Pomen Tiskarne Slovenija, kot je bilo uradno ime tega obrata, pa nista bila le informiranje o poteku vojne in krepitev odporniškega gibanja, temveč predvsem ohranjanje slovenske besede.

Na ogledu tega kulturnozgodovinskega spomenika lokalnega pomena izvemo, da je skrivno lokacijo na strmem pobočju pod Vojskarsko planoto na okoli 800 metrih nadmorske višine odporniškemu gibanju pokazal domačin Peter Kogej, češ da tja še koze ne zahajajo, razloži Miha Kosmač, direktor Mestnega muzeja Idrija. Dostop do kraja, kjer izvira potok, ki je tiskarni zagotavljal elektriko in s šumom vode zakrival delovanje tiskarne, je zahteven in kar težko si je predstavljati, kako so do njega pritovorili les in vse stroje.

Po pisnih in ustnih pričevanjih glavnih akterjev, ki so jih zbrali v Mestnem muzeju Idrija, so barake sestavili na kmetiji Andreja Skoka v Gačniku, jih tam razžagali in oštevilčili, nato pa s konjsko vprego po gozdnih poteh prepeljali do zgodnjega dostopa do tiskarne. Dele so po pobočju spuščali z vrvmi, delno so jih tudi prenesli, največjo težavo pa je prestavljal velik hitrotiskalni stroj na električni pogon. Tega je Pokrajinska tehnika naročila prek svojih zaupnikov v Milanu, da je prišel do tiskarne, pa je bila potrebna tudi sreča. Zaradi zavezniškega bombnega napada v bližini Padove se je nemška izvidnica morala umakniti, voznika tovornjaka s strojem pa sta lahko nemoteno nadaljevala vožnjo proti idrijsko-cerkljanskemu delu Primorske. "Veliko je bilo srečnih naključij, da je lahko ta stroj prek Trnovske planote prišel na Vojskarsko planoto," pove Miha Kosmač. "Sam stroj tehta več kot tono, tako da tudi po delih je bilo prenašanje tega stroja izjemno zahtevno. Spuščali so ga po vrveh in ga tu ponovno sestavili. Zanimivo je tudi, da so poleg samega tiskarskega stroja pripeljali tudi več kot eno tono črk, se pravi, da je bil tovor res zelo obsežen. So imeli pa potem kljub temu še vedno veliko težav s sičniki in šumniki, ki so jih še dva meseca, ko je tiskarna že delovala, iskali predvsem pri uradnih tiskarjih na italijanski strani, pa tudi drugod."

V manj kot letu dni delovanja (od 17. septembra do 1. maja 1945) so natisnili 228 številk desetih različnih časopisov v nakladi več kot milijon izvodov, 313 različnih tiskov na 1247 straneh v nekaj manj kot 1.400.000 izvodih, najpomembnejše pa je bilo tiskanje Partizanskega dnevnika, edinega dnevnega tiskanega časopisa odporniškega gibanja v takratni okupirani Evropi in predhodnika današnjega Primorskega dnevnika. Tiskali so ga v povprečju v štiri tisoč izvodih, odvisno od surovin in dogajanja med vojno, največjo naklado pa je imela božična številka leta 1944, in sicer več kot sedem tisoč izvodov. Miha Kosmač pojasni: "Zagotovo je bil del novic namenjen tudi propagandi oz. predvsem obveščanju o uspehih partizanskega gibanja. S tem so dvigali moralo ljudstvu, da se bo nekaj premaknilo na boljše, da bo vojne mogoče kmalu konec – to pa je bila pravzaprav tudi rdeča nit, ki je povezovala ljudi. Zaradi tega je bilo še toliko pomembneje, da je bil tisk dnevno izdan. Po drugi strani pa so bili pomembni predvsem kulturne vsebine in slovenski jezik. Treba je vedeti, da je bila slovenščina od Gentilijeve reforme leta 1926 na Primorskem uradno prepovedana."

Medtem ko je bila novicam z bojišč namenjena ena stran časopisa, so bile na več straneh natisnjene kulturne novice in vsebine, tudi dela najpomembnejših slovenskih pesnikov in pisateljev. V tiskarni, ki je tiskala tudi ponoči, je živelo tudi 52 ljudi, že priprava ene strani časopisa pa je bila zamudno delo. Oskrbnik Tiskarne Slovenija Andrej Bončina opiše, da so bile "črkovne mize postavljene tako kot danes tipkovnica, da se je točno vedelo, v katerem predalčku je katera črka, črke pa postavljene z desne proti levi, tako da je bilo še malo težje to vse skupaj postaviti in oblikovati v stolpce". Sestavljanje besedila za eno stran Partizanskega dnevnika je vzelo kar štiri ure, potem pa je bilo treba stran še oblikovati.

Kako je okoli 40 ljudem, ki so živeli tam, uspelo pripravljati časopis in druge tiskovine ter kako so živeli v lesenih barakah in skrbeli za to, da jih sovražnik nikoli ni našel, lahko slišite v radijski oddaji Nedeljska reportaža.