Matjaž Špat je predsednik taboriščnega odbora Ravensbrück pri Zvezi združenj borcev za vrednote NOB-ja in član stalne delegacije Republike Slovenije v Mednarodni zvezi za spomin na holokavst. Poudarja, da smo bili Slovenci dolgo izpostavljeni asimilacijskim in uničevalnim težnjam. Več kot 60 tisoč Slovencev je bilo poslanih v uničevalna taborišča, več kot 80 tisoč v delovna. 12.346 se jih ni nikoli vrnilo.

Matjaž Špat ni pričevalec, je pa dosledni zapisovalec in ohranjevalec spominov. Spominov na grozote, ki jih je v koncentracijskih taboriščih Auschwitz in Ravensbrück doživela njegova mama in vse "naše punce", kot spoštljivo naslavlja interniranke, izgnanke, taboriščnice.

Mati je preživela grozote Auschwitza

"Mati je v Auschwitzu doživela vse tisto, kar so lahko doživeli taboriščniki, ki so bili označeni z rdečim trikotnikom," začne pripoved o nedoumljivem trpljenju, ki mu je bilo podvrženo takrat mlado dekle. Osemnajst let ji je bilo, ko so jo, ranjeno, ujeli gestapovski vojaki. Dva meseca so jo pretepali in mučili v begunskih zaporih, preden so jo s transportom odpeljali v taborišče Auschwitz. Tam jo je opazil zloglasni dr. Mengele in na njej opravil kar dva poizkusa. "Najprej je mami vzel stegnenico, odprto rano okužil s plinsko gangreno in opazoval, ali bo brez zdravljenja preživela." Preživela je tudi drugi eksperiment, ohlajanje telesne temperature na 18 stopinj. In preživela je tudi tako imenovani pohod smrti, ker so jo, slabotno zaradi tifusa, vso pot podpirale tovarišice, med katerimi je bila tudi ruska zdravnica, ki ji je pred tem že rešila življenje, ko ji je opekline zdravila s krompirjevimi olupki.

Mama o dogajanju v taborišču doma ni nikoli pripovedovala. Matjaž Špat je vse, kar je doživela, sestavil iz obujanja spominov med sotrpinkami na srečanjih, kot je tisto vsakoletno v Portorožu. Ta srečanja so mu še posebej ostala v spominu, predvsem pa izjemna in za vekomaj trdna vez med tovarišicami, ki so skupaj doživele in preživele gorje koncentracijskega taborišča.

Solidarnost in tovarištvo

"Še posebej med Slovenkami je v taborišču vladala neizmerna solidarnost. Prav neverjetno je, kako so ta dekleta skrbela druga za drugo." Kot primer navede zgodbo o internirankah, ki so jih gole postrojili v vrste in nanje spustili pse, da so jih grizli. Da bi tiste iz prve vrste preživele, so se ženske izmenjevale ter tako druga drugo ohranjale pri življenju. Pogrizene so bile vse, a rane so bile manj usodne. "Kot potomec sem neizmerno ponosen in hvaležen materi in njenim tovarišicam, sotrpinkam, da so kljub neizbrisnim brazgotinam, ranam, ki so jih dobile v taborišču, znale ostati človeške. Ne samo v vojni, ampak tudi v miru."

Ponosen sin in boljši človek

Matjaž Špat je po poklicu zdravnik, ki to delo v pro bono ambulanti opravlja še danes, ko je že v pokoju. Da je izbral to pot, imata zasluge tako mati kot oče, ki sta mu že v zibelko položila temeljne vrednote človečnosti. Pa vse tovarišice, ki so skupaj z materjo preživele najokrutnejše izkušnje koncentracijskega taborišča. Ki so se za življenje borile z edinim orožjem, ki so ga imele, z lastnim življenjem. "Jaz sem bil sin vseh njih in one so bile vse moje mame. In prav zato, ker smo bili tako srčno povezani, sem postal bolj dovzeten do vseh krivic in pripravljen kar najbolj pomagati."

Tudi zato ter zaradi dane obljube materi in njenim tovarišicam ostaja organizator srečanja nekdanjih internirank, taboriščnic, izgnank in ukradenih otrok. Povezovalec in zvesti ohranjevalec spominov.