Življenjepis Anice Mikuš Kos, doktorice medicine in specialistke otroške psihiatrije ter humanitarke, je izjemen in govori o življenjski predanosti skrbi za otroke in družine. Poleg strokovnega dela, ki ga je med drugim opravljala kot dolgoletna vodja Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše v Ljubljani, jo odlikuje njen osnovni čut za sočloveka, ki potrebuje pomoč. Poznani in cenjeni sta njena psihosocialna pomoč otrokom na najhujših kriznih območjih na različnih koncih sveta in tudi pripadnost prostovoljstvu. Ob prihajajočem visokem jubileju – 4. aprila bo praznovala 90 let – in tudi zaznamovanju 80. obletnice konca druge svetovne vojne se spominja časov pred vojno, med njo in takoj po koncu vojne.

Rodila se je 4. aprila 1935 v Ćupriji v Srbiji. Starši, oče Slovenec in mama Hrvatica, so leta 1943 šli v partizane, saj sta bila oče in mama aktivista, mama pa je bila judovskega rodu. Čez nekaj mesecev se jima je pridružila tudi Anica. Spominja se, da so jo s kmečkim vozom peljali v bolnišnico sredi gozda, v kateri je delala mama. Pot je trajala dva dni. In kaj si je zapomnil njen otroški spomin?

"Meni so iz vojne v živem spominu ostale lepe in dobre reči. Ogromno groznega se je dogajalo, ampak v mojem živem spominu je ostalo dobro. Grozote so v mojo zavest prišle šele pozneje, po vojni, ko sem brala, kaj se je dogajalo na območju Jugoslavije, v koncentracijskih taboriščih in na vzhodni fronti."

Anica Mikuš Kos, psihiatrinja, poudarja, da je tudi v današnjih časih na vojnih območjih za otroke najhuje to, da občutijo, da so prepuščeni usodi in da je zlo tisto, kar narekuje življenje. "Zato je zelo pomembno, da otroci, ki so doživeli vojno, doživijo tudi spoznanje, da na svetu vendarle obstaja tudi dobro. To jih bo zaščitilo."