Uredništvo študentskega časopisa Tribuna je delovalo v drugem nadstropju Kazine na Kongresnem trgu. Mnogim generacijam študentov je predstavljalo mesto, kjer so urednikovali, sestankovali, se srečevali, debatirali, objavljali svoje prve prispevke … V prostorih uredništva je leta 1969 in 1970 delovalo tudi avantgardno gledališče .

Na Tribuni sicer ni bilo zaznati kakšne bogatejše knjižne police, a je bila zato bera tujih časopisov obilna. V poznih 60. in zgodnjih 70. so prihajali ameriški, francoski, nemški in italijanski časopisi, vsi po vrsti so bili "podtalni" (underground), "kontrakulturni" (counterculture, subculture) ter levičarske provenience. Med najbolj znane subkulturne časopise zahodne hemisfere je gotovo sodil Los Angeles Free Press. Prek njega smo bili obveščeni o delovanju ameriških študentskih in političnih aktivistov, od tod pa je študentski časopis Tribuna črpal tudi veliko snovi. Ti aktivisti so bili Abbie Hoffman, anarhist in soustanovitelj Youth International Party, t. i. "yippijev" (neke vrste hibrid med hipiji in političnimi aktivisti), Jerry Rubin, s Hoffmanom soustanovitelj yippijev, ter njegova znamenita knjiga Do it! (Scenarij za revolucijo), ki je v 80. postal poslovnež. Kaže omeniti še Črne panterje (Black Panther Party) in Angelo Davies, legendo takratne alternativne scene, sedaj upokojeno univerzitetno profesorico, ki je sodelovala s Črnimi panterji, itd.

Tu je bil še newyorški (Greenwich Village) alternativni tednik The Village Voice, ki ga je med drugimi ustanovil tudi Norman Mailer, pisatelj, novinar in politični aktivist, dvakrat je prejel tudi Pulitzerjevo nagrado. V slovenščino so prevedeni njegovi romani Goli in mrtvi, Ameriški sen, Nepremagljivi ne plešejo ter Krvnikova pesem.

Na Tribuno je prihajal tudi New Left Review, akademski časopis za politična, ekonomska in kulturna vprašanja. Leta 1962 je postal glavni urednik Perry Anderson, zgodovinar in avtor mnogih knjig, dve med njimi, Rodovniki absolutistične države in Prehodi iz antike v fevdalizem, sta pozneje izšli tudi v slovenskem prevodu v zbirki Studia Humanitatis.

Poleg tega je prihajal na Tribuno še nemški Konkret. Najbolj znana urednica časopisa je bila Ulrike Meinhof, ki je leta 1969 zapustila uredniške vrste in se pridružila levičarski militantni skupini Frakcija rdeče armade.

Poleg omenjenih tednikov so bili tu še pariški trockistični Lutte ouvrière in prav tako pariška revija skrajnje levičarske revolucionarne lige (LRC) Rouge, italijanski levičarski dnevnik Il manifesto, med časopisi, na katere je bila naročena Tribuna, pa je bilo mogoče brati tudi pariški Le Nouvel Observateur, tednik za splošna politična, ekonomska in kulturna vprašanja, ki sicer ni bil alternativen.

Prvi in zadnji poskus izdaje alternativnega časopisa
Med enotedensko zasedbo Filozofske fakultete, maja 1971, je začel izhajati prvi ciklostirani slovenski alternativni časopis SP - Slovensko podzemlje, ki je imel uradni podnaslov Interno glasilo svobodne ljubljanske univerze. Dvanajst številk, ki je izšlo med 25. majem in 3. junijem 1971, sta izdala Fakultetni odbor Skupnosti študentov FF in Akcijski odbor za zasedbo fakultete, ki je objavljal predvsem kronologijo dogodkov, ki pa so bili zelo pestri. V glasilu objavljajo Jaro Skrušny, ki komentira proces proti Franetu Adamu, Boris Vuk objavi teze za razpravo o študentskem gibanju, Andrej Ule zapiše, kako se organizirati, Darko Štrajn pojasnjuje povod za zasedbo FF-ja, Matjaž Kocbek in Branko Gradišnik predstavljata t. i. teoretično skupino za pisanje intimnih manifestov, Tomaž Brejc piše o študentski revoluciji, kjer ne obstaja nikakršna shema ali projekcija volje in se gibanje izpolnjuje s samim potekom. Urednik osme številke SP-ja Ivo Svetina piše o poeziji in revoluciji ter objavi Jesihovo Dolino Totalke: traktat iz prispevka k filozofiji novega veka, Iztok Ilich poziva vse na ulice.

Milan Dekleva, predstavnik Skupine za produkcijo revolucionarne kulture, pojasnjuje razloge za preimenovanje v Skupino za produkcijo prestopajoče kulture in tako napove poznejše dogajanje in logično posledico, ki se je zgodila jeseni 1971.

Objavljajo še nepogrešljivi akterji študentskega gibanja, kot so Matjaž Hanžek, Jaša Zlobec, Miro Mihevc, Matjaž Puc - Tužek, Marko Slodnjak, Marjan Pungartnik, Boris Muževič idr. Drugi dan zasedbe je denimo prof. Vid Pečjak predaval o študentskih nemirih v ZDA, prof. Debenjak pa poročal o delu sodišča v zadevi Frane Adam. Zvečer je potekal recital slovenske sodobne proze in poezije, kjer so nastopili Andrej Brvar, Drago Jančar, Milan Jesih, Matjaž Kocbek, Tomaž Kralj, Ferdinand Miklavc, Tomaž Šalamun, Marko Švabič in Rudi Šeligo.

Jeseni 1971 se je začelo gibanje drobiti, množičnih akcij ni bilo več, zato aktivisti iz časa množičnega študentskega gibanja ustanavljajo poskuse različnih "organizacij", kot je bilo Zlobčevo politično gibanje13. november, Detelova študentska cerkev, Cizejeva skupnost mladih za varstvo okolja, ustanovitev alternativne univerze itd. Prva tri so trajala nekaj več kot en mesec, nekatere so ostale na ravni poskusa, le zadnja se je obdržala kakšen mesec dlje.

Novembra 1971 se je sestal akcijski odbor za ustanovitev novega časopisa SP (Slovensko podzemlje oz. Slovensko podpodje). Glavni iniciator ustanovitve novega časopisa je bil Milan Dekleva. Člani akcijskega odbora so menili, da se Tribuna osredotoča predvsem na možnosti političnih akcij in problematiko študentskega gibanja, tednik Mladina pa sploh ne pokriva tem, ki bi predstavljale kulturo mladih. Zato naj bi se SP posvečal temam, ki bi predstavljale vse oblike kreativnosti angažiranih mladih študentov v njihovi kulturi. Navsezadnje je prav ime časopisa ponazarjalo ravno to: mladinsko subkulturo, underground oz. alternativno kulturo. Alternativna je bila zato, ker je bila alternativa etablirani kulturi. V časopisu naj bi se objavljale nove oblike literarne, likovne in glasbene produkcije. Milan Dekleva in Matjaž Zajec, filmski scenarist, urednik in kritik, sta pripravila prvo številko v majhni sobi Radia Študent. Toda ne prva ne katera koli druga številka Slovenskega podpodja ni nikoli izšla. Tiskar jim je zadnji trenutek odpovedal gostoljubje. Je bila spet na delu cenzura?