Štiri leta v štirih različnih delovnih taboriščih. Ujetništvo, prisila, pomanjkanje, strah. To je zgodba o ukradenih sanjah, o ukradenem otroštvu.

Tončki Senčar je bil dar pripovedništva položen v zibelko. Izvrsten pripovedovalec pravljic je bil njen oče. Tudi o najtemnejšem času Tončka Senčar, ki bo letos dopolnila 90 let, pripoveduje z mehkobo. Čeprav ničesar ne olepšuje. Besede rišejo živo sliko, tako zelo, da z malo, šestletno deklico z velikim pričakovanjem prestopiš šolski prag, srkaš znanje in si neizmerno žalosten, ko naznanijo, da pouka več ne bo, s strahom pogleduješ proti stari hruški sredi vasi, s katere bereš razglas, da te bodo izselili, potem skupaj s to deklico, njeno družino in skoraj vsemi vaščani sedeš na tovornjak, s tesnobo še zadnjič s pogledom pobožaš domači kraj, strah te je neznanega, surovega. 28. oktober 1941 je bil najtemnejši dan, pripoveduje Tončka Senčar: "Na dvorišče sta prišla dva nemška vojaka na motorju. V slovenščini sta ukazala, da moramo v dveh urah spakirati najnujnejše, vse ostalo pa pustiti doma."

Prva postaja na poti v izgnanstvo je bil grad Rajhenburg. Tončka Senčar je imela šest let, ko je iz imena, kot vsi ostali, postala le številka. 4443. "Ploščico s številko so nam obesili okoli vratu. To je bilo tako poniževalno. In s temi ploščicami smo odšli na transport."

Štiri leta in štiri delovna taborišča

Tri dni in tri noči so se vozili, k sreči, pripoveduje Tončka Senčar, s potniškim vlakom. Hrane so imeli dovolj, saj so jo lahko nekaj vzeli s seboj. Tudi žejni niso bili. Bili pa so neskončno pretreseni in v strahu pred negotovo prihodnostjo. V štirih letih ujetništva so zamenjali štiri delovna taborišča. Povsod so morali delati, tako starši kot otroci. Namesto sproščene igre je otroštvo izginilo med obešanjem nogavic, pometanjem dvorišč, učenjem tujega jezika in v nenehnem strahu pred kaznijo. Moč, da so preživeli, so našli v družini in v tesni povezanosti med sojetniki, kjer sta vladala tovarištvo in neizmerna solidarnost.

Bela svilena oblekica

V roke vzame fotografijo deklice v čudoviti beli oblekici. Nasmejana mala Tončka v taborišču Trebnitz, avgusta 1942. Svilena oblekica, iz paketa Rdečega križa, kot bi bila narejena prav zanjo. Deklica je bila srečna, počutila se je kot princeska. Vsi so jo občudovali, le mama ni spregovorila niti besede. Šele ko so se vrnili iz taborišča, je Tončka izvedela, da je tisto belo oblekico nekoč nosila židovska deklica, ki je izginila v dimniku nacističnega taborišča: "V daljavi, v mislih, še vedno vidim deklico v lepi beli svileni oblekici, s črnimi očmi in temnimi lasmi."

Zgodbo o svileni oblekici je Tončka Senčar zapisala v knjigi in ta zgodba je našla pot tudi v šolske učbenike, da bodo mladi lažje razumeli, kaj pomeni vojna.

Izkušnja taborišča je nekaj, kar človeka zaznamuje za vse življenje. Mnoge tako zelo, da o tem niso nikoli pripovedovali. Drugi, kot Tončka Senčar, o dnevih brez svobode pripovedujejo. In bodo, dokler bodo lahko.