(GPF) je bilo neločljivo povezano s študentskim gibanjem v Ljubljani, in sicer od leta 1969 do 1972. Lahko ga opredelimo kot eno izmed kulturniških dimenzij znotraj gibanja, podobno kot to velja tudi za skupino OHO, ki je prakticirala konceptualno umetnost. V dveh letih obstoja gledališča 1969–1970, katerega jedro so sestavljali pesniki skupine 442, in v času poznejšega gledališča z istim imenom, ki ga je vodil Tomaž Kralj 1970–1975, se je zvrstilo toliko nastopajočih: pesnikov, študentov komparativistike (Milan Jesih, Ivo Svetina, Matjaž Kocbek, Tomaž Kralj, Ferdinand Miklavc), bodočih slikarjev (Junoš Miklavc, Bard Iucundus), bodočih igralcev (Barbara Levstik, Jožica Avbelj), glasbenikov (Lado Jakša, Milenko Arnejšek -Prle), študentskih aktivistov, simpatizerjev in privržencev, da ga lahko označimo ne samo kot gledališče pesnikov skupine 442, ki je nastopalo pod taktirko Dušana Jovanoviča, temveč tudi kot družbeno gibanje, kakor je to opredelil Darko Štrajn. Pravzaprav je šlo za družbeno gibanje, ki je bilo neločljivo vpeto v študentsko gibanje, saj so bili skoraj vsi "Pupilčki" med njegovimi ključnimi akterji. Seveda ni treba posebej poudariti, da je v gledališču nastopalo največ študentov s Filozofske fakultete. Gledališče, ki je nosilo pred nazivom Gledališče Pupilije Ferkeverk pridevnika avantgardno ali eksperimentalno, je bilo namreč amatersko, v njem pa so nastopali študentje.

Če študentsko gibanje v njegovi prvi fazi (1968–1969) označujejo kot sindikalistično, omejeno na študentsko naselje v Ljubljani, saj ni nastalo kot odmev študentskih vrenj na obeh straneh železne zavese, pa je njegova druga faza bila izrazito internacionalna in kozmopolitska. Tako kot so znotraj druge faze študentskega gibanja nastajale radikalne prakse, ki so jih tajne službe opredeljevale kot trockistične, anarho-liberalne, celo maoistične, je mogoče tudi za GPF trditi, da je udejanjilo radikalno umetniško prakso, ki je bila prav tako lastna sočasni skupini OHO.

Če za GPF velja kritiška oznaka, da je v gledališki prostor vpeljal ludizem, torej igrivost kot osnovo umetniškega dela, lahko enako trdimo tudi za drugo obdobje študentskega gibanja. Tudi tu je bilo opaziti kar nekaj ustvarjalne igrivosti, ki je najbolj prišla do izraza na literarnem maratonu novembra 1970, pri predavanjih Milana Jesiha o Dolini Totalke (Jesih si je izmislil ime Pupilija Ferkeverk), pri krilatici Borisa A. Novaka "Policaj je palicaj", hepeningu na Vegovi v zaključni fazi študentskega gibanja itn. Ne nazadnje lahko tudi samemu študentskemu gibanju pripišemo dobršno mero teatralnosti. Francoski filozof Edgar Morin je trdil, da je bil študentski upor v Franciji revolucionarni spektakel, ki so ga odlikovali množični protesti, navdušenje in ustvarjalnost, vendar ni prinesel bistvenih sprememb. Takšno oznako z lahkoto apliciramo tudi na slovensko študentsko gibanje. Študentje niso nikoli pomislili, da bi prevzeli oblast, kar je imanentno vsem revolucijam. Tudi tistim "najradikalnejšim" udeležencem je šlo predvsem za svobodo, ki je bila kategorični imperativ tega obdobja, ter za upor proti avtoritetam in tradicionalni kulturi. Nič drugače ni bilo v prvem obdobju in pri prvih dveh predstavah Gledališča Pupilije Ferkeverk.

Prvo obdobje Gledališča Pupilije Ferkeverk 1968–1970
V prvem obdobju sta nastali dve predstavi. Obe je je režiral Dušan Jovanovič. Prva, Žlahtna plesen Pupilije Ferkeverk (maj 1969) je bila izvedena kot pesniška predstava mladih ustvarjalcev iz skupine 442 (Matjaž Kocbek, Ivo Svetina, Bard Iucundus, Andrej Brvar, Denis Poniž, Milan Jesih, Tomaž Kralj). Skupina se je nato preimenovala v Gledališče poezije 442. Zadnje obdobje delovanja te skupine je bilo Gledališče Pupilije Ferkeverk 443.

Avgusta 1969 so posneli še kratki film Gratinirani možgani Pupilije Ferkeverk, ki ga je posnel in režiral Karpo Godina, ta se je podpisal tudi kot scenarist skupaj z Dušanom Jovanovičem.

Druga predstava, Pupilija, papa Pupilo pa Pupilčki je bila prvič izvedena oktobra 1969. Predstava, ki je nastajala v večernih urah v uredništvu študentskega časopisa Tribuna v Kazini, je bila tesno vpeta v študentsko gibanje in povezana z delom pri Tribuni in pozneje pri Radiu Študent. Tudi v tej predstavi je šlo za svobodo, upor proti avtoritetam in konservativnemu moralizmu.

Drugo obdobje Gledališča Pupilije Ferkeverk 1971-1975
Ko je družbeno gibanje GPF razpadlo, je Tomaž Kralj obdržal staro ime gledališča in sestavil novo skupino. V Kraljevi Pupiliji je med drugimi nastopila tudi pisateljica Maruša Krese, zdaj znani psihoanalitik in dekan Fakultete za socialno delo Bogdan Lešnik, Alenka Zdešar, ki je igrala tudi v sočasnem in nedokončanem filmu Želimira Žilnika Svoboda ali strip (snemalec Karpo Godina), publicist, pisatelj in dramatik Zdenko Kodrič - Koči ter Tomaž Marolt - Toc, pevec rockerske skupine Sinovi.

Občinstvo in mediji Kraljevi predstavi niso namenili tolikšne pozornosti, kot sta je bili deležni prva in druga predstava. Morda je bila še najbolj odmevna predstava, ki je nastala po literarni predlogi dela še enega izmed znanih študentskih aktivistov. To je bila zbirka haikujev Milana Dekleve z naslovom Mushi, Mushi. Istoimenska predstava, ki je imela naslov U, je opustila "kategorične imperative" predhodnega GPF-ja in se naslonila na daljnovzhodne duhovne tradicije, ki so bile značilne tudi za poznejše Kraljeve predstave.

Daljnovzhodne duhovne tradicije so bile prisotne tudi v predstavi Cimetova vrata ladje norcev in druge spremembe, ki je temeljila na kitajski knjigi sprememb I Čing. Prvine te duhovnosti, kot je recimo meditacija, so bile stalnica Kraljevega gledališkega izraza. S svojo skupino je odšel na turistom neznan kvarnerski otok Vele Srakane, kjer ni bilo niti ene restavracije, trgovine ali redne ladijske povezave. Edina povezava s svetom so bili čolniči domačinov, ki so z njimi pluli po življenjske potrebščine v eno uro oddaljeni Mali Lošinj. Tam so si že pred Pupilčki in sredi ničesar ustvarili svoje robinzonsko počitniško domovanje kranjski Cigliči, sopotniki, somišljeniki in sodelavci skupine OHO.

Vse kaže, da je Kralj s tem poskušal uvesti utopijo ne samo v gledališče, ampak tudi v realno življenje. Kraljevo tradicijo je nadaljeval njegov Pupilček Slobodan Valentinčič, ki je na Srakanah, skupaj z Miro Jakše, uvajal v meditacijo tudi pripadnike mlajše generacije slovenskih literatov, zbranih okoli Nomenklature. Mnogo pozneje je Boris A. Novak v prvi knjigi epa Vrata Nepovrata Zemljevidi domotožja opisal svojo meditacijsko izkušnjo z Miro in Slobodanom na Velih Srakanah.

Zaton Gledališča Pupilje Ferkeverk in študentskega gibanja
Zadnja predstava Kraljevega GPF-ja, za katerega Ivo Svetina meni, da ni bilo več otrok Pupilije Ferkeverk s konca šestdesetih, je bila uprizorjena avgusta 1975 v Edinburgu pod naslovom You Must Be Quicker Than Your Mind.

Tako se je končalo sedemletno življenje Gledališča Pupilije Ferkeverk, če za njegov začetek štejemo prvi večer poezije skupine 442, ki se je zgodil nekega majskega večera leta 1968 v Mali drami. To je bil čas, ko so pariški študentje postavili barikade in ko so se uprli stanovalci študentskega naselja v Ljubljani. Skupaj z množičnim izbruhom študentskega gibanja v Ljubljani je kulturno sceno pretresel nastop Gledališča Pupilije Ferkeverk. Avantgardni pesniki, z eno nogo že v neoavantgardizmu, ki so ga sami oblikovali, so namreč že v poznih šestdesetih in potem v sedemdesetih letih čedalje bolj postajali del mainstreama v slovenski literaturi. Ali, kakor ugotavlja Miško Šuvaković, "neoavantgarde nimajo več statusa predhodnice ali pobudniške paradigme v razmerju do moderne, temveč imajo značaj korektivne, alternativne, kritiške ali subverzivne prakse znotraj dominantnega visokega modernizma pozne in postindustrijske družbe."

Zaton GPF-ja je sovpadel z zatonom študentskega gibanja in nastopom represivne dobe ter se odvil v času nastajanja republiških nacionalizmov, ko so sistematično obračunavali s študentskimi aktivisti, umetniki, univerzitetnimi profesorji. Če se je sklepno dejanje GPF-ja zgodilo avgusta 1975, se je sklepno dejanje že zamrlega študentskega gibanja zgodilo nekaj mesecev prej, ob koncu leta 1974. Bilo je del načrtne, skrbno usmerjene in sistematične čistke, ki se je izvajala vse od leta 1972. Takrat je bila pravnomočno obsojena šesterica jugoslovanskih študentov, ki so v Ljubljani sestavili osnutek resolucije v bran osmih profesorjev na področjih filozofije in sociologije na beograjski filozofski fakulteti, ki so sodelovali tudi pri zagrebški reviji Praxis. Šesterico študentov so sestavljale dvojice iz Slovenije, Hrvaške in Srbije. Slovenska študentska aktivista sta bila Vinko Zalar in Darko Štrajn, med drugim velja omeniti vsaj še srbskega filozofa Zorana Đinđića.