Klavdij Mlekuž, Janko Ažman, Janez Brojan in Janez Dovžan, ob njih pa še pokojna Zvone Kofler in Miha Smolej, so v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja kot neustrašni mladci odkrivali alpinistični svet doma, premikali meje tedanje težavnosti osvojenih gora, pogumno pa so se podali tudi v Dolomite in Himalajo. Strastno so se lotevali tudi smučarskih in skakalnih podvigov, kot je prvi smučarski spust s Triglava, za katerega je bil zaslužen Brojan z dvema kolegoma, prav vsi pa so bili dolga desetletja, tudi ko niso več plezali, neutrudni in predani gorski reševalci in člani skupnosti.

Zgodbe prekaljenih mačkov je, potem ko se je dobro leto intenzivno družil s četverico veveric in prečesal ogromno zapiskov, knjig, revij in še česa, med platnice prelil Vladimir Habjan, urednik Planinskega vestnika, ki letos praznuje častitljivo obletnico 130 let in je najstarejša revija pri nas, ki še izhaja. Strokovni pregled knjige sta opravila France Malešič in Žarko Rovšček.

Ustanovna četverica Klavdij Mlekuž, Zvone Kofler, Janko Ažman in Janez Brojan si je ime Mojstranške veverice nadela leta 1968, a njihovi prodorni gorski, pa tudi smučarski in skakalni podvigi so se začeli več kot pet let prej. Pet let pozneje, leta 1973, sta postala člana "posvečenega" kluba še Janez Dovžan in Miha Smolej z Dovjega.

81-letni Klavdij Mlekuž je prvi plezal v najzahtevnejših smereh tistega časa, bil je gonilna sila vrhunskih vzponov v julijskih Alpah in zahodnih Alpah, v Dolomitih in Dormitorju ter se prvi srečal s Himalajo leta 1969. Ko je iskrivo predstavljal zgodovino veveric, so spomini skorajda prehitevali njegove besede. "Zdaj bom kar precej na gosto govoril, ker imam navado govoriti na široko," je v smehu povedal za uvod in takoj začaral zbrane s svojo karizmo. Kot je pojasnil, je odrasel v dolini Trente, kjer je kot mlad pastir obredel vse tamkajšnje vršace, v koči na Mangartu je v Planinskem vestniku bral članke o plezanju, s čimer se mu je odprl popolnoma nov svet. In ga začaral. Po selitvi v Mojstrano leta 1959, kamor se je prišel izobraževat, se je vključil v društvo.

Hitro je našel pot do odkrivanja gora v okolici, dolina Vrat mu je postala zelo domača, prav tako Stenar, ki je postal njegov najljubši vrh (tura čez Brojanov raz je bila njegova prva plezalna, tam je tudi spletal svojo prvo smer težavnosti 6), in drugi vrhovi, že kot mladega pa ga je odlikoval izjemen čut za orientacijo. Kot je dodal, so bili to časi, ko je vsakdo, ki je odkrival gorski svet, samodejno postal tudi gorski reševalec. Sam je tako leta 1963, kot komaj 19-letnik, že sodeloval v nočni reševalni akciji češkega alpinista v Stenarju. "Še vedno stoji tam češka plošča, kot ji pravimo."

"Te zgodbe so pritegnile tudi moje prijatelje. Takrat je potem že Janko začel plezati, Zvone že prej, se pravi leta 1963 smo šli na Mont Blanc, 1964 je bila odprava v Durmitor, ko smo prišli nazaj, je moral Janko v vojsko. Leta 1965 sem bil potem kandidat za Himalajo, a sem moral v vojsko. Ko sem prišel iz vojske, smo začeli plezati, leta 1967 sem šel prvič v osrednje Alpe, okoli Matterhorna, v Chamonix, kjer smo splezali Bonattijev steber, pa zahodno steno Druja. To sta bila prva poskusa v Grandes Jorasses, leta 67 s pokojnim Francem Štupnikom- Cickom in Ivanom Medenom, obrnili smo se, ker je bilo slabo vreme. Naslednje leto pa smo se z mojo skupino veveric odpravili popravljat vzpon in šli do konca."

Kako so se rodile veverice?

"Leta 1967 smo šli plezat v Dolomite in splezali prve težke smeri v Cini, na poti domov pa smo se ustavili v Cortini d'Ampezzo. Pogledamo si mesto in zagledamo vodniško pisarno Cortinskih veveric in tisti znameniti znak veveric. Smo si rekli, da bi bili mi pa Mojstranške veverice. Cortinske veverice so bili alpinisti (dva od njih sta bila prvopristopnika na K2), gorski reševalci, smučarji in delavci na smučiščih. Tako kot mi, saj smo sodelovali in še sodelujemo tudi pri izvedbi skokov v Planici in smučarske tekme v Kranjski Gori. Naš moto je bil hribi, gore, reševanje, smučanje. Po njihovem vzoru smo si tako nadeli ime Mojstranške veverice. Brojanova mama pa nam je spletla rdeče puloverje z veverico na rokavu. Interno smo se dogovorili, da alpinist iz AO-ja Mojstrana pridobi naziv Mojstranška veverica, če prepleza vsaj pet skrajno težkih smeri doma in vsaj dve težki smeri v tujini."

Kot rečeno, so bile Mojstranške veverice med drugim leta 1968 prvi Slovenci, ki so preplezali enega od t. i. treh zadnjih problemov Alp – steno Grandes Jorrases po Walkerjevem stebru, in sicer celotna originalna zasedba in še dva pridružena člana. "Načrtno smo sodelovali po dve navezi, takrat smo že bili vsi gorski reševalci in smo obvladali reševalno tehniko. Ko smo se podali v to steno, smo naštudirali vse možnosti in vedeli, da če se kaj zgodi, se lahko rešimo in ne bomo odvisni od pomoči drugih. Nikoli nismo šli z glavo skozi zid," je še dejal Mlekuž.

Seveda so bili to časi, ko so imeli alpinisti zelo drugačno opremo, kot je na voljo danes, pri prvih podvigih še niti plezalnega pasu niso imeli. Klavdij je z veseljem predstavil razvoj cepinov in drugih pripomočkov, ki so se v teh desetletjih močno izpopolnili. Sami so se znašli, kot so vedeli in znali, rokodelske veščine, svoje in od prijateljev, so hitro izkoristili za pripravo improvizirane opreme. Kot gorski reševalci so tovrstno znanje v veliki meri uporabili tudi pri alpinističnih podvigih.

"Sam sem sodeloval pri približno 75 reševanjih, toliko smo jih pobrali. Vsaka taka nesreča ti pusti sled. Včasih ponoči ne morem spati in v mislih potujem od Krme prek vseh sten in vrhov do Krna in Tamarja. Kadar smo pokopali kolega, smo se seveda spraševali, ali ima še smisel plezati." A ljubezen do gora je vedno zmagala.

Med vevericami ima največ himalajskih izkušenj 79-letni Janko Ažman

Ažman je bil član odprave na Makalu leta 1972, ko sta bila skupaj z Maticem Maležičem prva slovenska alpinista, ki sta prestopila magično mejo 8000 metrov, ko je ekipa preplezala prvenstveno smer v južni steni Makaluja. Dosegla sta višino 8200 metrov, potem pa je bila odprava zaradi dodatnega poslabšanja vremena prekinjena, a čeprav jim ni uspelo osvojiti vrha, je njihov dosežek močno odmeval v alpinističnem svetu. "V ekipo leta 1972 sta bila sprejeta z Brojanom. Prišli smo v bazo in na tnalu je bila odločitev, ali bomo plezali japonsko pot ali francosko. Po debati smo se odločili za steno, ki je bila visoka tri tisoč metrov. Z Maležičem sva poskusila iti proti vrhu, a sva se morala zaradi slabega vremena in pomanjkanja kisika obrniti," se je spominjal prelomnih dni.

"Leta 1972 smo bili potem povabljeni na zbor evropskih alpinistov v Trentu in takrat je Messner rekel: Če so Jugoslovani prišli tako visoko, bomo mi do vrha. No, naslednje leto so šli Avstrijci, pa niso dosegli naše višine, tudi mednarodni odpravi leto pozneje ni uspelo. Mi pa smo potem leta 1975 vse skupaj popravili."

Tri leta pozneje sta bila del odprave na Makalu dve veverici: Ažman in Dovžan. Odprava se je končala z izjemnimi dosežki: vrh so najprej dosegli najprej Stane Belak Šrauf in Marjan Manfreda - Marjon, ta brez dodatnega kisika, kar je bil takrat višinski svetovni rekord, 8. oktobra Janko Ažman in Nejc Zaplotnik, nato 10. oktobra naveza Viki Grošelj-Ivč Kotnik in nazadnje 11. oktobra še druga veverica, Janez Dovžan. S tem dosežkom, prvim osvojenim osemtisočakom, so postavili Slovenijo oz. takrat še Jugoslavijo ob bok himalajskim velesilam.

30 let po odpravi je Viki Grošelj organiziral spominsko odpravo na Ama Dablam, ki sta se je udeležila tudi dve veverici, Ažman in Dovžan. "Dobro nama je šlo, prišla sva na vrh," je bil izjemno skromen Ažman: Ama Dablam je 6856 metrov visoka gora, sama pa sta bila takrat stara 60 let.

Tragična smrt Koflerja pustila globoke posledice

Leta 1971 so se Mojstranške veverice soočile s hudo izgubo, med vračanjem z uspešne odprave na Hindukuš je v prometni nesreči umrl Zvone Kofler. Ažman in Kofler sta bila leta 1971 člana odprave na Istor-o-Nal (7398 m) v Hindukušu, dosegla sta vrh po prvenstveni smeri v južni steni, med sestopom zdrsnila, a preživela, Kofler pa je potem tragično umrl v prometni nesreči med potjo domov.

"Zvone je bil predvsem najboljši prijatelj, bila sva skoraj soseda, vso mladost sva preživela skupaj, kar se pa plezanja tiče, je bil pa sploh super. On je znal veliko bolj kot jaz oceniti razmere. Tista nesreča je zelo zaznamovala nas veverice, celotno Mojstrano, njegove domače pa sploh. Zvone je skrbel za družino, malo predtem je umrl njegov oče. To je bila grozna izguba," se je bolečih spominov dotaknil Ažman, ki je največ plezal s Koflerjem.

Veverice dobijo svojo smer

Skupaj sta splezala tudi edino plezalno smer, ki nosi ime po vevericah: Raz Mojstranških veveric v Triglavski severni steni. Podvig jima je uspel leta 1969, smer pa je še danes trd alpinistični oreh. "Večkrat sva ob blizu gledala to Sfingo. Vedela sva, da so Kunaver in Mikec ter Ščetinin in Mahkota preplezali dve smeri in tudi naju je vleklo v Sfingo. Študirala sva, kako bi se dalo iti. Zvone je bil zelo sposoben najti pravo smer. En teden sva nesla stvari pod Sfingo, pod vstop in se vrnila naslednji teden ter začela plezarijo. Prvi dan sva preplezala spodnji, najtežji del smeri, dobrih 40 metrov, in se vrnila, prespala, potem sva pa potrebovala še dva dni. To je bilo to," je v skopih besedah opisal izjemen vzpon, kot da sta šla na lahkoten sprehod. Ker so prej plezali Raz Cortinskih veveric, sta se odločila, naj bo ta smer za Mojstranške veverice, da imajo nekaj svojega.

Izjemne so tudi njegove reševalne zgodbe, sodeloval je pri nekaterih najzahtevnejših reševanjih v tistem obdobju. Enkrat so ga z vrha Sfinge s helikopterjem spustili 180 metrov globoko, drugič mu je uspelo nase privezati plezalca ravno v hipu, ko se mu je izpulil klin, spet tretjič je s Čopovega stebra pobral dva plezalca na jeklenici 60 metrov pod helikopterjem. Na vprašanje, kaj je njemu dalo reševanje, je kot iz topa odgovoril: Izkušnje za plezarijo, spomine, predvsem pa dobre prijatelje.

Brojan, Kočir in Mrak prvi s smučmi s Triglava

Da ga bodo gore začarale, kot alpinista in reševalca, je bilo usojeno tudi 78-letnemu Janezu Brojanu. Že njegov oče Janez Brojan starejši je bil namreč odličen alpinist, gorski reševalec in ustanovni član društva RS Mojstrana. Brojan velja za enega od začetnikov alpinističnega smučanja, z Mitjem Koširjem in Francijem Mrakom je marca 1973 kot prvi v zgodovini smučal z vrha Triglava in to leto štejemo za začetek alpinističnega smučanja pri nas. Že prej pa je oral ledino alpinističnega smučanja pri nas s smučarskimi spusti z Rjavine, Pihavca, Gamsovca in bohinjskih hribov.

"Smučali smo zelo radi, bolj je bilo strmo, bolj je bilo "fino". Pobudo za smučanje z vrha Triglava je dal Tone Forznezzi - Tof. Enkrat je tako čisto preprosto dejal: "Veš kaj, jaz bi pa film posnel, vi bi pa smučali." Vse se je zmenil z Mitjo Koširjem in pa Francijem Mrakom, tako da smo se dobili v Krmi in šli to stvar uredit. Ko smo šli s Kredarice, je bilo na vrhu Triglava krasno vreme, ko smo ga pa dosegli, je bila pa gosta megla. Kar nekaj ur smo čakali, da bi se lahko peljali tam, kakor smo načrtovali, a se megla žal ni umaknila, zato smo morali smučati tako rekoč po poti, ki pelje s Kredarice na Triglav," se je spomnil še ene dogodivščine, ki ga je zapisala v anale.

Brojan je bil 26 let tudi načelnik postaje GRS Mojstrana, v kateri so delovali tudi Ažman, Mlekuž in Smolej, vsi so bili reševalci letalci, leta 1998 pa je kot prvi Slovenec v Italiji prejel posebno priznanje za požrtvovalno in humanitarno delo Targa d'Argento. Kot je bilo pričakovano, je zdaj skromno ponovil, kar je dejal že ob prejemu nagrade, "da je to priznanje vsej gorski reševalni službi v Sloveniji, ker en sam človek v takih stvareh ne more storiti veliko, vedno je to ekipno delo".

Ko je na Triglavu v soju bakel zaplapolala slovenska trobojnica

Leta 1991 so bile Mojstranške veverice zraven tudi, ko so pred osamosvojitvijo Slovenije na Triglavu v strogi tajnosti izobesili slovensko zastavo. Odpravo je vodil Brojan. Maja je dobil klic iz Ljubljane, če bi prevzel nalogo izobešanja zastave, privolil je v hipu. "Prijatelje sem vprašal, ali bi bili pripravljeni iti z menoj. Takoj se jih je nabralo 20."

12. junija je helikopter na Kredarico pripeljal 21 fantov in potem še naprej na vrh Triglava, skupaj z baklami ter seveda zastavo in drogom, ki so ga morali razrezati, da so ga lahko spravili v helikopter. "Ob petih popoldne smo imeli načrtovano dnevno snemanje, kar je lepo uspelo, potem pa se je bilo treba pripraviti še za nočno snemanje. Ko sem odprl škatlo z baklami, mi je bilo hitro jasno, da to ne bo nič gorelo, so bile otroške baklice. Na vrhu pa vse močnejši veter." Kaj narediti? "Preden smo se gor odpeljali, sem imel v enem nahrbtniku skritih 10 litrov nafte, v drugega pa nabasane vojaške cunje. K sreči je bilo toliko časa, da smo potem iz tistih cunj narezali trakove, to navezali na bakle, polili z nafto in prižgali ogenj. In nočno snemanje se je lahko začelo. Tudi rezultat je bil v redu," je pojasnil okoliščine zgodovinskih posnetkov. "Takrat še ni bilo tiste evforije, kaj smo naredili. Ko smo bili pa nazaj na Kredarici in se usedli, pa je prišlo vse za nami in smo proslavili s steklenico, ki je od nekod priletela. Še bolj pa je bilo jasno, kaj smo naredili, ko je bila dejanska osamosvojitev. Mi smo na kresno noč šli še enkrat gor, kjer smo porabili še preostanek nafte."

Dovžan in Smolej prva preplezala El Capitan

Leta 1973, pet let po ustanovitvi, sta veverici postala tudi 80-letni Janez Dovžan in Miha Smolej, čeprav oba z Dovjega, ki sta že več let plezala z vevericami. "Da, komaj sva čakala puloverje. Midva z Miho sva imela rahlo napako, ker sva doma z Dovjega in ne Mojstrane, in ker sva pet let zamujala. To naju je ves čas malo bodlo. Ampak hvala bogu, brez veveric mi ne bi uspelo splezati takih sten, toliko njih in tudi potem nadaljevati sama. Kot je že Klavdij dejal, so bili Dolomiti tisti, ki so nama dali vpogled v vertikalo in potem tudi v premagovanje previsov. Navadila sva se na stene. Da ne govorim o reševanju. ki nam je vsem dalo nekaj več. Dalo nam je vedenje, da lahko zmoremo veliko več, kot mislimo, da zmoremo," se začetkov humorno spominja Dovžan.

Najmlajši veverici po stažu sta največ plezali skupaj, kot prva Slovenca sta preplezala tudi slavno steno El Capitan. "Miha je bil v glavnem čisto prava veverica, kar se tiče plezanja samega, tako kot vsi ti trije, močan, vztrajen, pa eleganten. Da o drugih vrlinah ne govorim, bolj sem mu zaupal kot pa sebi v težkih raztežajih. Če si v navezi, so vse težave lažje."

Sama ideja za plezanje El Capitana je prišla od Janeza Gradišarja, prste vmes pa je imel tudi rojak Borut Dekleva, ki je s sinom Kennethom, ki je že kar nekaj preplezal v Yosemitu, prišel na obisk v Slovenijo in zvabil naše fante čez ocean. "Čez leto dni smo dobili vabilo: fantje, pridite, nudim vso podporo. Seveda je bilo to čisto nekaj novega, rahlo smo bili presenečeni, ampak smo zbrali tisti denar s pomočjo društev in smo šli. To je bil za nas prvi večji skok v svet."

Kot se spominja, je bila stena strašna in je še vedno. "Najina naveza je potrebovala šest dni za smer prek znanega nosu v zgornjem delu. Zgodba ne bi bila napeta, če ne bi trajala šest dni. Šest dni sva kline nabijala in šest dni izbijala." Drugo uspešno navezo, ki sta tudi preplezala steno, sta tvorila Nejc Zaplotnik-Janez Gradišar in tretjo Tržičana Janez Lončar in Dušan Srečnik. Z uspešnim vzponom sta si Dovžan in Smolej priborila vstopnico za odpravo Kangbačen 1974.

Rešil je življenje Bešlinu

Dovžan je uspešno brez kisika osvojil Kangbačen, leto pozneje pa bil del znamenite odprave na Makalu. Najprej se je odpovedal vrhu, ker je ocenil, da si osvojitev vrha bolj zaslužita Šrauf in Marojn, ki sta tam garala že tri leta prej, nato pa si je izprosil naslednjo možnost za vrh, ga dosegel, med vračanjem z vrha pa požrtvovalno rešil prijatelja Zorana Bešlina. Gre za izjemno zgodbo slovenskega alpinizma. "Prepričan sem, da bi vsak od reševalcev, vsaka veverica, podobno naredil, se pravi, počakal bi prijatelja. Ko sem sestopil, sem ga v taboru čakal en dan, potem sem se povzpel nazaj gor, kolikor so mi dale moči, z 8000 na 8200 metrov, brez dodatnega kisika. Ko sem ga zvečer le slišal nad sabo, sem mu pomagal in ga spuščal počasi do malega šotorčka. Tam sva prespala in drugi dan nadaljevala, še dva dni sva potrebovala čez celo steno, 3500 m, vsi tabori so bili pa že zapuščeni in podrti. Lahko rečem, da sva bila velika srečka, kot ves čas ponavljam, da sva z "velike črne", kar pomeni Makalu v tibetanščini, s pomočjo angelčkov varuhov sva prišla do Janka in do zdravnika Damijana po fiksnih vrveh na višino približno 6000 metrov. Zasluga Janka in Damjana je tudi, da sva jo odnesla sam s komaj rahlimi ozeblinami, Zoran pa je, da je ostal živ, izgubil členke na nogah in rokah. Rešil sem mu življenje."

Leta 1977 je trojica veveric Janko Ažman, Janez Dovžan in Miha Smolej uresničila sem o večji alpinistični odpravi v kordiljero Gua Wasch in opravila prva slovenska vzpona v tej andski skupini prek tisočmetrske stene Yerupaja Grande in po grebenu na Jirishanca Chico.

S tem se je obdobje vrhunskega alpinizma veveric počasi končalo, nadaljevalo pa se je vse drugo, kot je zapisano v knjigi.

Habjan ugriznil v trd oreh

Kot je urednik knjige Vladimir Habjan pojasnil na predstavitvi knjige, se je ideja za knjigo porodila pred petimi leti, prav v Planinskem muzeju. "Točno v tej dvorani smo imeli kratek sestanek, kjer sem jim predlagal, da bi o njihovih podvigih naredili eno knjigo in so se strinjali, potem pa je takoj nastopila korona in stvari so se zavlekle. Samo delo zdaj je trajalo približno leto, da smo bili skupaj oz. v nekih interakcijah. V tem času so morali fantje obuditi spomine na te čase, vmes so bili, bi lahko rekel, tudi drugačni pogledi. Prav zanimivo mi je bilo opazovati, kako so se prepričevali, skoraj prepirali, ali je šlo za jugovzhodno ali jugozahodno steno nekje. O tem bi lahko govorili 45 minut (smeh). Bilo je res pestro, moram reči, da so pustili nepozaben vtis s tem, kako so, vseh šest – ne smemo pozabiti še Mihe Smoleja pa Zvoneta Koflerja –, skupaj delali, kako so bili složna, prijateljska ekipa in niso tekmovali med seboj. Res za zgled," je bil čustven Habjan.

Ob tem je dodal, da so bile različne zgodbe veveric sicer v preteklosti zapisane, a razdrobljeno, v različnih glasilih, od sindikalnih do vestnika, nikjer pa sistematično, kar zdaj spreminja knjiga, kjer so kronološke popisane njihovi dosežki in dogodivščine.