Janko Šopar se je Televiziji Slovenija pridružil leta 1970, v 80. letih pa je postal tudi voditelj osrednje informativne oddaje TV-Dnevnik. Pred kamerami je stal in ustvarjal številne prispevke vse do leta 2016, ko se je upokojil - kot voditelj oddaje Tednik. Danes zvečer bo za kratek čas spet v studiu Dnevnika. Oddaja Dnevnik bo namreč 15. aprila praznovala 50 let, zato je to še posebej prazničen teden za njene ustvarjalce, pa tudi gledalce.

Če pomislite na svoje začetke v novinarskem poklicu - kako ste začeli in kaj ste si osebno želeli, kje bi radi pristali?
Na RTV Ljubljana me je pravzaprav pripeljalo naključje. Kot študent prvega letnika, takrat še Visoke šole za sociologijo, politologijo in novinarstvo, poznejše FSPN, sem nekje pač moral opraviti obvezno novinarsko prakso. Prag Televizije Ljubljana, ki je domovala še v četrtem in petem nadstropju radijske hiše na Tavčarjevi, sem prvič prestopil maja leta 1970. Televizijski dnevnik, kjer sem opravljal delo mlajšega dežurnega novinarja, je tiste dni dopolnil dve leti. Naloga mlajših dežurnih novinarjev je bila trganje in razvrščanje novic s teleprinterjev agencije Tanjug. Občasno nam je urednik celo dovolil, da smo lahko kakšno Tanjugovo novico iz srbskega jezika prevedli, skrajšali in priredili za objavo. Urednik, takrat so to delo opravljali Bogdan Fajon, Marko Rožman in Jani Rojina, pa jo je potem običajno zavrnil, da si jo moral napisati na novo. In to večkrat. Takšna je bila pač osnovna šola novinarstva. Priznam, da sem takrat tudi pomislil, da tako novinarstvo pač ni zame. A sem vztrajal. Ko me je pozneje Boštjan Pirc povabil na delo v gospodarsko redakcijo, ki jo je vodil legendarni Bogdan Pleša, se je zame začelo pravo novinarsko delo, priprava prispevkov na terenu. Film me je prevzel, televizija mi je, tako kot mnogim mladim kolegom, hitro zlezla pod kožo in ostal sem ji zvest polnih 44 let.

V času vaših televizijskih začetkov je bila konkurenca na tem področju še zelo šibka oziroma je sploh ni bilo.
Dolgo je bila TV Ljubljana edina televizija v Sloveniji. In zato zelo pomembna, pa tudi cenjena. Njena velika vrednost pa je bila v tem, da je seveda kot edini medij informacijo lahko podkrepila s sliko. Radio je bil konkurenčen z ažurnostjo, saj je lahko novico objavil prej, časopisi pa so imeli konkurenčno prednost, da so lahko poročali bolj poglobljeno in obširneje. S prihodom zasebnih televizij smo dobili pester medijski prostor, v katerem je TV SLO, kljub ostri konkurenci, ohranila svoje poslanstvo in kredibilnost. In seveda zveste gledalce.

Kaj je prinesla prepoznavnost, ki ste jo z vodenjem Dnevnika pridobili?
To, da je televizijski voditelj znan obraz, je v glavnem prijeten občutek, če si seveda pripravljen poklepetati z neznancem, ki te je prepoznal in ogovoril. Kar nekaj zgodb za TV Tednik je nastalo, potem ko me je kakšen človek v težavah, na ulici ogovoril in prosil za pomoč. Tudi na dom so prihajali. Ogovarjajo te tudi vplivni ljudje in politiki, ki ti, tako mimogrede, nekaj namignejo, kar je v njihovem interesu, in pričakujejo, da boš zagrabil vrženo kost in o tem kaj napisal. Nemalokrat pa se mi je zgodilo, ko sem se na kakšnem sprejemu ali v vip-prostoru priključil družbi uglednežev, da so takoj spremenili temo pogovora, ker tisto pač ni bilo za moja novinarska ušesa.

Prepoznavnost je pač nekaj, kar sodi k poklicu novinarja, če ga seveda opravljaš na televiziji. V nasprotju s časopisnimi ali radijskimi novinarji, ki so lahko še tako dobri v svojem poklicu, a jih širša javnost na ulici seveda ne prepozna. Kar je, se mi zdi, kar majčkena krivica. Ampak to, da se novinarji in voditelji "slikamo", je seveda zelo odgovorno početje. S svojim pojavljanjem jamčimo in stojimo za tistim, o čemer govorimo. In pred kamero ni blefiranja. Vidi ti v dušo.

V današnjem času, ko nas le klik loči do vseh mogočih informacij z vsega sveta, si je težko predstavljati, kako ste pred več kot 20 leti iskali in preverjali informacije. Na kaj ste bili pri pripravi poročil in prispevkov najbolj pozorni?
Seveda se današnjega časa preprosto ne da primerjati s tistim pred desetletji. Takrat smo se, za pridobivanje informacij in njihovo preverjanje predvsem več pogovarjali. Tudi v lokalih in tudi ob pijači. Osebni stiki torej in telefon, seveda. Anekdota, ki to potrjuje: legendarni urednik Bogdan Pleša nas je nekega dopoldneva, ko smo mladi novinarski nadobudneži sedeli v redakciji, pili kavo, kadili in debatirali, prijazno nahrulil: "Kaj res nimate nobenega dela? Potem pa pojdite ven, med ljudi, spijte z njimi špricer in izvedite kaj pametnega." Danes so RTV-novinarji javni uslužbenci, ki jih sistem sili v nabiranje ur, ne informacij. Novinarstvo iz redakcije, kjer ti splet ponuja vse mogoče odgovore, pa je tudi daleč od tistega novinarstva, ki je bilo v službi javnosti nekoč, niti ne tako dolgo nazaj.

Kaj bi sicer iz vaših dolgoletnih izkušenj dela na televiziji izpostavili kot tisto, kar se je v tem času najbolj spremenilo?
Res, veliko izkušenj se je nabralo. Novinarskih prispevkov, ki sem jih naredil, mi ni nikoli uspelo prešteti. Bil sem novinar specialist za področje energetike in infrastrukture v gospodarski redakciji. Bil sem dopisnik iz Celja. Vselej sem bil tudi v ekipi, ki je spremljala kongrese takratnih družbeno-političnih organizacij, številna poročila sem pripravil iz republiške in zvezne Skupščine. Poročal sem o dogajanjih, ki so pretresala tedanjo državo. Kosovski nemiri leta 1981 in 1982, denimo. Pa s prvih srbskih mitingov konec osemdesetih. V spominu mi je ostalo streljanje množice ljudi v zrak pred skupščino, ko je padlo črnogorsko politično vodstvo. Stal sem pred brzostrelkami, ki so jih vame uperili četniki na Hrvaškem in se mi je, kot prvemu slovenskemu novinarju, vseeno uspelo prebiti v okupiran Knin, ter o dogajanju poročati za gledalce v Sloveniji. Ob vsem tem sem vsaj tisočkrat, kot voditelj TV-Dnevnika, gledalcem voščil dober večer, in dolgo prehojeno pot "pečenega" televizijca zaokrožil kot voditelj TV-Tednika. Bilo je več kot 600 oddaj.

V tem obdobju se je seveda najbolj spremenila tehnologija. Začetki so bili v "kameni dobi televizije", s črno-belim, pa potem barvnim filmom. Sledili so razni sistemi magnetnih zapisov slike na kasete, do končne popolne digitalizacije. S tem se je spreminjal tudi način dela in, spreminjali so se žal tudi odnosi. Iz neposrednih, tovariških, ko smo bili televizijci kot ena sama družina, v profesionalne in brezosebne. Spremenila se je tudi veljava, ki smo jo nekoč imeli novinarji in še bolj uredniki. Včasih je bil urednik alfa in omega, tisti, katerega beseda je bila glavna in zadnja. Danes je nad njimi kopica birokratov, ki nimajo nobene programske odgovornosti, a vseeno oni odločajo o pogojih dela v uredništvih, denarju, kontrolirajo ure … in opravičujejo svojo, dobro plačano pomembnost. In na koncu se mi zdi, da sta med zaposlenimi ugasnili tudi nekdanja velika privrženost in pripadnost tej hiši. Prepričan sem, da krilatica, ki je nekoč krožila, da komur je televizija drugi dom, prvega sploh ne potrebuje, ni več aktualna.

Še redno spremljate Dnevnik, Tednik in ostale informativne oddaje na TV Slovenija?
Ne prav redno, priznam. Ker sem si zadal, da bom kot upokojenec počel samo tisto, kar me veseli in me ne obremenjuje, ter pretirano vznemirja. V času, ko velja, da je najboljša novica slaba novica, se jim zato pogosto raje izognem. Vseeno pa gledam oddaje toliko, da lahko rečem, da je Dnevnik TVS najboljša osrednja informativna oddaja v Sloveniji, Tednik pa še naprej prva mozaična oddaja, ki ji ni para. Vse dobro ustvarjalcem obeh oddaj, le tako naprej in iskrene čestitke jubilantu in slavljencu častitljive starosti.

TV-Dnevnik 6. avgusta 1991, voditelj: Janko Šopar

Prispevek v Tedniku ob slovesu Janka Šoparja od televizijskih ekranov, avgust 2016