Legendarna tekačica je na predstavitvi knjige pojasnila, da je tekla že od malih nog. Med drugim je tekala do gostilne starega očeta, kamor jo je mačeha pošiljala in od nje zahtevala, da se čim prej vrne, pozneje je tekla v službo, na avtobus, na tramvaj. Prvega uradnega teka se je udeležila leta 1946 v Tivoliju, k čemur so jo nagovorile kolegice v službi. Vdala se je in tekla ter v cilj pritekla prva. Od takrat se je s tekom začela intenzivneje ukvarjati. To ni bilo običajno početje za ženske, ki so lahko tekle le na krajših progah, pa še to ne v Sloveniji, pač pa v Beogradu, kjer so organizirali zgolj dvokilometrski tek, je pojasnila.

Še pred tekom je bila njena prva ljubezen - ples. Če je bilo treba, ni upoštevala navodila domačih in se je domov vrnila krepko po določeni uri. "Doma sem morala biti ob osmih. Tudi če sem vedela, da bom tepena, sem prišla opolnoči." Na plesnih vajah je, ko je bila stara 20 let, spoznala tudi bodočega moža, je dejala v pogovoru pred lanskim Ljubljanskim maratonom.

Kljub častitljivim letom je letos spomladi še zmogla 21-kilometrsko razdaljo, čez dva tedna pa bo na Ljubljanskem maratonu tekla na deset kilometrov. "Potem bom tekla le še zase, ne bom več tekmovala," je povedala.

Pod delo se je podpisala antropologinja in kulturologinja, tudi sama tekačica Jasmina Kozina Praprotnik, ki je na predstavitvi poudarila, da je "Helena dobra novica". Z neustavljivim tekom namreč v svet prinaša prepotrebno upanje in motivacijo ter obilo pozitivne energije. "Zakaj Helena še vedno kljub lepim letom teče, zakaj se zjutraj odpravi na tek in zakaj se vsakič znova pozanima, kje bo naslednji organiziran tek," so bila vprašanja, ki Praprotnikovi, tudi sami tekaški navdušenki, niso dala miru. Obenem jo je zanimal tudi njen življenjski nazor oziroma njen pogled na svet.

Izjemna volja, izjemno življenje, izjemna motivacija
Nedavno je slišala Žigonovo na vprašanje, kdaj bo izšla knjiga o njej, odvrniti, da nikoli, kar jo je močno vznemirilo. "Takšno življenje, takšna volja, takšna motivacija - o tem je treba pisati," je pomislila in že iskala najboljšo osebo, ki bi se dela lotila. Na pobudo moža, ki jo je spodbudil, da naj sama napiše zgodbo, pa je začela resno razmišljati tudi v tej smeri.

Zamislila si je "roman v kilometrih", zato je Žigonovo povabila na 21-kilometrski istrski maraton, ki je potekal ravno na njen 86. rojstni dan - 13. aprila, kar je bilo za avtorico dovolj močno naključje. Ob vsakem opisanem kilometru se Žigonova spomni kakšne življenjske etape in tako s pomočjo mlajše tekaške kolegice izpisuje svojo zgodbo.

Prva slovenska knjiga o teku
Po besedah urednika Sama Ruglja, ki je prav tako navdušen tekač, je Bela dama več kot knjiga o teku, saj prehaja v literaturo. Ob tem je poudaril, da je delo prva slovenska knjiga o teku, ki sta jo spisali avtorici. Tudi v tujini je tak tandem redek. Kot je poudaril Rugelj, Žigonova "teče neustavljivo, nikoli s pohodnim korakom, vedno s tekaškim - morda s počasnejšim in krajšim, a brez prestanka".

Knjiga je zanimiva tudi z etnološkega in zgodovinskega vidika, saj prikazuje razvoj rekreativnega športa od druge svetovne vojne pa vse do danes.