Raziskava evropskega javnega mnenja Eurobarometer pred junijskimi evropskimi volitvami je razkrila, da je za državljane EU-ja vedno bolj pomembno področje obrambe in varnosti v EU-ju.

Nekaj manj kot tretjina anketirancev je namreč izjavila, da bi morala biti obramba in varnost med prednostnimi temami med volilno kampanjo. Obrambno varnostno področje pa naj bi bilo po mnenju anketirancev (37-odstotkov vprašanih) najpomembnejše področje, na katerega bi se EU morala v prihodnosti osredotočiti, če želi okrepiti svoj položaj v svetu.

Vse od začetka ruske agresije na Ukrajino se tudi EU aktivneje osredotoča na spodbujanje sodelovanja na področju obrambe. Prav lahko se zgodi, da bo Evropska komisija po evropskih volitvah prvič dobila tudi evropskega obrambnega komisarja.

Spletni novičarski portal Politico je letos februarja poročal, da je predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen na letošnji münchenski varnostni konferenci napovedala imenovanje novega komisarja za obrambo, ki bi "nadzoroval industrijske vidike obrambne politike", če bo seveda ponovno imenovana na čelo Evropske komisije.

Trenutno je v Evropski komisiji za obrambno industrijo odgovoren komisar za notranji trg Thierry Breton.

Zaradi vojne v Ukrajini države EU-ja več vlagajo v nabavo obrambne opreme

Vojna v Ukrajini je spodbudila države članice EU-ja k večanju obrambnih izdatkov, evropski poslanci pa so sprejeli kar nekaj ukrepov za krepitev evropske obrambne strategije in pospešitev proizvodnje orožja.

Evropski parlament je denimo sredi junija lani prižgal zeleno luč za 500 milijonov evrov veliko finančno spodbudo, da bi vojaški industriji v EU-ju pomagal pospešiti proizvodnjo streliva in raket ter tako povečal vojaške dobave Ukrajini in pomagal državam EU dopolniti zaloge (t. i. zakon v podporo proizvodnji streliva - ASAP).

Evropski poslanci so nato sredi lanskega septembra sprejeli akt o okrepitvi evropske obrambne industrije s skupnimi javnimi naročili (EDIRPA), kot pomoč članicam EU-ja pri skupnem nakupu obrambnih proizvodov, kot so oborožitveni sistemi, strelivo in medicinska oprema. "Cilj EDIRPA je okrepiti evropsko obrambno industrijsko in tehnološko bazo ter spodbuditi sodelovanje pri javnih naročilih na področju obrambe," so navedli v evropskem parlamentu.

Omenjeni EU instrument s proračunom 500 milijonov evrov bo spodbujal skupna javna naročila obrambnih proizvodov v vsaj treh držav EU-ja. Z njim se pa naj bi se financiralo do 20 odstotkov ocenjene vrednosti pogodb o skupnem javnem naročanju.

Nekateri vodilni evropski politiki bi EU še bolj povezali na obrambnem področju. Francoski predsednik Emanuel Macron je še pred spopadi v Ukrajini pozival k oblikovanju skupnega evropskega obrambnega projekta, nekakšne skupne evropske vojske. Nekdanja nemška kanclerka Angela Merkel je v nagovoru v Evropskem parlamentu novembra 2018 izjavila, da moramo delati na viziji s katero bomo nekoč ustvarili močno evropsko vojsko.

Francoski predsednik Macron očitno še vedno vztraja pri viziji evropske obrambne strategije, neodvisne od zavezništva Nato, čeprav je v zavezništvu Nato kar 23 od 27 držav EU-ja (članice zavezništva niso Malta, Ciper, Irska in Avstrija.

Na nedavnem govoru na pariški Sorboni je Macron Evropo pozval k oblikovanju obrambne strategije, ki bi zmanjšala njeno varnostno odvisnost od ZDA ter jo okrepila glede ruske grožnje. "Zgraditi moramo strateški koncept kredibilne evropske obrambe," je dejal in napovedal je, da bo evropske partnerje zaprosil za predloge na tem področju, ki vključuje tudi potrebo po lastnih zmogljivostih v kibernetski obrambi in varnosti. Pri nakupu vojaške opreme pa bi bilo po njegovem poudarku, potrebno dati prednost evropskim dobaviteljem, pri čemer je tudi podprl idejo evropskega posojila v te namene.

Ali je ideja o evropskih oboroženih silah sploh realna?

Na okrogli mizi ob 20. obletnici slovenske vstopa v Nato je nekdanji slovenski veleposlanik pri zavezništvu Nato Erik Kopač opozoril, da je EU na obrambnem področju še precej šibka, saj se kar štiri petine vseh vojaških zmogljivosti Nata izven EU-ja članic Nata. "ZDA, Turčija, Norveška, Kanada, ZDA in Velika Britanija prispevajo 80 odstotkov vseh zmogljivosti," je poudaril.

"Skupna evropska vojska je vezana na temeljno vprašanje, kdo bo tisti organ, ki bo upravljal s to vojsko, kdo je ta avtoriteta, na koga bomo prenesli upravljanje s to vojsko in uporabljali za reguliranje nasilja v Evropi in izven Evrope. To je temeljno vprašanje. Če bomo naredili združene države Evrope, potem bomo morali imeti skupno vojsko. Dokler bo Evropska unija zveza suverenih nacionalnih držav, bo to bistveno težje," je za MMC o smiselnosti skupnih evropskih oboroženih sil pojasnil nekdanji načelnik generalštaba Alojz Šteiner.

Skupne nabave so, kot pravi, pozitiven pristop, ker se bodo skupne nabave izvajale v Evropi, manj pa bo nabav pri drugih ponudnikih tako na zahodu in vzhodu. "Če bi bila evropska obrambno varnostna struktura bolj avtonomna in bolj zmogljiva, to ne bi bilo nič slabega," meni Šteiner.

Evropski poslanec in obramboslovec Klemen Grošelj pa trenutno ne vidi možnosti oblikovanja skupnih evropskih oboroženih sil, saj zato ni niti politične volje niti to ni praktično izvedljivo, saj bi odprlo več vprašanj vezanih na suverenost držav članic EU-ja.

"Tisto, kar mora EU v tem trenutku izgraditi je, da znotraj Nata oblikuje t.i. evropski steber zmogljivosti. S tem se izognemo podvajanju, v največji možni meri se uporabi obstoječe strukture in zmogljivosti, ki že obstajajo v Natu in se nahajajo na ozemlju držav članic EU-ja, ki so tudi članice Nata. Kar je ključno pri tem je oblikovanje sistema političnega odločanja na ravni EU-ja, ki bo omogočalo uporabo teh zmogljivosti in pa oblikovanje potrebne skupnih obrambno-industrijskih zmogljivosti, ki bi zagotavljale potrebno raven logistične in tehnične podpore tem zmogljivostim," je dejal.

"Zelo verjetno bo potrebno uporabiti koncept okrepljenega sodelovanja (model Euro), saj bi nekatere članice EU npr. Irska, morda severna soseda Avstrija, lahko imele težave zaradi nevtralnega statusa. Verjetno bi se iskala znotraj tega okvira posebna politično-organizacijska rešitev za te dve državi. Zelo pomembno pa bo tudi vprašanje zagotavljanja demokratičnega nadzora nad temu skupnimi zmogljivostmi, kjer bo potrebno rešiti dilemo ali bo to pomembno nadzorstveno funkcijo opravljal Evropski parlament (EP) ali nacionalni parlamenti držav članic. Osebno mi je bližja ideja deljenih pristojnosti med EP in nacionalnimi parlamenti, saj to zagotavlja najmočnejši in najučinkovitejši okvir demokratičnega nadzora," je še pojasnil Grošelj.