Ta podcenjevalni odnos do vladarskih hiš je bil, kot pravi Bernarda Jeklin, prisoten zelo dolgo, tudi pri njej. “Vladarske hiše so se mi zdele poneumljenje ljudi. Tudi ljudje na splošno so nanje gledali prezirljivo. Na splošno se nam je zdelo, da je nakladanje o kraljih za stare, neumne babe. Skratka, nepotrebno.”

V zelo zanimivem pogovoru, česa drugega od ene najplodnejših ustvarjalk v našem medijskem prostoru niti ni pričakovati, je zdaj 85-letna legenda razgrnila, kako so vsebine o vladarskih hišah našle pot tudi do slovenskih bralcev. Po njenih besedah je bil eden izmed mejnikov njen intervju z jugoslovanskim prestolonaslednikom Aleksandrom Karađorđevićem.

Ta se je rodil v londonskem hotelu Claridge’s, ki je, da je princ lahko uradno postal Jugoslovan, postal del Jugoslavije. To je bil drugi intervju z njim, prvega je opravila Mladina, pove. “Osebno seveda nismo nikogar poznali, o kraljih so takrat pisali le najhujši šundčasopisi, pri nas skoraj nič. Tudi ljudi to ni zanimalo. Že ko sem brala Mladino, sem iz prebranega razbrala, da kakšne groze ne bo. No, v Londonu sem odkrila simpatičnega prestolonaslednika, imel je zelo lepo pisarno v Hyde Parku in videlo se je, da ima veliko denarja. Z njim sem naredila intervju, ki je bil po mojem mnenju prvi spodoben intervju, kajti sicer so o vladarskih hišah pisali zviška ali pa posmehljivo.”

Intervju je bil objavljen v Jani. Princ takrat sploh še ni načrtoval, da bi prišel kdaj v Jugoslavijo, tudi govoril je angleško, srbsko sploh ni znal, se je učil, a sva že po treh stavkih presedlala na angleščino, se spominja. Ko je objavila intervju s Karađorđevićem v Jani, si nihče ni mislil, da bo nekaj desetletij pozneje v Belem dvoru v Beogradu. Številne evropske države so imele kralje, kraljice, vojvode in kneze. "Ta naš blazen prezir do njih je bil torej do neke mere neupravičen, a širše od tega nismo razmišljali, imeli smo drugačen fokus, gradili smo svojo državo,” se spominja okoliščin, v katerih se je nezadržno širil tudi medijski prostor.

“Kamor koli po Jugoslaviji sem prišla, so nas Slovence imeli zelo radi. Kot urednica največje revije sem letala po Jugoslaviji in veliko potovala po državi. Imeli so nas za Švico znotraj Jugoslavije, imeli smo zgodovino velikega ugleda. Ta samozavest, da sem Slovenka, mi je ostala do danes.”

Vladarske hiše kot moralni razsodnik

Za preprosto ljudstvo je monarhija neki varen pristan, ljudstvo, ki se danes ne počuti več kot podložniki, ampak čutijo, da vladarske hiše opravljajo neke vrste očetovsko vlogo, razmišlja o vlogi vladarskih hiš v sodobni družbi. Ne vmešavajo se v izvršno oblast, temveč delujejo kot neki moralni razsodnik. Čeprav formalno nimajo veliko moči, pa imajo lahko velik vpliv, veljajo za moralno avtoriteto.

"Doživela sem prizor, ki so ga že vsi pozabili. Nekdanji španski kralj Juan Carlos, ki je zdaj zapustil Španijo zaradi finančnih škandalov, je bil mladi prestolonaslednik, ki je v Francovi Španiji prišel v parlament povedat, da je Španija odslej republika. Nikoli ne bom pozabila tistega prizora. Nosil je glavo na pladnju in uspelo mu je. Zato se mi zdi svinjsko, kar so zdaj naredili z njim."

Kot pravi, je Združeno kraljestvo posebna zgodba. "Angleška kraljica je pomembna institucija. Leva Anglija se norčuje iz nje, po drugi strani pa je velika avtoriteta. To je taka zanimiva dvojnost. Glede na to, kako se civilna družba razkraja, kako EU leze narazen, namesto da bi se krepil, ni dvakrat za reči, da ne bo jutri znova monarhij v neki spremenjeni obliki, tistih, ki bodo reševalke razsute Evrope," razmišlja dolgoletna urednica. Očitno so, kot dodaja, kraljevine prijazna zgodba o avtoritetah, malo o starih časih, malo o ostankih neznosnih režimov, odvisno od položaja.

Kako je marcipan povezan z rojstvom Lady?

Podjetna sogovornica je bila polna energije, tudi v poslovnem smislu. "Nikoli se nisem znala
opredeliti, kaj sem, ali urednica ali novinarka. V bistvu pa sem bila podjetnica. Naredila sem 10 novih revij." Ena izmed njih je bila tudi Lady, ki je prva na tak način prinesla tudi novice s tujih vladarskih dvorov. "Rada sem se vozila in hodila v Celovec po marcipan in ementaler, ki ju takrat pri nas ni bilo. Moj obisk je imel rutino: vedno sem sedla na kavo in brala tuje revije. V tistem času sem se tudi intenzivno učila tuje jezike. Ker je bil najpreprostejši jezik tisti v tračrevijah, sem jih brala in tako vadila nemščino. In tako sem padla v svet kraljev in zvezdnikov in kmalu ugotovila, da je to pravcata industrija."

Dozorela je ideja, da bo naredila pravo revijo s trači, in rodila se je Lady. "Takrat smo bili del Dela in vodilni so bili navdušeni, ker so zavohali denar. Z eno nogo smo bili že v kapitalizmu," se spominja. "Ko smo začeli delati Lady, je kar završalo. Imela sem kar nekaj bridkih trenutkov, kajti očitali so mi, kako sem lahko tako nizko padla, da pišemo trače. Ampak s tem sem hitro opravila. Lady je bila zgodba o uspehu tisti hip, ko je izšla. Denarja je bilo kot pečka. Zgodba z novimi nišnimi revijami se je potem nadaljevala in vse to je ustvarjala majhna ekipa. Veliko smo delali in bilo je zabavno, bili smo prava ekipa."

To so bili preddigitalni časi, ko informacije niso bile oddaljene samo klik stran, še več, tako specifične revije niso bile niti na prodaj pri nas. Treba se je bilo znajti. "Šli smo v Avstrijo in Italijo in prevajali članke. V Avstriji so dobro pokrili dogajanje doma in v Nemčiji, nekaj so imeli tudi skandinavske scene, v Italiji pa so že imeli močno domačo tračarsko sceno, pokrivali pa so še Francijo in Španijo. Tako smo imeli bazen okoli 10 najmočnejših tračrevij. Sestavljali smo članke iz različnih revij, na novo smo jih napisali, nikoli pa prepisali. Kmalu zatem so vzniknile različne agencije, med njimi je bila tudi Kraljevi dvor o kraljevih hišah in tako smo dobivali skoraj zastonj zelo veliko materiala. Še vedno pa je bilo najboljše, da smo imeli tudi tuje revije, ker so novinarji izbrskali marsikatero zanimivost, ki je agencije niso imele.”

Kot povsod drugje po svetu so se tudi pri nas trači brali. Na vprašanje, kakšen je bil odziv oblasti, Jeklinova odgovarja, da politika sicer ni bila najbolj zadovoljna, pa vendar je vseh 30
let ni nihče poklical in ji česa očital. "Je pa veliko udarcev prestregel Mitja Gorjup, ki je bil zame največja novinarska persona. Seveda je bilo veliko cehovske nevoščljivosti. Vedeli so, da če bodo zelo kritični, bralci ne bodo zadovoljni, ker je bilo veliko starejših mam in dedkov, ki so to radi brali. Jasno je postalo, da so vladarske hiše neškodljiv kič, gre za tradicijo, znotraj katere je bilo od nekdaj dovolj denarja."

Princesa Diana – utelešenje pravljice za ljudstvo

Pomemben mejnik pri odnosu medijev do kraljevih hiš, pa tudi zvezdnikov je obdobje princese Diane, katere fotografije so preplavljale naslovnice revij, tudi pri nas. Tega predtem v taki meri ni bilo. "Revica je padla v zgodbo, v katero sploh ni želela. Bila je srednje inteligentno dekle, ki ni imelo nikoli nobenih ambicij. Nesporno je pustila velik pečat in opravila pomembno delo na področju boja proti minam, tudi v mednarodnem merilu. V resnici je pa bila utelešenje tračrevij: bila je lepa, bila je nesrečna, bila je bogata, ljubljena in osovražena, skratka v njeni biografiji si našel vse." Kot pravi, sta se v uredništvu ob spremljanju drame na britanskem dvoru oblikovala dva tabora, pri čemer je šlo seveda za neškodljiv "hec". "Svojim dekletom sem malo nagajala, govorim v šali, ker sem navijala za Camillo (smeh). Ljubila sta se, razšla sta se, ker ni bila dovolj dobra zanj, on je bil premlad, da bi se uprl. Če človek vzame na poročno potovanje fotografijo Camille, to veliko pove."

Kot pravi, je bila ta zgodba najboljši trač vseh časov. Sploh ker je bil resničen, od prve do zadnje besede. Ničesar se ni bilo treba izmišljevati, tudi izmisliti si ne bi mogel tako dobre zgodbe, je jasna. "Običajni smrtniki so navijali za Diano, ki je bila utelešenje pravljice za ljudstvo: lepa, a tako nesrečna. Camille ni nihče maral, velikokrat sem zahtevala besedila, preden so šla v tisk, ker so dekleta v redakciji navijala za Diano. Če je ne bi bilo, si je ne bi bilo mogoče izmisliti, ker fantazija preprostega ljudstva ne seže tako daleč, kot je bila resnična zgodba Diane."

V povezavi s tem se nisva mogli izogniti že pregovorno brutalni agresivnosti britanskih tabloidov. A kot pravi, so bili italijanski v tistih časih še hujši. "Najbolj svinjski od vseh so bili italijanski, med njimi Oggi in Gente. Oggi je takrat, ko je prišla v javnost novica o razmerju Diane s konjušnikom, s katerim sta se dobivala v vrtovih, kjer so bili v grmovju paparaci, ob revijo pripel ploščo z zvočnimi posnetki njunih ljubezenskih pogovorov. Tako daleč ni šel noben drug svetovni medij."

Ob tem navede še drug primer, ki se je zgodil še pred Diano. Ko je monaško princeso Karolino prevaral njen prvi mož Philippe Junot in so ga zasačili z manekenko, sta bila prav tako italijanska tabloida tista, ki sta objavila 40 strani priloge s fotografijami prizorov, kjer je bila dejansko med njima minimalna razlika. "Bralci so brali kot nori. Italijanski mediji so bili res najbolj brutalni, mogoče so bila obdobja različna pod različnimi uredniki, ampak oni so šli najdlje, kar ve le malokdo," se spominja.

Osnovna mantra: ne škoditi

Ko jo povprašam, ali je bila sama kdaj v precepu glede tega, kaj objaviti in česa ne, takoj prikima. "Seveda, imela sem dileme. Osnovni postulat je bil: ne škoditi. Nikoli nisem želela, da bi se kakšno dekle zjokalo, ko bi o sebi kaj prebralo v mojih časopisih, da bi jo bolelo srce. To je bila osnovna predpostavka. Tudi zato smo imeli veliko tujega trača, ker je bil čisto neškodljiv."

V obdobju njenega urednikovanja in tudi še po njenem odhodu v pokoj so se zgodile številne spremembe v vladarskih hišah, od menjave generacij na čelu do porok z običajnimi državljani, torej nepripadniki modre krvi, in tudi ločitve. To je bilo še pred nekaj desetletji, z izjemo redkih primerov, skorajda nepredstavljivo in nemogoče. Tako se je švedska prestolonaslednica Viktorija poročila s trenerjem fitnesa Danielom, norveški princ Haakon se je poročil z Mette Merit, ki je imela že otroka, zdajšnji španski kralj Filip se je poročil z novinarko Letizio, princ Harry se je poročil z ločeno Meghan in prenehal opravljati kraljevske dolžnosti ter si sam služi kruh, pa še bi lahko naštevali.

"To je zdaj že množično. Večina od naštetega spada že znotraj obdobja 20 let, ko sem upokojena. Ko sem šla sama v pokoj, teh porok še ni bilo veliko. To smo spremljali z malce porogljivim nasmehom, seveda zelo od zadaj, da ne bi bralci mislili, da se kakor koli norčujemo iz njih. Nismo bili strastni zagovorniki teh dvorskih šeg in običajev. Za nas je bil ključen dobiček, z eno nogo smo že bili v kapitalizmu."

Čeprav je že leta upokojena, še vedno spremlja dogajanje v družbi, piše tudi redno kolumno
za Jano Zarjo, tuje dvore pa spremlja mimogrede. "Spremljam britanski dvor, ker še vedno veliko berem. Takrat me je to seveda močno zanimalo, ker sem bila delovno vpeta v to. Zdaj pa še spremljam, da vem, kaj se dogaja, vendar ne podrobno. Mislim pa, da ta tračpokrajina nima veliko manevrskega prostora, šli so na splet – kot vse drugo. To je pravljica za lahko noč, nikoli ne bomo čisto odrasli, želimo verjeti, da na koncu dobrota in ljubezen prevladata.”

Po njenih besedah gresta parlament in dvor, ustavna monarhija, še danes krasno skupaj. "Koeksistenca funkcionira, gre za neškodljivo tradicijo, ki velik del državljanov navdaja s simpatijo. Kraljevi dvori so romantična navlaka, ki pa nikomur ne škodi in se je nihče ne otepa. Jasno je, da nimajo političnega vpliva, posebne škode pa tudi ne delajo. Ostajajo prijazen kič, pogosto sicer izzovejo ostra moralna zgražanja, o čemer jasno priča primer nekdanjega španskega kralja. Kljub temu ne gre pričakovati, da bodo monarhijo ukinili. Vedo, da bi v tem primeru potegnili kratko."