je obstajala (namreč do l. 1974, ko so jo z ukrepi "od zgoraj" inkorporirali v Zvezo socialistične mladine), bila predhodnica poznejših gibanj civilne družbe v osemdesetih letih. Najpomembnejši element organiziranosti skupnosti študentov, je izražala klavzula, ki je omogočala samoorganizacijo študentskih skupin za poljubno delovanje. Če se je v letih 1969 in del 1970 zdelo kot, da je gibanje nekoliko zaspalo, pa je treba reči, da so v tem času študentski aktivisti v pogajanjih z oblastmi izposlovali veliko pridobitev, ki so jih nekateri kritiki v lastnih vrstah šteli za "samo sindikalne" in so se nanašale na sistem štipendiranja, izgradnjo študentskih domov, ipd. Po nekoliko bolj umirjenem študijskem letu 1968/1969 se je v leta 1970 začelo spet živahno dogajanje, pri čemer se je gibanje v obratu od »sindikalnih« zadev k splošnejšim družbenim in tudi svetovnim problematikam, vse bolj politiziralo ter vse bolj odkrito izražalo nezaupanje v vladajoči družbeni sistem. V nekoliko bolj umirjenem intermecu smo se najbolj aktivni študentje (prevladovali smo kajpak družboslovci in humanisti) dodobra seznanili s študentskimi gibanji po svetu, kar se je pokazalo tudi v tehnikah in oblikah protestiranja ter v drugem delovanju. 15. maja 1970 je okoli 1000 študentov demonstriralo proti ameriški razširitvi vietnamskega spopada še na Kambodžo, pri čemer pa je, med drugim, najbolj pomembno dejstvo to, da so se demonstracije končale z razvneto diskusijo v študentskem naselju, kjer se je ost diskusije obrnila k domačim razmeram. Skupina študentov z bodočim ajdovskim županom Marjanom Poljšakom na čelu, ki je hotela izrazito angažiranje za nacional(istič)ne cilje, je bila na tem zborovanju zavrnjena. Teach-inu novembra 1970 na Filozofski fakulteti, kjer se je kakih 300 navzočih seznanilo z dogajanji v Beogradu v zvezi s procesom proti Vladimirju Mijanoviću (»Vladi Revoluciji« - verjetno še vedno najbolj znanemu študentskemu aktivistu vseh časov na Balkanu), je sledil kulturni maraton z izrecno politično obarvanimi happeningi in diskusijami. Vsa ta delovanja, in tudi nekatera, ki so še sledila, so bila mogoča na podlagi Statuta Skupnosti študentov, ki je omogočal ustanavljanje akcijskih odborov. Po omenjenem teach-inu se je sprožila dinamika akcij študentskega gibanja, ki je trajala okoli dve leti, pri čemer tako zgoščene študentske dejavnosti ni bilo nikoli poprej in ne tudi poslej. Ker v takem zapisu kratkomalo ni mogoče omeniti vseh pomembnih akcij, ki so občasno prebijale blokade v takratnih medijih, omenimo predvsem največje. Vsekakor je bila ena najbolj presenetljivih akcij protest več tisoč študentov 14. aprila 1971 zaradi prometnega hrupa na Aškerčevi ulici, ob kateri še danes stoji več univerzitetnih stavb, še zlasti pa takrat najbolj zgovorna Filozofska fakulteta. Protest je pomenil začetek resnega spora z oblastmi, ki so kmalu s svojimi represivnimi policijskimi posegi sprožila še hujše in dolgotrajnejše reakcije študentov. Govorimo predvsem o zasedbi Filozofske fakultete (26. 5. – 2. 6. 1971), ki je bila vrhunec vsega slovenskega študentskega gibanja. V dneh zasedbe smo udeleženci "živeli utopijo", intenzivno smo razpravljali o modelih drugačnega družbenega sožitja, o "odtujenosti" politike, o "zakrneli" ZKJ, o družbenih krivicah in ne nazadnje o možnih poteh reforme univerze. Ne glede na to, da je to dogajanje, takrat s prosperiteto liberalnega obdobja jugo-socializma precej umirjenemu prebivalstvu, bilo težko dojemljivo, da so tudi znotraj gibanja bile nekatere vnete polemike, da smo se v Ljubljani ukvarjali s takimi vprašanji kot naši vrstniki v Parizu ali v San Franciscu, pa je gotovo mogoče trditi, da je bila s tem dogodkom na dnevni red prihodnosti postavljena demokracija. Po koncu zasedbe, ko je bil objavljen tudi Manifest zasedene Filozofske fakultete, se je gibanje nadaljevalo, a njegova množičnost je zlagoma upadala. Nasprotni tok je bila radikalizacija najbolj aktivnih študentskih skupin, ki se je odrazila v štirih prepovedih glasila Tribuna. Ta je jeseni 1971 objavila »nezaslišano« kritiko Josipa Broza Tita, zadnja prepoved pa se je nanašala na naslovnico »seksualne številke«, namreč na karikaturo Lenina s stilizirano risbo gole ženske, ki jo je tožilstvo opredelilo za politično pornografijo.

Po poskusu »alternativne univerze« (z začetkom marca 1972), ki je bila akcija v povezavi z drugimi jugoslovanskimi univerzami (zagrebško in beograjsko) in je, med drugim, premislila ter sistematizirala izkušnjo zasedbe, se je študentsko gibanje moralo vse bolj soočati s krepitvijo partijske vladavine in s politično deliberalizacijo, ki je sledila "nacionalističnim izpadom" na Hrvaškem. Zadnje dejanje ljubljanskega študentskega gibanja, ki ni zabeleženo v omenjnem zborniku skupine avtorjev, se je odigralo v povezavi z obračunavanjem s profesorji filozofije in sociologije, ki so se v Zagrebu in Beogradu zbirali okoli takrat svetovno uveljavljene filozofske in sociološke znanstvene revije Praxis. Po zborovanju fakultetnih odborov filozofskih fakultet iz treh mest (Ljubljana, Zagreb, Beograd) konec leta 1973 v prostorih Tribune je bila sprejeta precej kritična Resolucija. Šest sestavljavcev tega dokumenta (med njimi sva bila iz Ljubljane Vinko Zalar in jaz, med drugimi pa naj omenim Zorana Đinđića) je bilo končno septembra 1974 obsojenih na 10 mesecev zapora zaradi "sovražne propagande". Ljubljanski sodniki so kasneje kazen spremenili v pogojno. Hkrati s tem očividno političnim procesom pa je bilo konec tudi Skupnosti študentov in nastopilo je krajše obdobje v sedemdesetih letih, ki smo ga kasneje poimenovali svinčena leta.

Lahko bi rekli, da se je svinec začel topiti že l. 1976, ko je negativna reakcija oblasti na ploščo skupine Buldožer odprla kulturno polje političnega spopada, v katerem je dobila besedo rock glasba. Že l. 1977 so dvignili hrup Pankrti in l. 1980 so začele prve razprave o pomenu civilne družbe – najprej v sekciji za nova družbena gibanja Slovenskega sociološkega društva, kritična publicistika pa je iz Tribune vse bolj prehajala v revijo Mladina.

Pričujoči prispevek je skrajšan in minimalno prirejen članek, ki je izšel v prilogi časopisa Zgodovina v šoli ob 40-letnici študentskih gibanj na Slovenskem (Zgodovina v šoli, letnik XVII, št. 3-4, 2008). Po desetih letih prispevek ni izgubil aktualnosti, kvečjemu jo je še pridobil.