V kraških vaseh so od nekdaj živeli zavedni Slovenci. Upirali so se fašizmu, ko je želel izbrisati slovensko identiteto, in upirali so se nacizmu. Za upor so plačali visoko ceno.

Kraj Branik, nekoč Rihenberk, je bil med drugo svetovno vojno priča najbolj groznim in tragičnim dogodkom. Drugega februarja usodnega leta so partizani prestregli kolono okupatorjeve vojske pri Dovcah med Komnom in Branikom ter ubili nemške in italijanske vojake. Enemu se je uspelo izmuzniti in poročati o dogodku. Povračilni ukrep je bil strahovit. 15. februarja 1944 so nacisti požgali vas Branik, prebivalce pa odpeljali v nemška taborišča. Pogorelo je 225 hiš z gospodarskimi poslopji. V nemška taborišča je bilo odpeljanih 529 vaščanov. Med temi je bila tudi Klara Mihelj. Danes živi v bližnjem kraju Brje, stara je 89 let, ki jih dobro zakriva z odločnim pogledom, jasno besedo in uporno držo. Kljub ali pa prav zaradi vsega hudega, kar je z družino prestala med drugo svetovno vojno.

Bilo ji je devet let, ko so nemški vojaki tistega dne potrkali tudi na vrata njihovega doma in družino izgnali v delovno taborišče v Nemčijo. Živo se spominja, kako je mama s seboj vzela mleko, oče je pripravil skorje polente, sestra je pripravila pribor, riž, pašto in sol. Ona pa je le jokala. In še danes se strese, ko se spomni prizora ob tovornjakih: "Čakali smo, da nas odpeljejo. Pa je prišel možakar iz Sežane in se ustavil pri skupini Nemcev in fašistov. So ga ustrelili v glavo in potem, ko je padel, so ga ustrelili še enkrat. In jaz sem si takrat pokrila oči."

Ponižanje in maščevanje

Sprejem v taborišču v Neumarktu je po vožnji v zaprtem živinskem vagonu, v katerem so v enem prostoru vsi opravljali tudi veliko in malo potrebo, vzel še zadnji košček dostojanstva. "Slekli so nas do golega in stehtali. Potem smo hodili dolgo po snegu in otroci so pljuvali po nas."

Kmalu so celo družino premestili na kmetijo. In tudi tam so bili deležni poniževanja, odtegovanja hrane, prisilnega dela. Klara Mihelj se dobro spominja, kako jo je gospodarjev sin zmerjal s "prekletim slovenskim psom" in kako se je gospodar znesel nad njo, ko jo je zalotil, da je želela pobrati ribezovo jagodo. Med pripovedovanjem se ji nenadoma zasvetijo oči in pokaže se tista uporna, kljubovalna moč: "Nikoli prej nisem pila surovih jajc. Ma takrat sem jih in kar jih nisem mogla, sem jih razbila in vrgla v grmovje. To je bilo moje malo maščevanje."

Družina se je v domačo vas vrnila avgusta 1945. In čeprav so od hiše ostale le stene, so bili srečni, saj tam ni bilo ne strahu ne grozot.

Jože Jogan je bil na srečnem tovornjaku

Taboriščnim grozotam se je po spletu srečnega naključja in srčnega voznika tovornjaka izognila družina Jožeta Jogana. Rosna štiri leta je imel, ko je videl goreti družinski dom in celo vas. Ko so njega, tri brate, mamo in babico nacisti prisilili na tovornjak, ki naj bi jih odpeljal v taborišče. A se je izteklo drugače, pripoveduje: "Od Komna naprej proti Zagraju na tovornjaku ni bilo več nemškega vojaka. Naš voznik je po poti večkrat ustavil vozilo in se delal, kot da nekaj popravlja. Med tem so družine postopoma zapuščale tovornjak. Nazadnje smo izstopili tudi mi."

Voznik, ki je po tem dejanju pobegnil v partizane, je rešil življenja sedmih družin. Nikoli ga niso našli, da bi se mu zahvalili.