Čeprav je v Sloveniji praznik, v katerem je Cerkev združila v en dan različne poganske vrednote, postal priložnost za srečevanje živih in posvetitev spomina in življenja, je obisk pokopališč na ta dan pogost. In morda je ravno to priložnost za pogovor o smrti, ki vendarle je ali pa smo ga vsaj nekoč dojemali kot del življenja.

Umiranje je danes namreč potisnjeno v zasebnost, večinoma se dogaja v bolnišnicah, pogreb pa je pogosto zreduciran na obred pokopa. Včasih pa se je vidni proces umiranja odvijal v domači hiši med sorodniki ali bližnjimi osebami. Povezan je bil z rituali, ki so bili polni dramatičnega naboja. Tako so imeli žalujoči priložnost za katarzo. Ker danes tega ni več, je pogovor o smrti še bolj potreben, ugotavlja doc. dr. Katja Hrobat Virloget.

A kako se sploh pogovarjati o smrti? Tisti, ki se ji zaradi starosti ali bolezni približujejo, pogosto nakažejo, da želijo govoriti o koncu življenja, a sorodniki večinoma delujejo zaščitniško in tak pogovor odklanjajo, saj osebe ne želijo vznemirjati, opaža psihologinja Anja Simonič, ki na Kliniki Golnik skrbi za paliativno oskrbo. Kako in koliko je torej dobro govoriti o smrti? Kako pa o smrti govoriti z otrokom? Včasih to ni bilo vprašanje, ker so bili otroci v rituale ob smrti vključeni, danes jih ljudje skušajo zaščititi.

Na vprašanja o tem, kako se pogovarjati o smrti, bosta v studiu Turbulence odgovarjali psihologinja Anja Simonič in etnologinja doc. dr. Katja Hrobat Virloget. Ob 17.30 na 1. programu TV Slovenija.