Marca je Evropski parlament po dolgih usklajevanjih in iskanju kompromisnih rešitev z veliko večino sprejel akt o svobodi medijev. Gre za iskanje rešitev na ravni Unije, kako v raznolikih medijskih krajinah in edinstvenih ureditvah po državah ponuditi možnost zaščite novinarstva pred političnim vmešavanjem v uredniške odločitve in nadzorom nad novinarji, zapovedati transparentnost medijskega lastništva in regulacijo državnega oglaševanja ter državljanom zagotoviti dostop do raznolikih in neodvisnih medijskih vsebin.

"Ta dokument je vsekakor nekaj izredno pozitivnega iz tega mandata evropske komisije in parlamenta. Ker je Evropska unija nastala kot gospodarska skupnost in je področje medijev občutljivo, se ga Evropska komisija ni želela dotakniti vsa ta desetletja. V 50. in 60. letih je namreč vsaka država ohranjala izredno strog nadzor nad svojimi domačimi mediji in Evropska komisija se jih je v zakonodaji dotikala le, ko je šlo za trg in konkurenco. Vsa ostala vprašanja, povezana z neodvisnostjo medijev, svobodo javnih medijev, zaščito novinarjev, uredniške avtonomije, tudi pluralnosti, kvalitete novinarskega dela, pa zagate, povezane s financiranjem medijev, s političnimi vmešavanji in tako naprej, so bila področja, ki se jih Evropska unija vse do dve leti nazaj ni želela lotiti," okoliščine ukvarjanja z medijsko krajino v preteklosti opiše dr. Marko Milosavljević z ljubljanske Fakultete za družbene vede, ki je pri nastajanju tega evropskega akta sodeloval kot neformalni svetovalec.

Kaj se je torej spremenilo? Predvsem v srednji Evropi je po Milosavljevićevih pojasnilih na področju medijev v zadnjih letih prišlo do nevarnosti nedemokratičnih, polavtoritarnih ali zelo avtoritarnih sprememb. Predvsem na Madžarskem in na Poljskem, delno v Sloveniji, ter v državah iz okolice EU-ja – v Srbiji, Belorusiji, Rusiji, Turčiji – so se kazali najrazličnejši interesi vmešavanja v medije, tudi z različnimi investicijami iz drugih držav ali dezinformacijami in podobno. Da razmišljajo o zavezujoči evropski medijski zakonodaji, ki bo ščitila medijski prostor, je pred dvema letoma zaradi razmer, v katerih se je znašla takrat Slovenska tiskovna agencija, potrdila podpredsednica Evropske komisije Vera Jourova, sicer komisarka za vrednote in preglednost EU-ja.

"To tudi na simbolični ravni pokaže posebni pomen medijev in novinarstva za evropsko družbo, in sicer da so sprejeli zavezujoč evropski akt, torej zakon, ki ga države morajo sprejeti. Vemo, da za razliko od evropskih direktiv, ki jih nato države prilagajajo nacionalni zakonodaji in se stvari poskušajo prilagoditi ali ublažiti, pa je akt kot zakon, ki po prehodnem obdobju začne veljati in je zavezujoč," poudari Milosavljević.

Tudi dr. Slavko Splichal s Centra za raziskovanje družbenega komuniciranja Fakultete za družbene vede v Ljubljani v Sobotni prilogi časopisa Delo zapiše, da "je uspešno prizadevanje za sprejem tega zakona kljub sistematičnim prizadevanjem medijskih lastnikov proti nadnacionalni regulaciji medijev hvalevreden dosežek, sicer malo pozen in nedvomno pohitren zlasti s strahom pred grozečimi posledicami vzpona 'liberalnih demokracij' v Evropski uniji in ameriške oligarhizacije interneta".

Zaščita neodvisnosti novinarjev in medijev pred različnimi interesi

Kaj konkretno prinaša akt o svobodi medijev?

Vzpostavlja pravni okvir za medijske storitve na notranjem trgu EU-ja. Financiranje javnih medijev bo moralo biti pregledno, trajno in predvidljivo ter izvedeno po objektivnih postopkih. Državljanom Unije ponuja pravico do dostopa do pluralnih informacij. Da bi javnost vedela, kdo nadzoruje medije in kakšni interesi lahko vplivajo na poročanje, bodo morali vsi mediji, ne glede na njihovo velikost, v nacionalni podatkovni zbirki objaviti informacije o svojih lastnikih, tudi če so neposredno ali posredno v državni lasti. Poročati bodo morali tudi o sredstvih, ki jih bodo prejeli iz državnega oglaševanja, in o državni finančni podpori, tudi iz držav nečlanic EU-ja.

Države članice bodo morale ščititi neodvisnost novinarjev in medijev pred različnimi interesi. Novinarje akt ščiti pred pritiski, kot je siljenje v razkritje virov. Zato tudi vohunjenje za novinarji ni dovoljeno oziroma je uporaba vohunske programske opreme upravičena le kot skrajni ukrep, če jo odredi pravosodni organ za preiskavo hudega kaznivega dejanja, ki ga je osumljen novinar.

Nova zakonodaja ureja tudi odnos med velikimi spletnimi platformami in mediji. Velike platforme, ki imajo v lasti tudi družbena omrežja Facebook, X, Instagram in druge, ne bodo več mogla brisati vsebin, ki jim ne ustrezajo, temveč bodo morale vsak poseg vanje utemeljiti.

Vzpostavil se bo Evropski odbor za medijske storitve. Sestavljen bo iz nacionalnih medijskih organov in bo svetoval Evropski komisiji pri implementaciji in upoštevanju te zakonodaje.

"S tem smo dobili zakon, ki prvič jasno opredeljuje na ravni Evropske unije, da novinarstvo ni navadna aktivnost, medijski trg pa ne navaden trg. (...) Zaščita javnih medijev in novinarstva kot takega v celoti je naravnana na družbo, ker ima od te dejavnosti korist celotna družba. Za dobrobit družbe mora namreč delovati demokracija, ta pa lahko deluje samo ob vsaj približno svobodnih medijih," poudari Milosavljević.

Naporno usklajevanje različnih konceptov

In kaj aktu o svobodi medijev manjka?

Profesor Milosavljević odgovarja, da mu seveda manjka marsikaj, a predvsem zato, ker je to akt, ki velja za vse članice Evropske unije: "V Evropski uniji so izredno različne države z različno zgodovino, kulturo, politično kulturo in medijsko krajino. Če ponazorim, nemški akterji, predvsem njihovi mediji, so bili zelo proti sprejetju takega akta, ker so trdili, da gre za nepotrebno evropsko vmešavanje na področje, ki je že tako ali tako dovolj dobro urejeno. Seveda, da pri tem niso upoštevali dejstva, da je to mogoče urejeno v Nemčiji, ampak da še kako ni urejeno v vrsti drugih držav. Tudi na severu transparentnost lastništva medijev ni urejena, saj smo pred dvema letoma izvajali projekt EurOMo – spremljanje medijskega lastništva po Evropi – in smo ugotovili, da je ena od držav, kjer je izrazita težava netransparentnost medijskega lastništva, Švedska."

Lobistični pritiski v času sprejemanja

Pri oblikovanju besedila je v ožji skupini kot poročevalka v imenu svoje politične skupine sodelovala slovenska evropska poslanka Irena Joveva (Renew/Svoboda). Povprašali smo jo, ali je bila v času usklajevanja besedila deležna kakšnih pritiskov oziroma poskusov vplivanja različnih lobistov? "O seveda, ogromno. Sama in tudi vsi moji asistenti smo vse lobistične stike prijavili in se dobivali zgolj s tistimi, za katere sem presodila, da je prav, da slišim njihova stališča, in sicer predvsem novinarske asociacije na ravni EU-ja, ki še največ naredijo za svobodo medijev. (...) Najbolj so sicer pritiskali (naj)večji založniki, kot so Axel Spinger, ki so bili proti uredbi, saj omejuje pristojnosti lastnikov, poleg tega pa dodatno razkriva vire njihovega financiranja in presoja vplive koncentracij. Te zasebne skupine so močno lobirale tudi v svojih državah članicah, zaradi česar so bile sprva nekatere proti. Lobirale so tudi nekatere spletne platforme, kot so Spotify ali ponudniki video pretočnih vsebin, saj regulacija zaobsega tudi njih."

Po njenih besedah pa je bilo presenetljivo malo poskusov lobističnih stikov spletnih velikanov, kot sta Facebook ali Google, ki jih bo ta uredba tudi dodatno obremenila. "Prihajalo je namreč do primerov, ko so vsebino priznanih medijev odstranili s svojih platform, kar je seveda poseg v svobodo medijev. Poleg tega pa se ta svoboda v nekaterih primerih omejuje vnaprej, saj medijske hiše prilagodijo svojo vsebino ali slike, da ta ustreza internim pravilom spletnih platform, kar tudi pomeni poseg v uredniško neodvisnost. Sklepam, da so zaradi močnega lobiranja pri pretekli zakonodaji sklenili, da jim bodo ti pritiski samo še dodatno škodili."

Kje se je najbolj zatikalo

Zakonodajni proces je bil sicer dolg in zapleten, saj so morali usklajevati besedilo, ki ga bodo sprejele vse države. "Načeloma so imele na začetku članice zadržke do celotne uredbe kot take, saj gre globoko v njihove pristojnosti, nad katerimi bo zdaj bdel evropski zakon. Največje zadržke so imele članice s severa in zahoda, kjer je področje medijev praviloma bolje urejeno," opisuje poslanka Joveva.

Tako jim na koncu po njenih besedah ni uspelo razširiti zaščite uredniške avtonomije na vse medije, ne samo tiste, ki ponujajo "novice in pregled aktualnega dogajanja". "Druga neizpolnjena ambicija pa je bila pri členu o javnih medijih, kjer smo v parlamentu želeli ostrejši tekst pri delu financiranja javnih medijev. Za primer: mi smo želeli, da v tekstu piše “javno financiranje javnih medijev mora zagotoviti popolno funkcionalno in uredniško neodvisnost”, medtem ko so države članice na koncu pristale na 'mora stremeti k zagotovitvi (…)'," pojasnjuje evropska poslanka.

Daleč največ zadržkov je bilo po izkušnjah Joveve pri členu 4, ki prepoveduje vohunjenje. "Ta člen gre namreč onkraj medijskega področja in novinarjem in njihovim virom omogoča dodatno pravno zaščito pred vohunjenjem, kar je/bo v praksi pomenilo, da bodo morali zaradi tega zakona prilagajati svojo zakonodajo tudi na področju pravosodja, tožilstva in tako naprej. Pri takšnih zadevah so članice vedno najbolj zadržane in tu je recimo Francija zaradi močnih represivnih aparatov, kot so njihove tajne službe, imela nemalo težav. (...) Do neke mere sicer razumem njihov argument zaščite nacionalne varnosti, v smislu, da se teroristi tudi lahko pretvarjajo za novinarje, a to so še vedno skrajni primeri. Zdaj novinarji dejansko dobivajo na nek način višji status pred raznimi prisluškovanji in slednje bo mogoče zgolj pod res strogimi pravili."

Ministrstvo zatrjuje, da je akt že upoštevan v predlogu zakonodaje

Kaj bo sprejem evropskega akta pomenil za slovensko medijsko krajino? Na ministrstvu za kulturo pripravljajo novo medijsko zakonodajo in zatrjujejo, da so že sledili Aktu o svobodi medijev (EMFA): "Sodelavci ministrstva so se udeleževali usklajevalnih sestankov, zato je EMFA nastala tudi ob upoštevanju pobud iz Slovenije. Prvi predlog EMFE je Evropska komisija predstavila jeseni 2022, zato smo lahko večino glavnih predpisov in ukrepov upoštevali že pri pripravi predloga novega Zakona o medijih. V predlog smo med drugim vključili določbe o preglednosti medijskega lastništva in presoji medijske koncentracije, o preglednosti državnega oglaševanja, krepitvi avtonomije uredniškega odločanja, zaščiti novinarjev in medijske pluralnosti. Končno besedilo akta zato za zakon o medijih ne prinaša bistvenih sprememb, ob prenosu uredbe pa bo treba podrobneje določiti pristojnosti neodvisnih regulatorjev," so pojasnili za MMC.

Da je ministrstvo evropski akt deloma že implementiralo v zakon, ki je v pripravi, se strinjajo tudi v Društvu novinarjev Slovenije, a dodajajo, da pa je "veliko vprašanje, kako je to storilo".

"Iz preteklih izkušenj vemo, da še tako dobra zakonodaja težko prepreči vse možne zlorabe. Določba o neodvisnosti in stabilnem financiranju javnih medijev je zapisana tudi v zakon o RTV Slovenija in zakon o Slovenski tiskovni agenciji, pa sta oba medija imela, in RTV Slovenija še ima, velike težave s financiranjem in posegi politike vanju. Menimo tudi, da je na področju koncentracije lastništva EMFA precej medla, slovenski medijski trg pa je na radijskem in regionalnem nivoju že lastniško zmonopoliziran. Vprašanje je tudi, kako bo obstoječi medijski regulator prevzel nove naloge in ali bi morda potrebovali specializirano agencijo le za medijsko regulacijo," so opozorili.

Tudi Marko Milosavljević meni, da sam evropski akt ne more neposredno preprečiti poskusov politike, da bodisi izčrpava ali uničuje določene medije bodisi omejuje svobodo javnih ali državnih medijev, ker je zakonodaja in urejenost medijskega prostora po državah različna. "Vsaka država ima svojo politično kulturo in organizacijsko strukturo, tudi javne radiotelevizije imajo različne načine organiziranja in financiranja. Zato v aktih ne morejo biti zapisane vse podrobnosti, vendarle pa ta akt preprečuje nacionalnim vladam, da so čisto arbitrarne in bodo morale določene stvari tudi spoštovati."