magistra farmacije Nada Tržan-Herman. Imeli smo lepa študentska leta, pove mlajšim generacijam, študij pa je bil neizprosen: "če nisi imel pogojev, si moral 'domov'.

Ko se je protestni duh, ki je leta 1968 zajel predvsem mlade na različnih koncih sveta, razširil tudi med študenti na Slovenskem, je bila Nada Tržan-Herman študentka farmacije. Gost promet na Aškerčevi ulici je sicer iz predavalnic najprej pognal študente Filozofske fakultete, a Fakulteta za farmacijo je bila v neposredni bližini, zato tudi tamkajšnjim študentom s hrupom ni bilo prizaneseno.

Nada Tržan-Herman, ki se je odzvala na MMC-jevo povabilo uporabnikom, da z bralci delijo svoje spomine na tiste prelomne dni, sicer tega motečega dejavnika ne pomni. Pa vendar so bile zahteve protestno razpoloženih študentov veliko širše, kompleksnejše in daljnosežnejše od ureditve prometa, zato je bila pridružitev "boju" nekaterim vrstnikom sosednjih fakultet smotrna poteza. "Študij farmacije nas je kar precej "posrkal vase" in med kolegi ni bilo veliko 'političnega občutka', tako da se ne spomnim, da bi se množično odzvali. Bile smo kakšne dve, tri kolegice, ki smo se pridružile, ko je bila "gneča" na Aškerčevi," razlaga.

Spominja se, kako so na asfalt Aškerčeve ceste z raznobarvnimi kredami risali rožice. Študentje s Filozofske fakultete so jih povabili v prostore fakultete in v spominu ji je ostal profesor Ocepek, ki je odgovarjal na vprašanja študentov. Od mnogih govorcev se spomni Jaše Zlobca in Mance Košir, ki sta imela govore na stopnicah Filozofske fakultete.

Sivino Aškerčeve ceste so prekrivali z risbami pisanih rož, ki so postale simbol barvitosti časa flower power generacije. Časi so se spreminjali – kot se to vedno dogaja. Sama je ta čas občutila predvsem kot vsesplošno svobodo. "Imeli smo študentsko organizacijo, ki je organizirala izmenjavo in delo v tujini, tako da sem bila dva meseca kot au pair v Londonu in naslednje leto en mesec v Bratislavi (v lekarni in na fakulteti). Dve poletji zapored sem delala v lekarni v Poreču. Bila so organizirana študentska potovanja (npr. Kijev-Moskva-Leningrad), lahko smo potovali po lastni želji. Jaz sem bila na primer v Parizu," pravi Nada Tržan-Herman. "Dobili smo delo preko študentskega servisa, revnejši študentje so prejemali štipendijo." Ker je sama prejela Krkino nagrado, je nekaj časa prejemala tudi štipendijo iz tovarne zdravil Krka. Na farmaciji in tudi drugje je bilo nekaj študentov iz drugih jugoslovanskih republik, iz arabskih držav, iz Afrike, s katerimi so prijateljevali, se spominja.

Misel na študijska leta ji seveda prikliče v spomin tudi obvezen del teh let - veliko plesov, brucovanj in rokenrol; "Glede študija pa je bilo neizprosno: če nisi imel pogojev, si moral 'domov'.

Bilo je zelo optimistično, pravi. "A verjeli ali ne, ko sem študij končala, je bil nekakšen vakuum in morala sem iskati ter čakati na službo. A vedela sem, da služba slej ko prej bo in je res bila po štirih mesecih čakanja, plača je bila odlična ... Jaz in vsi v generaciji smo imeli v mislih ljubezen in ustvarjanje življenja v dvoje."

V tistih "dneh na Aškerčevi" se je trudila razumeti, za kaj gre. "Ko zdaj poslušam intervjuje (npr. dr. Pivca, gospoda Vilija Kovačiča), se čudim, kako različne poglede imajo ljudje na tista leta. Bila sem v množici in verjela, da bi lahko bilo še kaj boljše, saj se vedno da še kaj izboljšati, kajne." Z namenom razumevanja situacije je bila tudi sama med tistimi, ki so prof. Ocepku zastavljali vprašanja. "Ko smo šli proti parlamentu, se je šušljalo, da je "nekaj nevarno", a nisem imela tega občutka."

Na vprašanje, kako z današnje perspektive ocenjuje tedanje zahteve študentov po reformi univerze, se ji zdi, da so bile najbrž v prvi vrsti materialne narave. "Sicer pa se tovrstne zahteve vseskozi nadaljujejo - vedno se vrtijo okrog bonov za prehrano, prevozov, bivanja ... - vse to v sedemdesetih ni bilo na taki ravni kot zdaj in prav je, da je to urejeno," razlaga sogovornica.

Pomembno pa je, da študijska leta izoblikujejo človeka ne samo v poklicnem smislu, ampak celovito. Kot rečeno: mi smo imeli poleg vseh strokovnih predmetov še sociologijo, zgodovino farmacije, brezplačne tečaje tujih jezikov itd. in seveda odlične profesorje.

Včasih se zdi, da iz generacije izginja notranje veselje
Na neki način je bil to tudi spopad generacij - očetje, ki so prestali vojno, so verjetno težko razumeli, da se upira generacija, ki ji v njihovih očeh nič zares ne manjka. Kako je sama doživljala prepad med generacijami? "Doma smo se o vsem odprto pogovarjali in moji starši so bili take vrste ljudje, da so mladim privoščili boljše pogoje. In tudi jaz vidim, kako je imela generacija mojih otrok boljše pogoje od mojih, a se mi zdi, da je vse skupaj dokaj navidezno. Zdi se mi, da so ti boljši pogoji 'zunanje vrste': boljše bivanje, več potovanj, ker so prevozi poceni, več pretoka informacij ... Po drugi strani pa kot da iz generacije v generacijo izginja tisto notranje veselje. Zabava in zadovoljstvo prihajata od zunaj (prestižni dogodki, koncerti ...), sami ljudje pa postajajo zdolgočaseni."

Današnji čas se ji zdi za mlade težak. "... z eno besedo "hrematizem"... Mati dveh hčera skuša skrbeti tudi za to, da čas lastne mladosti približa mladim generacijam. "Povem jim, da smo imeli lepa študentska leta. Govorim v množini - kot dober študent, brez političnega angažiranja, a s pravo mero politične razgledanosti.