Vinorodno Dolenjsko je zamenjal za peščeno Arizono. Tam trenira, spušča v svoj dom velike medijske hiše - v teh dneh se pri njem mudi ekipa Discovery Channela, ki snema nov dokumentarni film o njem - in prosti čas preživlja v hišah milijarderjev, kot sam poudari. "Amerika ima dva plavalca, to sta Michael Phelps in Martin Strel. O naju se ljudje veliko pogovarjajo," pove v svojem slogu Strel. Še preden bo znova skočil v vodo za boljši jutri, ga čaka na začetku novembra prireditev, o kateri ostaja za zdaj še zelo skrivnosten, ampak zagotavlja, da bo to znova velika tema v Sloveniji.

O dosežkih, novih izzivih in seveda cvičku smo se z njim pogovarjali po Skypu. Več pa si lahko preberete spodaj.

1. oktobra ste dopolnili 61 let. Ko ste opravili z Amazonko, ste bili stari 53 let. Vsak povprečen Slovenec bi v vaših letih ali razmišljal o upokojitvi ali pa jo že užival. Zakaj vam ni dovolj obdelovanje vinograda na Dolenjskem?
Saj sem še mlad. 60 let ni nič. V teh letih si v ZDA še vedno najstnik (smeh). Na Dolenjskem imam velik vinograd. Tudi sadovnjak in vrt. To je edino, kar malo pogrešam tu. Rad delam s travo, gozdovi, ampak zdaj sem se navadil življenja v Ameriki, kjer imam hišo. Po novem igram biljard. Začel sem nastopati po turnirjih v Ameriki. Tako kot pred tridesetimi leti še vedno vsak dan plavam. Zdrav sem. In ljudje to vidijo. Tu ne vprašajo, koliko si star, ampak vidijo samo, koliko si sposoben. V Ameriki sem si izoblikoval ime. Prav tako v drugih angleško govorečih državah. In če ljudje želijo delati s tabo in je takšna tudi tvoja želja, potem delaš.
Moj menedžer je, recimo, sedem let mlajši od mene, pa je bolj zavaljen kot jaz. V primerjavi z mano je malo ubog. Ne more teči, ne more plavati, predvčerajšnjim sva igrala biljard pri enem izmed milijarderjev in sem ga premagal. Rekel je: 'Saj se ne morem nikjer primerjati s tabo. Tudi če greva v posteljo s punco, me 'nabrišeš' (smeh).' Seveda se je šalil. Svoj življenjski slog bi svetoval vsakemu. Žal si ljudje ne morejo privoščiti življenja, kot ga imam jaz.

Amerika je postala vaš novi dom. Videti je, da vam je družba spektakla pisana na kožo. Toda kako hitro si lahko pozabljen v množici drugih ljudi? Kako težko je, da si ves čas zanimiv ljudem?
Treba je vedeti, da sem odplaval Donavo, Misisipi – ki je bila velika zgodba v Ameriki -, Parano – ki je bila prav tako velika zgodba predvsem v Južni in Srednji Ameriki – in Jangce pred olimpijskimi igrami v Pekingu. Ampak informacije o teh dosežkih niso prišle v gospodinjstva. Ko sem preplaval Amazonko, sem ji naredil strašno publiciteto. Preplaval sem najnevarnejšo reko na svetu, napisal sem knjigo, ki je prevedena že v 23 jezikov The Man Who Swam The Amazon in posneli smo film Big River Man, ki je dobil nagrado na festivalu Sundance. Kupil ga je Discovery Channel, ki daje velik pomen amazonskemu deževnemu gozdu.
Eno z drugim je povezano, to mi daje širino in piše zgodovino. Kar sem naredil, je trajna titula. Ni kot zlata olimpijska medalja, saj medalja se ne pozabi, ampak z njo nisi tako znan. Mark Spitz je bil velika zvezda v Ameriki, toda mladi ga danes ne poznajo, saj so prišli Michael Phelps in drugi.
Kako po vseh teh letih od zadnjega velikega podviga - torej Amazonke - gledate na odzive iz Slovenije?
Kaj pravijo o meni Slovenci ali kaj si o meni misli država, sploh ni pomembno. Rojen sem v Sloveniji, to pa je tudi vse. Kaj bo naredila Slovenija, ko mene več ne bo? Verjetno bodo postavili kakšen muzej ali leseni kip. Morda bodo nabili na drevo leseni križ. Ampak moj dosežek bo ostal trajen. Ljudje bodo čez desetletja govorili, da sem preplaval Amazonko. A pomemben je bil namen: promovirati Amazonko in posledično sem s tem spodbudil nastanek mednarodne organizacije Amazon. Ta je do zdaj zbrala 23 milijard dolarjev za ohranjanje deževnega gozda. Ni veliko, je pa lep začetek. V Sloveniji tega skoraj nihče ne ve, ker jih ne zanima. Britanci me, recimo, skoraj vsak teden kličejo in sprašujejo o mojih projektih. Podobno je z Avstralijo, Novo Zelandijo, Južno Afriko, Švedsko, Kanada, da ne govorim o ZDA.

Arizona je postala zdaj vaš dom, tam imate hišo, velik bazen, trenerje … Zakaj ste se ustalili prav v ZDA?
Veliko stvari je je bilo vzrok za to. Kriva sta prav film Big River Man in moja otroška želja. Ko sem bil majhen, sem imel tam sorodnike. Žal je nekaj mesecev, preden bi moral oditi v ZDA - ko sem bil v osmem razredu osnovne šole - glavna teta umrla. Lahko bi plaval in se šolal za natakarja v Detroitu. Že takrat so zbirali denar za letalsko vozovnico, ampak ni se izšlo. Za tem se je zgodilo sosledje dogodkov, da sem moral v Ameriko. Naredil sem prav. Odločitve, ki sem jih sprejemal v življenju, so bile težke. Tudi Amazonka: štartati ali ne? Zbirati denar ali ne? Naredil sem, opravil z reko in tega mi ne more več nihče odvzeti.

Kaj ste najprej: plavalec ali animator množic?
Težko rečem. Težko je opredeliti. Moj trener je rekel: "Ti si najboljši plavalec ljudskih množic. Za vsak okus: za plavalce, mamice, babice, invalide, šoferje … Gledajo te vsi." Treniram tako kot vsi drugi plavalci. V ZDA treniram s Phelpsom, celo ameriško reprezentanco, najboljšimi plavalci sveta. Vsi se poznamo in vsi smo prijatelji. Vsak ima svojo življenjsko zgodbo. Med njimi sem zelo priljubljen.
Amerika ima dva plavalca, to sta Michael Phelps in Martin Strel. O naju se ljudje veliko pogovarjajo. Ko spremljam ameriške medije, ki poročajo o plavanju, je v ospredju Phelps. Mene pa 6. novembra v Los Angelesu čaka velika prireditev, ki bo namenjena samo meni. Ne smem še razkriti, za kaj gre, ampak čez dobrih 14 dni boste lahko o tem brali v Sloveniji. To bo znova velika tema v Sloveniji. Kakor koli: svet mi je naklonjen in gre z mano naprej. Čaka me še ena prijetna stvar: nominacija za novo nagrado, o kateri pa tudi ne smem veliko govoriti.

Večja od nominacije za laureusa?
Laureus je največja športna nagrada na svetu. Večja od olimpijske medalje. Težko ga je osvojiti. V kategoriji za alternativnega športnika leta se mi je leta 2003 izmaknil za eno točko, ampak prejemnik nagrade Dean Potter je letos umrl. Skupaj s kolegom Grahamom Huntom sta umrla med base skokom. Škoda. Potter je bil največji ekstremni športnik v ZDA in velik človek. Ampak takrat me je premagal. Zakaj? Predvsem zato, ker je Američan. Če bi bil jaz Američan, bi zagotovo zmagal. Toda že nominacija je velika stvar. Nominacija, ki me čaka zdaj, pa že ne more biti večja, kot jo lahko dosežeš. A več bo znano 6. novembra.

Prihaja tudi nov izziv. Plavali boste okoli sveta, več kot 90 tisoč kilometrov po morju, rekah, kanalih in drugih vodnih poteh. Kakšen je pravzaprav načrt?
Plavanje je del večjega načrta, v okviru katerega naj bi obiskal 107 držav. V načrt so zajete najzanimivejše vodne točke, med njimi Panamski kanal, Gibraltar, Suez, Dardanele, še enkrat del Amazonke, Indijski, Atlantski in Pacifiški ocean, Sredozemsko morje, Jadransko morje, Črno in Rdeče morje … Projekt je velik. Ima dober namen, predvsem nosi ekološko noto. Plavamo za ohranjanje čiste pitne vode. Velika pozornost pa bo usmerjena tudi na očiščenje plastike s planeta.
Vemo, da plastika uničuje svet. Ljudje pijemo umazano vodo v plastičnih embalažah, ki vsebuje negativno energijo. Zato je ogromno bolezni, vedno več je raka in ogromno rib izginja.
Sam imam moč, da s plavanjem informiram več milijonov ljudi na dan po vsem svetu. Po mojem plavanju se reke ne bodo spremenile v pitno vodo, povečalo pa se bo ozaveščanje o svetu, v katerem živimo. Ko vprašate v Sloveniji po Amazonki, boste dobili odgovore, da so tam kače, krokodili in Indijanci, nihče pa se ne zaveda pomena reke za njihovo življenje. Ljudje niso dovolj izobraženi. V Britaniji bodo odgovori popolnoma drugačni, saj otroke tam v osnovni in srednji šoli učijo, kaj se dogaja po svetu. Oni so zame najbolj izobražen narod na svetu. V Sloveniji ne zasledim takšnih vprašanj, kot jih v Britaniji.

Plavanje okoli sveta … Koliko so v ta načrt vključene slovenske vode?
Slovenija je dokaj čista dežela. Zdaj se je precej spremenila, slovenske reke so postale čistejše. Država prek ministrstva za okolje veliko vlaga v njih. Slovenija je majhna podalpska dežela in od nas se vse spira na jug. K nam prihajajo dobre zadeve. Imamo morje takšno, kot ga imamo. Tudi sami smo ga dobro onesnažili. Ko plavam po njem, pridem do dna in malo brskam po tleh, vidim smeti. Toda tudi to se počasi čisti. Ljudje se zavedajo, da so stvari malo drugačne zdaj. Prej je bila voda kot smetišče. Ampak bom prišel v Slovenijo v sklopu plavanja okoli sveta. Prišel bom v Koper, Izolo, Piran, Portorož ...
Mogoče se mi bo pridružil predsednik Pahor, ki je dober plavalec. Z njim sva dobra prijatelja. No, poznava se že vrsto let. Sva v isti stranki. Z Mirom Cerarjem sva tudi rasla skupaj – včasih ni bilo med nami nobene politike, poznali smo se prek športa in družin.

Če se vrneva na ekološko noto vašega novega podviga. Avgusta smo na Zemlji porabili že vse naravne vire, ki so nam bili na voljo letos. Dan, ko prekoračimo porabo virov, vsako leto nastopi prej. Kako vas ta podatek razžalosti pri prizadevanjih, da ozaveščate svet o ekologiji?
Večina svetovnega prebivalstva je usmerjena v polnjenje svojega žepa. Pa ni važno, ali črpajo nafto, kopljejo premog, zlato, srebro, uran … Želijo čim bolj izkoristiti zemljo, a se pri tem ne obremenjujejo, kaj se dogaja z njo ali človeštvom. Ta ekonomski pristop je uničujoč. Poglejmo samo Katar: ta je tretji največji izvoznik nafte na svetu. Leta 2020 bodo organizirali svetovno prvenstvo v nogometu. 120 milijard dolarjev bodo zapravili za organizacijo. To so strahotne številke, če vemo, da je slovenski proračun od 15 do 16 milijard dolarjev na leto. Če pogledaš v zrak, se tam ne vidi sonca, samo megla. Povečalo se je število sladkornih bolezni in raka na pljučih. Eden izmed mojih prijateljev, ki je tam zdravnik, je dejal, da je vse krasno, toda okolje ni zdravo za življenje. Toda Katar je samo en primer. Če pogledamo Coca-Colo. Oni so želeli, da bi me sponzorirali, toda ne pridemo skupaj. Oni promovirajo plastiko, jaz pa se bojujem proti njej.

Kako ste potem v preteklosti lahko podpisali pogodbo z McDonaldsom in Monsterjem?
Ja, z McDonaldsom sem sodeloval še pred Amazonko. Ampak on ne temelji toliko na plastiki kot Coca-Cola. Seveda lahko tudi v McDonaldsu kupiš plastično embalažo, ampak je v primerjavi s Coca-Colo McDonalds majhen onesnaževalec.
Danes, ko greš v McDonalds, vidiš, da so se stvari spremenile. Plastika in papir sta razgradljiva. Ena plastična vrečka, ki pade v morje, razpada sto let. Coca-Cola vztraja pri tem, ker ji to prinaša strahotne dobičke. Izgovarja se, da se bodo druga podjetja ukvarjala z razgradnjo. Toda, če greš v Južno Ameriko, kjer ljudje kokakolo kupujejo v plastiki, vidiš, da jo spijejo in odvržejo plastenko na tla. Na koncu pristaneje v morju. Tam jo poje morski pes, plastenka začne gniti v njegovem želodcu in posledično povzroči njegovo smrt. Majhne ribe z zobmi zgrizejo plastiko, a kako boš živel od nje? Veliko je stvari, o katerih ljudje sploh ne razmišljajo. Toda, če bodo videli napis nad njimi,"Če boš vrgel plastenko na tla, boš plačal visoko kazen", pa bodo bolj pazili.

Malo za šalo, malo zares: kam točite cviček? V plastenke ali steklenice?
Cviček imam vedno v steklenicah. Nikoli še nisem dobil cvička v plastenki, razen od kmetov, ki ga shranjujejo tam. V plastiki je strup. Zato je toliko teh bolezni. Ne poznam plastike na svetu, ki bi bila dobra. Mogoče tista, iz katere poješ solato. Toda za shranjevanje ni dobra. Vse mora biti v steklenih posodah.

Med spremljanjem vaših dosežkov sem velikokrat dobila občutek, kot da črpate svojo moč iz besed ljudi, ki ne verjamejo v vaš uspeh. Recimo, ko ste hoteli preplavati Amazonko, so govorili, da vam ne bo uspelo. Kljub vsemu vam je. Vas motivira to, da ljudje ne verjamejo v vas?
Ko si postavim izziv, meljem v sebi, kaj lahko naredim, in ne, kaj si ljudje mislijo o njem. Ko se nekaj odločim, me je težko ustaviti. Ko sem se odločil, da preplavam 500 kilometrov brez prestanka, ni nihče verjel v uspeh. Tudi sam nisem verjel, da lahko presežem rekord Argentinca Ricarda Hoffmana, ki je preplaval 481,5 kilometrov. Če bi vam pokazal pismo, ki mi ga je poslala njegova hčerka, bi se verjetno zjokali. Toda to pismo bo ostalo za moje poznejše življenjsko obdobje, ko mene več ne bo. In naj ljudje to potem berejo.
Ko sem se pripravljal na Amazonko, so mi vsi govorili, da bom umrl, ker ta reka ni za plavanje. Poslušal sem številne zgodbe vojske, policije, znanstvenikov, Indijancev, in ko sem začel bolje spoznavati reko, je bila zgodba zame bolj spremenljiva, a bil sem zelo zaskrbljen zaradi živalskega sveta in drugačnih ljudi. Slovenci tako ali tako ne verjamejo v uspeh, tudi ko ti uspe. Mi smo takšen narod: nobenemu ne zaupamo, vsak tujec je za nas nevaren. V Ameriki je drugače: tam potrebujejo junake. Potrebujejo jih, ker so idoli mlajših množic. Zame je Amerika poleg Velike Britanije država številka ena na svetu.

Leta 2004, ko ste preplavali Jangcekjang, ste dejali, da imate dovolj plavanja, da ne boste več. Kaj vas vleče nazaj? Res to ozaveščanje ljudi ali gre za zadovoljevanje neke notranje sile, ki vas žene naprej?
Ni dovolj, da si samo zastaviš cilj, moraš ga izpolniti. Tu se delajo razlike med ljudmi. Ko sem končal plavati blizu Šanghaja, mi je bilo življenje ponovno podarjeno. Prve tri tedne sem umiral vsak dan. Tamkajšnji kanjoni in brzice so bolj za rafting. Pa še za to je prenevarno. Ko sem premagal brzice, sem moral še odplavati še 1.200 kilometrov, a sem vedel, da mi bo uspelo priti do konca. Pomembna je bila samo še daljava. Ko sem prišel do cilja, sem že imel v očeh Nil ali Amazonko. Ko sem dobil informacijo, da Nil ni najdaljša reka na svetu, sem ga črtal s seznama. A v podatek nisem verjel, dokler se nisem spoprijel z Amazonko.

Mi na koncu vaše podvige spremljamo strnjene v nekaj minut, kaj ostane zamolčano?
Organizacija. Pustimo plavanje, ki se vidi v medijih, ampak treba je vedeti, da smo tudi mi ljudje. Velikokrat se ljudje skregajo, projekti tudi propadejo, pri meni niso propadli. Lahko bi, če bi bil malo bolj drugačen. Z mano je bilo na ne prav veliki ladji na Amazonki 37 ljudi. Igrati vlogo očeta in mame za vse ljudi, ki so na ladji iz sedmih držav sveta, ni lahko. Če upoštevate še to, da morate odplavati vsak dan določeno število kilometrov. Ljudje morajo imeti vate zaupanje. Do zdaj ga še nisem zgubil, zato gremo naprej.

Kdaj se je začel trening za projekt plavanja okoli sveta in kako tokrat potekajo mentalne priprave?
Tako kot do zdaj. Plavam vsak dan. Tudi danes sem že odplaval svojo dolžino zjutraj, imel sem zajtrk, zdaj se pogovarjava. Čaka me spanec, ob štirih grem na biljard, od sedmih do devetih znova plavam – še prej malo telovadim. Decembra bom šel v Flagstaff za 14 dni, kjer bom tekel na smučeh in plaval. Prav tako pa se tudi ukvarjam z nordijsko hojo. Malo pa tudi pazim na prehrano.
Ne bom spreminjal svoje rutine iz preteklosti, je pa res, da imam zdaj več časa zase. Prej sem moral skrbeti za finance, nastopal sem, skrbel za družino … Zdaj pa živim sam, imam več časa zase, sem bolj spočit in lahko več treniram. Danes je drugače kot včasih, ko sem bil vsak dan od petih zjutraj do desetih zvečer zaseden.

Kaj se zgodi, če vam kdo poruši vsakdanjo rutino?
Zdaj se ne puščam več, da mi kdo uniči rutino. Drugi se prilagajajo meni, in ne obratno.

Vrsto let ste plavali zastonj, je vztrajnost dovolj, da se vam nekega dne vse povrne?
Za denar nisem nikoli plaval, čeprav sem profesionalni maratonski plavalec. Glavna stvar vseh mojih projektov je bilo zbiranje denarja zanje. Na koncu mi ni ostalo nič. Če sem končal na ničli, je bil zame velik dosežek. Toda ko sem plaval, sem gradil hiše, stanovanja, kupoval avtomobile, poslal otroke na študij, sam sem se izšolal … Vedno imam toliko denarja na banki, da si lahko kupim naslednjo hišo kjer koli. Nikoli pa ni bil moj cilj, da bi bil milijonar. Vedno je bil moj cilj izvedba projektov.

Glede na to, da ste hazarder, s katero igro bi lahko primerjali vaše plavanje?
Mogoče s pokrom (smeh). Ko igram poker, se igram sam s seboj. Na Amazonki bi lahko končal tragično že prvi dan. Tudi krokodil, ki sem se ga ponesreči dotaknil drugi dan, me ni napadel. Niti kača, čeprav je bila ena zelo blizu. Tudi na Misisipiju, ko sem omedlel zaradi udarca strele, sem preživel. V Jangcekjangu me je tok potegnil najmanj 20 metrov globoko, a sem prišel ven, čeprav sem mislil, da je konec z mano. Zdi se mi, da je narava naklonjena mojim podvigom.

"Swiming and drinking" je bila ena izmed besednih zvez, ki mi je ostala najbolj v spominu iz vašega dokumentarca o Amazonki. Amerika je tudi družba čaščenja popolnega telesa, kako se vaš zdrav-nezdrav način življenja vključuje v to miselnost?
Alkohol mi je vzel oskarja. Amerika se bojuje proti mamilom in alkoholu, zato je tu dvanajstkrat več zaprtih ljudi od evropskega povprečja. Zame je alkohol dodatek k prehrani. Vedno ga bom pil, ne glede na zakone. Vedno imaš omejitve: če spijem pol litra vina, nisem pijan. Toda v Ameriki te obravnavajo psihiatri, če imaš v sebi že malo več promilov nad ničlo. V Ameriki gredo informacije glede alkohola v napačno smer.
Tudi med nedavnim gostovanjem na Fox TV so me spraševali o alkoholu in sem jim povedal, da je vino dodatek k prehrani, ki se ga mora piti v normalni količini. Vino je dobro za kri, uničuje zajedavce v njej in je dobra zadeva v normalnih količinah, Ko bom plaval okoli sveta, bom pil cviček. In o vinu bodo še številne debate … Ameriko poskušam prepričati, da je vino zdravo za ljudi. A v zmernih količinah in za vse starejše od 20 let.

Amerika je v določenem pogledu zelo dvolična. Po eni strani hočejo svoje junake, po drugi strani obsojajo vas in vašega kolega Phelpsa zaradi alkohola. No, Phelpsa še zaradi marihuane …
Sami pljuvajo v lastno skledo. Vsi kadijo marihuano, toda ko te vidijo v medijih, vsi tolčejo po tebi. Isto je z alkoholom. Zadnjič so ustavili Phelpsa, ki je imel v krvi povečano vsebnost alkohola, so ga ustavili in obravnavali, zato tudi ni nastopil na svetovnem prvenstvu v Kazanu, ker so ga suspendirali. Mene ne bodo. Midva s Phelpsom imava podobno lastnost: rada ga dava na zob. Naj bo viski, šnops, ali borovničevec. Ampak midva ne pretiravava. Pijeva v normalnih količinah kot dodatek k prehrani. Toda ko policistu hitro pokaže povečano stopnjo alkohola, te že obravnavajo. V Evropi imaš omejitve.

Zjutraj še vedno vsako jutro spijete kozarček borovničevca ali orehovca?
Ja. Danes sem vstal ob 5.20, ker imam poleg hiše velik bazen, in sem takoj spil pol šilca borovničevca. Pijem tudi medico, orehovec, brinovec. Tudi čez dan dvakrat ali trikrat. Borovničevec je dober, samo da ni v njem preveč sladkorja. Sladkor je bela smrt.

Thomas Jefferson je dejal, da človeka, s pravo miselnostjo ne more odvrniti nič, da bi dosegel svoj cilj. Prav tako pa ne mora nič pomagati človeku z napačno miselnostjo. Kateri izmed opisanih ljudi ste vi?
To, kar je najprej rekel, drži. On je dobro povedal, ker sem tudi sam na tej ravni. Imava zelo podobne misli.

Po Guinnessovih rekordih in nominaciji za laureusa, kaj je za vas uspeh?
Zame je dosežek to, da informacija pride do ljudi. Želim pripraviti svet, da bi pil čistejšo vodo in da bi bili med sabo prijatelji. Zato imam že skoraj 30 let staro geslo "Swimming for peace, friendship and clean water". Ozaveščanje je zame pomembnejše od vsake nagrade. Ljudje najprej pogledajo, kaj si naredil, potem te začnejo spremljati bolj podrobno. V Ameriki, če posnameš uspešen film, napišeš uspešno knjigo, postaneš uspešen človek. To je vstopnica za Ameriko in zato sem zdaj tu. Toda, da dosežeš oboje, ni preprosto. Ustvariti moraš pravi dogodek in ljudem posredovati pravo sporočilo. Ko te ljudje vidijo vsak dan v medijih, dobijo posebno mnenje o tebi. Mene lahko vsak najde in ugotovi, kdo sem (smeh).

Kako se počutite zdaj, ko Slovenijo pozna svet še po uspehih Anžeta Kopitarja, Gorana Dragića in Tine Maze?
Smučanje ni svetovni šport. V Ameriki malo ljudi ve za Tino Maze.

Tisti, ki spremljajo Lindsey Vonn, jo zagotovo.
Ja, Lindsey Vonn spremljajo zaradi Tigra Woodsa. Smučanja v ZDA ne predvaja nobena televizija, razen če kakšen Američan zmaga. Ampak Tina Maze je naredila za Slovenijo daleč največ. Daleč več od Bojana Križaja in Jureta Koširja. Še več pa je naredil Goran Dragić in njegov brat. Ampak najbolj znan Slovenec tu je Slavoj Žižek. Težko je oceniti, kdo je naredil za Slovenijo največ. Slovenci drugače gledajo na Tino Maze kot nekdo v Južni Ameriki. Tam poznajo Maradono in nogomet. Niti odbojke ne poznajo, tako ne bo prišla do njih niti vest o uspehih naših odbojkarjev na nedavnem evropskem prvenstvu.

Se imate za slavno osebo?
O teh stvareh ne razmišljam toliko. Težko rečem. Kamor koli grem, se ljudje fotografirajo z mano. Vabijo me na različne zabave, tekme … Nikoli me ne bi povabili, če ne bi bilo mojih dosežkov. Kamor koli pridem, me ljudje spoštujejo. In spoštovanje tu je drugačno kot v Sloveniji. Tu je bolj po domače. Tu se vsi poznamo. "Strel je prišel, daj mu eno 'flašo' vina in nareži malo salame." Tu ti bodo dali lepo sobo in avto. Spoštovan si. Amerika mora imeti junake. Amerika ceni junake. Amerika tudi plača junake.
Toda koliko na koncu prispevajo vsi tisti funkcionarji v Sloveniji, s katerimi se fotografirate? Vsi bi se radi fotografirali.
To je res. V Sloveniji se z vsemi poznam. Sploh kadar Slovenci malo več popijejo, se radi fotografirajo. Takrat so "ta pravi". Planica je prava slika Slovencev, drugače smo malo zavrti. Sponzorirale so me že vse večje firme v Sloveniji. Delal sem že čez 165 podjetji. V Ameriki pa je drugačna zgodba. Tu hodim na zabave, ki jih organizirajo milijarderji, in na njih dobiš donacije. Z njimi igram biljard in če ga ne bi igral, me mogoče niti ne bi vabili. Zdaj iščejo nekoga, ki bi me premagal (smeh). Ljudje te morajo čutiti, da si z njimi. V Ameriki je vse preprosto, če si ti preprost in če si zgovoren.

Kdaj ste nazadnje prijeli v roke kitaro?
Vsak dan jo imam v rokah. Malo za zabavo. Ko spremljam novice, igram kitaro, ki jo imam poleg postelje. Uradno sem igral na nastopu lani na neki poslovni božični zabavi.

Ste že slišali skladbo Recyclemana Martin Strel?
Ne, ne še. Zanimivo. Zagotovo je kakšna zabavna stvar. Zdaj so mi v Phoenixu napisali glasbeniki dve skladbi v kantriju. Američani in Kanadčani so mi napisali še sedem skladb. Britanci so mi napisali eno. Vedno me vprašajo, ali lahko objavijo. Pri nas pa je naredil lepo pesem o meni Aleksander Mežek in The Call Boys Trebnje.

S producentko vašega dokumentarnega filma Olivio Newton John kaj govorita o glasbi?
Zdaj se je preselila spet v Los Angeles. Ona je še vedno zelo zanimiva dama. Zelo preprosta, delovna kot mravljica. Zelo dobra pevka. Niti nisem vedel, da je tako dobra pevka, dokler je nisem spoznal. Imam eno pesem, ki jo je zanjo napisal en Slovenec, če bi se želela z njo ukvarjati, pa še nisem prejel odgovora. Toda Olivia je ena izmed dam, s katero bi še šel kam po svetu.