Med žrtvami vojnega nasilja so bili tudi otroci. Veliko let zamolčana zgodba iz obdobja druge svetovne vojne je usoda ukradenih otrok. Več kot 600 so jih Nemci nasilno odvzeli slovenskim staršem. Tistim zavednim, aktivistom, partizanom. Bilo je avgusta 1942, ko so udejanjili načrt, po katerem so očete zaprli in ustrelili v taboriščih, materam pa iz objemov iztrgali otroke in jih nasilno ločili v prostorih celjske šole. Matere so poslali v Auschwitz, otroke pa naselili na ozemlju tretjega rajha. Tiste najmlajše so dali v posvojitev nemškim družinam, starejše so v taboriščih vzgajali za delavce ali nemške vojake. V Celju sta bila tistega avgustovskega dne od mame za vedno ločena tudi Jožica Jug in njen brat Vlado.

V Solkanu, kjer je že dolgo njen dom, me pričaka drobna, prijazna gospa, ki prav nič ne kaže svojih let. 85 jih ima. Stisk roke je močan, pogled odločen. Obraz z ničimer ne izdaja, da se v duši skriva grozna in neizmerno žalostna zgodba. Na mizo prinese knjigo z rdečimi platnicami, na njej pa naslov pove vse: Auschwitz, Birkenau. In začne pripoved. Bil je avgust leta 1942. Jožica Jug, takrat Guna, je bila stara tri leta, brat Vlado komaj eno. Na pragu življenja ukradeno otroštvo, poteptana mladost, za vedno zaznamovano življenje.

Drobci spomina, ki so ostali za vedno

Ne spomni se veliko, bila je še premlada. V spominu so ostali posamezni dogodki, zvoki. Spominja se bombardiranja in tega, kako je ostala sama v sobi, na pogradu. In strahu, neizmernega strahu. Pa kako je jokala. V spominu je ostal tudi zvok alarma: "Alarma me je strah bolj kot bolezni. Še tistega ob sobotah dopoldne. Takrat sem najraje v hiši, da ga ne slišim."

Spominja se, kako je bila vsa krastava po glavi, saj je bila polna uši. Pa kako se je praskala, ker je srbelo, pa kako je bolelo, ko so jo s krtačko in milom drgnili po glavi. Še danes je lasišče občutljivo, čeprav nič ne boli, pripoveduje Jožica Jug.

Spomni se tudi lakote, pa kako so morali otroci nabirati jagodičevje v gozdu in kako so bili tepeni, če so jih zalotili le z eno jagodo v ustih. In spomni se juhe s kolerabo: "Kolerabe ne morem niti videti. V naši hiši je ne uporabljamo."

Spomni se joka in neizmerne žalosti. Pa tudi osvoboditve, ko so ameriški vojaki prinesli čokolado.

Mama in oče sta za vedno ostala v Auschwitzu

Povedali so ji, da sta z bratom ostala siroti že tam, v taborišču. Da so očeta ustrelili in da so mamo do smrti pogrizli psi. Ni razumela in dolgo je v njej tlelo upanje. Dokler ni zapisa o tem, kako je umrla njena mama, prebrala v knjigi Auschwitz, Birkenau: "Šele takrat sem dojela, da mame ne bom več videla. Vsa ta leta, imela sem že 30 let, sem še vedno upala."

Zato sta ob vrnitvi iz taborišča v Celju na železniški postaji z bratom zaman čakala, da ju bosta mama in oče znova stisnila v objem. Tudi potem se jima ni, kot pripoveduje Jožica Jug, godilo prav lepo. Sprva so si ju podajali sorodniki, brata Vlada so poslali na zdravljenje in tam ga je k sebi vzela starejša gospa. Jožica te sreče ni imela: "Najbolj sem pogrešala, da bi me kdo stisnil k sebi in mi rekel, da me ima rad. Tega nisem doživela nikoli."

Le enkrat je zbrala pogum in obiskala nekdanje uničevalno taborišče Auschwitz. Iz krematorija je domov prinesla kamenček, v spomin na mamo, ki jo je na koncu pogoltnil ogenj.

Jožica Jug je preživela, živela in živi. A raje bi umrla kot dočakala novo vojno. Ker še ene ne bi prenesla.