"Da sem se tega lotil, je bilo veliko stvari zadaj. Samo to, da bo rekord, to ni bila poanta, ne! Jaz sem plaval zaradi drugih razlogov," nam v pogovoru najprej poudari ultramaratonski plavalec Martin Strel, ki ravno danes praznuje svoj 70. rojstni dan.

In kakšni so bili ti vzgibi? "Vojna na Balkanu, recimo, jaz sem plaval z geslom Swimming for hope, friendship and clean waters (Plavanje za upanje, prijateljstvo in čiste vode). Vedel sem, da je v Srbiji hudo, na Hrvaškem je po štirih letih vojne veliko ljudi umrlo itd.," našteva plavalec.

Kot poudarja, je želel območju "prinesti neko upanje", zato so poleg postavljanja rekorda organizirali dobrodelno akcijo, v okviru katere so ljudem na območju dostavili potrebščine. "Vedel sem, kdo je svetovni rekorder, kdo je preplaval največ in najhitreje, to je bil en Američan. Odločil sem se za precej tvegan korak, ker je le treba biti na to pripravljen, treba je plavati vsak dan. Leta 2000 mi je to tudi uspelo, rekord smo poslikali, verificirali s pričami, pokazali, kar zahtevajo, in to je bilo to: decembra sem tudi dobil certifikat," se spominja postavljanja svojega prvega Guinnessovega rekorda, na Donavi.

Sledili so projekti plavanja po Misisipiju, Jangceju in Amazonki, ki so mu prinesli tudi širšo prepoznavnost. A, kot poudarja, se plavanja ni lotil kar tako, ampak je plaval že od mladosti: "Profesionalno sem začel plavati, ko sem bil star 23 let in ko sem začel nastopati kot jugoslovanski profesionalni maratonski plavalec." Med študijem je namreč srečal Hrvata Veljka Rogošića, ki ga je opazil med plavanjem v bazenu in mu ponudil možnost profesionalnega udejstvovanja na tem področju. "Jaz nisem imel pojma o teh zadevah, kaj pomeni plavati za denar, plavati z najboljšimi plavalci na svetu. Kajti v bazenih je veljalo čisto ljubiteljstvo, tam ni bilo nobenega denarja. Če bi kdo prejemal denar, bi bil diskvalificiran in bi mu vse kolajne vzeli."

Znova je začel plavati zaradi obljube, povezane z osamosvojitvijo

Prvo tekmovanje je tako izkusil leta 1978, nato pa začel plavati za takratno Jugoslavijo po vsem svetu, se spominja. Pozneje je plavanje nekoliko potisnil na stranski tir, nato pa se ga spet malo resneje lotil ob slovenski osamosvojitvi. "Takrat sem dal izjavo, da če bo Sloveniji uspelo z osamosvojitvijo, bom preplaval celo reko Krko. In to se je potem tudi zgodilo. Ker sem kar precej treniral, se je potem to nadaljevalo – najprej Kolpa, pa Kitajska pa morja. In tako je prišlo leto 2000, ko sem se odločil za prvi svetovni rekord. No, saj sem že v Muri plaval tudi svetovne rekorde, ampak o Donavi je prvič pisal cel svet," niza svoje spomine na dogodke zadnjih desetletij.

"Veliki napori"

Poudarja, da je "vse rekorde, ki jih je dosegel, dosegel zelo težko". "To ni kar tako enostavno, kot narediti največji presmec na svetu, ko rečejo 'bomo smreko podrli in naredili', kar je tudi eden od slovenskih rekordov," je odločen. Kot primer velikih naporov navede rekord v neprekinjenem plavanju, ko je preplaval 504,5 km v 84 urah in 10 minutah: "Moj predhodnik je slovitega argentinskega plavalca Antonia Bertonda premagal šele v petem poskusu in njegova hčerka, ki je bila v navezi z mano, je bila kar solzna, ker je vedela, kakšni napori so vloženi v to. Da plavaš od torka zjutraj do petka zvečer, brez spanja, brez vsega, brez dotika čolna, s komisijo, ves čas pred kamero … Meni je to uspelo v prvem poskusu."

Čeprav je ravno danes dopolnil 70 let (pogovor pa je potekal pred tedni), še vedno vsak dan plava, občasno tudi javno, ob kakšnem posebnem dogodku: "Ko pride priložnost," je najprej zadržan, ko ga povprašamo o trenutnih "podvigih", nato pa se le razgovori: "Recimo, Krka praznuje 70-letnico, enako kot jaz, zato sem za Krko nekaj odplaval." Poleti je plaval tudi po Ljubljanici: "Ljubljanico sem plaval čisto po naključju. Pod Prulskim mostom je padla beseda na 880-letnico Ljubljane, 30-letnico Evrope, začel se je Festival Ljubljana. Tisti dan je bila ravno tudi nogometna tekma Srbija – Slovenija (na evropskem nogometnem prvenstvu, op. a.) …"

Pred 26 leti Ljubljanica "skoraj gnojnica", danes pa "čisto druga voda"

Po reki, ki teče skozi prestolnico, je pred leti že plaval, tokrat je želel preizkusiti, kako čist(ejš)a je: "Pred 26 leti, ko sem prvič plaval v Ljubljanici, je bila katastrofalna, skoraj gnojnica na nekaterih delih. No, zdaj, ko sem plaval, je bila popolnoma druga voda. Na kakšnih dveh delih sem opazil neke priokuse – to bom še govoril z župani, kaj je vzrok temu, mogoče pritoki –, ampak ko prideš v Ljubljano, proti Špici prek Rakove Jelše – to je popolnoma druga voda."

"Imam občutek, da bo v prihodnosti Špica zopet zaživela. To je bilo nekoč mondeno kopališče v Ljubljani, in mislim, da se bodo ljudje v Ljubljanici v prihodnosti zopet kopali," predvideva. Sicer pa ugotavlja, da se kakovost rek izboljšuje povsod po Evropi. "Donava je bila včasih katastrofalna, Mura in Drava so bile črne kot kava," zdaj pa so razmere za plavanje veliko boljše, pravi.

A v primerjavi z nekaterimi rekami po svetu, po katerih je plaval, so bile že tudi pred desetletji omenjene reke precej čistejše, razlaga. Izpostavi Nil, ki je "strahotno umazan", poleg tega pa v vodi prebiva nevarna parazitska zemeljska ameba, pa Jangce, "v kateri sicer ni amebe, je pa notri več kot dva tisoč različnih nevarnih kemikalij", pa Rumeno reko, nekatere indijske reke, izpostavil je tudi z različnimi nevarnimi kemikalijami "okužen" Misisipi, sploh v spodnjem toku.

Med čistejšimi so tako danes po njegovih podatkih reke v Evropi in Kanadi, a v isti sapi omeni mikroplastiko in doda, da je "treba tudi v Evropi narediti še veliko za ekologijo".

Za prvo plavanje dobil 100 nemških mark, pozneje pa zaslužil dovolj za lagodno življenje

Ko danes gleda nazaj na svojo kariero, priznava, da je svoje uspehe dobro iztržil – za prvo plavanje, se spominja, je dobil 100 takratnih nemških mark, a so se zneski počasi povečevali. A so vse obsežnejši postajali tudi projekti, zato je pri zbiranju sredstev zanje, pri promociji, pri delu z mediji potreboval pomoč strokovnjakov, priznava. "Vsi ti projekti, ki sem jih delal, niso bili tako poceni, jaz sem moral ogromno denarja zbrati, da sem vse to pokril. Moj žep je vedno prišel na vrsto zadnji. Ampak sem funkcioniral tako dobro, da sem si lahko privoščil hiše, stanovanja, avtomobile, da so otroci potovali, študirali jezike, končali vse šole in univerze," pravi.

Danes živi lagodno upokojensko življenje, priznava. "Saj za dobro življenje ne potrebuješ, ne vem, 100 milijonov, ker je toliko denarja 'brez zveze'," poudarja, pri tem pa doda, da so njegov potencial bolj kot v domovini prepoznali v ZDA, kjer je postal zvezdnik filma Big River Man oz. Mož, ki je premagal Amazonko (režiser John Maringouin), ki je bil leta 2009 nagrajen na festivalu Sundance, pred tem je izdal tudi knjigo z istim naslovom, ki je bila, kot nam pove, prevedena v 27 jezikov.

"V Ameriki lažje pridem na vrh."

Z rahlo grenkobo v glasu se ob tem obregne ob odnos Slovencev do njegovih dosežkov: "V Sloveniji je vse to 'nekaj za na kruh namazati'. Slovenci imamo ene posebne poglede na športne dosežke, filmske dosežke, smo pač taki. V Ameriki te stvari lažje naredim, lažje pridem na vrh."

"Naj pišejo, kar hočejo, le da je članek dovolj velik"

V obdobju, ko je nizal rekord za rekordom, sploh ob vrhuncu njegovih uspehov, ko je preplaval Amazonko, tako ni manjkalo zlobnih komentarjev in šal na njegov račun. A, kot pravi, se s tem ni obremenjeval: "Mogoče do leta 2000 še, potem pa ne več. Po tem sem si pač mislil: 'Naj pišejo, kar hočejo, samo da je dovolj velik članek. Če je velik članek, bo veliko ljudi govorilo o meni, če bo majhen, jih bo malo.' In s tem geslom še danes hodim po svetu."

Kljub temu pa ni najbolj prizanesljiv do zlobnih jezikov: "Če o meni napišejo kaj slabega ali pa da govorijo, da plavam kot hlod, pa da me voda nese in podobno … To govorijo ljudje, ki v življenju niso nikoli nič naredili, ki ne poznajo geografije, zgodovine, ne vedo, kaj je Amazonka. Niti ne vedo, zakaj sem plaval."

Danes je razpet med Slovenijo in ZDA, kjer ima hišo. Navadno poletja preživlja v domovini, saj je v ZDA prevroče, od oktobra do maja pa je raje tam, tako da lahko plava celo leto, pravi. Na domačem Dolenjskem ima še vedno vinograd, a precej manjši, saj ga nima časa obdelovati: "Zdaj imam bolj samorodne vrste." Veliko se je v preteklosti govorilo tudi o njegovi ljubezni do cvička. Te ne opravičuje, poudarja. Sam se ima za promotorja tega slovenskega vinskega posebneža, obenem pa zagotavlja, da ga pije le v zmernih količinah, "čeprav so ga prikazovali drugače".

Sorodna novica Izčrpani Strel preplaval Amazonko

Kot prikazen iz Amazonke

Za konec pogovora pa nam je nanizal še nekaj prigod, ki so mu najbolj ostale v spominu – kot pravi, se še danes rad spominja plavanja po Amazonki: "Ko sem plaval po Amazonki, sem se zelo bal sonca. Tam sonce neusmiljeno žge, plaval sem pa po 12 ur na dan. Celo telo je bilo zaščiteno, razen obraza, zato sem si gor dal tako posebno belo masko. Domačini so vedeli, da nekdo plava po njihovi reki in so se zbirali ob bregu, ko sem plaval dol, s tokom. Cele gruče otrok so me čakale, skupno tudi po nekaj tisoč ljudi. In ko so me zagledali, mene s tistim pobeljenim obrazom, kako plavam, se je začelo kričanje, otroci so se razbežali. Mislili so, da sem neka prikazen. Včasih sem se ustavil, celo malo ven iz tistega blata splezal, in se je začelo pravo vreščanje."

Nekaj od teh prizorov so ujele tudi kamere, posnetki so nato zaokrožili po svetu, opomni. A čeprav je bil njegov podvig v javnosti dojet bolj kot zabavna avantura, in ne kot "resna" športna dejavnost, ga to ni nikoli motilo, pravi, saj mu je ravno to odprlo vrata v svet šovbiznisa v ZDA. Kljub temu pa še danes enega svojih večjih uspehov vidi v tem, da so se v šolah in vrtcih otroci učili o njem in "risali podobe moža, ki plava po Amazonki".