V decembru 1970 so se poslanci Republiškega zbora skupščine SRS ukvarjali tudi z usodo slovenske manjšine. Dva poslanca, Tone Remc in dr. Vojan Rus, sta problematizirala delovanje koroškega Heimatdiensta in možnost zahteve po prepovedi njegove dejavnosti, o problemu ponemčevanje slovenskih otrok itn.

Tri mesece pozneje, 26. marca 1971, je bil organiziran protestni shod pred avstrijskim konzulatom v Ljubljani. Študentje so se solidarizirali z 19-letnim dijakom Marjanom Šturmom, tedanjim predsednikom Zveze slovenske mladine in borcem za narodnostne pravice koroških Slovencev. V sicer dvojezičnem Šmohorju na Koroškem je 26. oktobra 1970 napisal na obcestno tablo poleg nemškega Hermagor še slovenski zapis tega krajevnega imena. Zato je celovško sodišče vložilo proti Šturmu kazensko ovadbo, češ da je poškodoval javno lastnino in žalil javne organe. Proces proti Šturmu je močno odmeval v tedanjih medijih na obeh strani meje.

Shod v podporo Šturmu pred avstrijskim konzulatom je organiziral študentski Akcijski odbor za solidarnost in je bil le ena od mnogih akcij, ki so se dogajale v času študentskega gibanja. Med odmevnejšimi kaže omeniti zborovanje v Študentskem naselju (6. junij 1968), ki je bilo najpomembnejši dogodek študentskega gibanja v letu 1968, nato še protestni shod ob obisku francoskega predsednika vlade Jacquesa Chabana-Delmasa (25. aprila 1971), manifestativno zborovanje v Študentskem naselju ob ameriški agresiji na Kambodžo (14. maja 1970), dobro strukturirano in dokumentirano akcijo ob triletnici fašističnega vojaškega udara v Grčiji, ki je bila izvedena v treh premierskih dneh predvajanja filma Z Coste Gavrasa (23.–25. aprila 1970) itn.

Vladimirja Mijanovića, študenta sociologije, so aretirali julija 1970. Takrat je bil predsednik Fakultetnega odbora Zveze študentov Filozofske fakultete v Beogradu in je zagovarjal ideje o svobodnih volitvah in svobodi tiska. Odvzeli so mu potni list in ga vrgli s fakultete. Na procesu je bil obsojen zaradi sovražne propagande na 20 mesecev strogega zapora. Po zaporu ni dobil službe in je bil še večkrat aretiran in maltretiran. Ostal je disident in svojih idej tudi pozneje ni opustil. Pozneje je bil član skupine intelektualcev, t. i. »beograjske šesterice«, ki so jim sodili zaradi kontrarevolucije leta 1984. Tožilstvo pa ni uspelo s tožbo. V času nastopa Miloševića je emigriral v ZDA, a se je po 20 letih ponovno vrnil v Beograd. Ob obletnicah študentskega gibanja se ne oglaša več v javnosti.

NIN, takrat sicer ugledni in resni beograjski tednik, je v sarkastičnem zapisu označil Mijanovića za pretencioznega mladeniča, ki je povsem resno razumel posmehljivi naziv »Vlado Revolucija«, ki so mu ga dali njegovi študentski kolegi. Ob tem velja pripomniti, da so kolegi verjetno najbolj znanega študentskega aktivista takratne države tako poimenovali iz naklonjenosti, in ne zaradi neodobravanja njegovega delovanja.

Shod pred Univerzo, napovedan za četrtek 20. maja 1971, je bil izraz nestrinjanja zoper kazenski pregon študentskih kolegov, ki ga je organiziral Akcijski odbor ljubljanskih visokošolskih zavodov (AO LVZ). Toda AO LVZ ni dobil uradnega dovoljenja, zato je bil shod odpovedan. Nekaj aktivistov pa se je vendarle zbralo pred poslopjem univerze.

Najpomembnejše dejanje je sledilo potem, ko so se študentje odločili, da nadaljujejo zborovanje na Filozofski fakulteti. Tam so sprejeli sklep, da bodo organizirali zasedbo fakultete, če sodišče ne bo odgovorilo do 24. maja na zastavljena vprašanja glede pregona študijskih kolegov. Sodišče se študentskemu pozivu ni odzvalo. Še več, milica je začela nadzorovati avtonomni prostor fakultete in zaradi napisa »Prišel je čas gverile …« na panoju v avli fakultete aretirala Franka Adama, avtorja napisa in na daljše zaslišanje odpeljala Darka Štrajna, predstavnika študentskega fakultetnega odbora. Tako se je na napovedani dan izteka roka sestal Izvršni odbor Skupnosti študentov Filozofske fakultete, ki je napovedal zasedbo. Ta je sledila že naslednji dan.