"Dokler nisem prevzela moževega priimka Keček, sem bila ves čas na neki tapeti žaljivk – čefurka, Stojanovićka, vse življenje sem poslušala žaljivke. Ko sem postala gospa Keček, se je okolica res drastično spremenila, kar naenkrat sem postala spoštovana gospa Keček, nihče mi več ni rekel, da sem čefurka, nihče me več ni žalil. Žal mi je, da nisem svojega priimka spremenila že pred 30 leti."

Takole o svojem izbrisu in družinskih ter drugih okoliščinah, v katerih je odraščala in živela, danes govori znana televizijska novinarka in pisateljica Katarina Keček. Čeprav je tudi sama kot novinarka komercialne televizije spremljala tragične zgodbe izbrisanih v Sloveniji, je šele pred kratkim javno spregovorila tudi o lastnem – izbrisu. Razkritje je spodbudil rak na dojki, saj zgodb iz preteklosti, kot pravi Katarina Keček, ni hotela nesti s sabo v grob.

Katarina Keček uspešno kljubuje vsem izzivom, ki ji jih nenehno nastavlja življenje, o izbrisu te dni končuje tudi knjigo, v oddaji NaGlas! pa je spregovorila o odtenkih življenja v Sloveniji, v kateri je bila rojena, ki jo ima za domovino in je bila do nje v določenih obdobjih mačehovska.

Ustvarjalci spomenika izbrisanim v Ljubljani ugotavljajo, da je javnost večinoma z odobravanjem sprejela postavitev obeležja Ć. Vas je to presenetilo?
Zelo. Namreč lani, ko so postavljali spomenik, je bilo kar nekaj nasprotovanja v javnosti – sploh po spletu. Bila sem prepričana, da bodo spomenik vandalizirali, ga zalili s svinjsko krvjo ali čim podobnim, pa ga na srečo niso. Sem zelo hvaležna. Drugače pa nisem bila ravno navdušena ob postavitvi spomenika: kot vemo, krivice, storjene izbrisanim, niso bile popravljene v vseh teh 30 letih; polovici ljudi je nekako uspelo dobiti dokumente, preostala polovica je izginila nekam neznano. Nimamo nobenih podatkov o tem, kako so se te zgodbe končale. Ta spomenik, čeprav gre za lepo in simbolično obeležje, se mi zdi kot nekakšen obliž izbrisanim na rano, ki še vedno krvavi.

Vaša družina je zapustila Slovenijo konec avgusta 1991, vi pa ste želeli ostati tukaj. Zakaj?
Sem iz vojaške družine, moj oče je bil oficir, po ukazu tedanjega JLA in takratnega političnega vodstva Slovenije so konec avgusta 1991, kot vemo, odšli vojaki, oficirji in njihove družine. Oče in mami sta se odločila, da gresta z vojsko naprej, kamor koli bodo pač šli. Sama sem takrat ravno dopolnila 18 let, postala sem polnoletna, ravnokar sem končala prvi letnik novinarstva v Ljubljani, na neki način sem se 'osvobodila' družine … Enostavno nisem hotela iti z njimi v neznano, v vojno vihro, takrat je bila že vojna na Hrvaškem, v Bosni, tja so odšli tudi moji starši.

Rojeni ste bili v Sloveniji. Poskusili ste si urediti dokumente?
Rojena sem bila v Postojni. Z družino smo se večkrat selili, kot je bilo običajno v vojaških družinah, na koncu smo pristali v Mariboru, tam sem končala srednjo šolo, po srednji šoli sem se odpravila v Ljubljano, kot večina Štajercev, po neko novo izobrazbo, in takrat se je zgodila ta osamosvojitvena vojna. Starši so šli, jaz pa sem ostala v Ljubljani.

Vrnila sem se domov v Maribor, čez nekaj tednov, ko so starši šli, vendar v svoj dom, naše stanovanje, nisem več mogla vstopiti, vanj je vlomil neki teritorialec, ga zasedel s svojo družino, ob prihodu, ko sem hotela vzeti svoje stvari, tudi dokumente, so me napadli, tudi drugi ljudje iz bloka, drli so se name, da sem okupatorjeva hči. Nagnali so me iz bloka, jaz sem bila takrat stara 19, 20 let. Seveda sem se ustrašila. Takrat se je začel moj beg.

Kako so zadeve potekale na upravni enoti?
Edini dokument, ki sem ga imela takrat, je bila osebna izkaznica. Šla sem na občino, da bi jo podaljšala. Uslužbenka na občini mi je s škarjami prerezala dokument. Ko sem začela protestirati, mi je rekla, naj se vrnem, od koder sem prišla; sem ji odvrnila: "Ali naj grem v Postojno nazaj ali kaj podobnega?" Je dejala, naj se vrnem v Srbijo, da nisem slovenska državljanka, da tukaj ne obstajam. Klicala je varnostnike in tako se je moj beg nadaljeval še pet, šest let …

Kako ste živeli po izbrisu?
Kot brezdomka. V nekaj dneh sem izgubila dom, starše, stanovanje, finančno varnost, nobene štipendije nisem imela, nekaj dni sem bivakirala v Ljubljani pri raznih znancih, vendar so se tudi ta prijateljstva, če živiš pri kom na domu, dokaj hitro izpela. Sem dokaj kmalu končala na cesti … Morala sem se znajti, v Sloveniji nisem imela družine. Tako rekoč nisem imela nobenih prijateljev, večina družinskih prijateljev je živela v Mariboru, tudi če sem določene ljudi prosila za pomoč, niso 'imeli poguma', da bi se izpostavljali. Bilo je obdobje neke psihoze. Člani vojaških družin so se bali izgona …

Tudi vas so kar dvakrat izgnali na Hrvaško. Kako se je to zgodilo?
Enkrat so me deportirali v Slavonski Brod, od tam sem se peš vrnila v Slovenijo, nisem imela iti kam drugam, še vedno sem imela Slovenijo za svoj dom, tukaj sem se vseeno počutila varneje kot na Hrvaškem ali v Bosni in Hercegovini, kjer je v tistem času potekala res velika vojna.

Kako so vas obravnavali na Fakulteti za družbene vede? Ste lahko 'normalno' študirali?
Nekako sem se na fakulteti počutila najvarneje zato, ker sem bila tam z indeksom, indeks je bil tudi moj edini dokument, ki so ga od mene zahtevali, večkrat sem tudi prespala na FSPN-ju, da sem se skrila ponoči, ker so zaklepali vrata tako, da je bil nekako dokaj varen prostor. Delati nisem mogla, nisem imela bančnega računa, nisem imela dokumentov, s katerimi bi ga lahko odprla, nisem vozila avtomobila, nisem se mogla prijaviti na vozniški izpit, delala sem za hrano, bolj ali manj na črno. Tudi takrat mi delodajalci pogosto niso plačali, ker so se zavedali, da se nimam komu pritožiti, da niti na policijo ne morem iti.

Pet let ste živeli v ilegali, potem ste si uredili dokumente. Pozneje vseeno niste zahtevali odškodnine. Zakaj ne?
Ne. Kot sami veste, je bil zakon postavljen tako, da izbrisani za mesec dni 'trpljenja' po zakonu lahko dobimo maksimalno 50 evrov. Za mojih pet let brezdomstva, 5 x 12 = 60 mesecev bi torej prejela 3000 evrov, to je ta odškodnina za izgubo moje mladosti, mojega stanovanja, ločitve moje družine … Ta denar se mi zdi tako mizeren, da se zanj ne izplača niti odvetnika najeti ...

In podoživljati vseh travm, ki ste jih doživeli.
Ja. Moramo vedeti, da se je to dogajalo pred 30 leti, midve pa se danes še vedno pogovarjava o popravi krivic. Vsi politiki, ki so bili v tistem času dejavni in ki so bili odgovorni za izbris celotne etnične skupine z juga, so dandanes še vedno v politiki, dejavni. Za ta administrativni etnični zločin nihče ni odgovarjal v Sloveniji, pa tudi krivice niso popravljene.

Nekateri so se opravičili …
Opravičil se je nekdanji predsednik države Borut Pahor in predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič, to pa je v 30 letih vse.

Pa nekdanja notranja ministrica Katarina Kresal …
Res je.

Včasih ste se pisali Stojanović, potem ste, kot veliko žensk, vzeli priimek moža, ki nima Ć-ja. Ali je res ta polstrešica lahko tako usodna?
V eni noči se je vse spremenilo. Dokler nisem prevzela moževega priimka Keček, sem bila ves čas na neki tapeti žaljivk – čefurka, Stojanovićka, vse življenje sem poslušala žaljivke. Ko sem postala gospa Keček, se je okolica res drastično spremenila, kar naenkrat sem postala spoštovana gospa Keček, nihče mi več ni rekel, da sem čefurka, nihče me več ni žalil.

Žal mi je, da nisem svojega priimka spremenila že pred 30 leti. Veliko mojih znancev je to naredilo. Jaz pa iz neke trme ali ponosa nisem tega naredila, prav tako se mi to ne zdi prav, kajti Slovenci so podobno zgodovino doživljali med drugo svetovno vojno, ko so zaradi italijanskega in nemškega fašizma morali skrivati in spreminjati svoje priimke v italijanske … 70 let pozneje se nekaj podobnega dogaja neki drugi etnični manjšini, ki živi v Sloveniji. Tega nisem hotela narediti, ker se nisem počutila za nič krivo, moj edini greh je srbska narodnost in 'sporna' končnica priimka.

Dolgo ste glede izbrisa molčali, kot novinarka ste sicer spremljali izbrisane, a svoje osebne zgodbe do pred kratkim niste delili z javnostjo. Zakaj danes govorite o izbrisu?
Zadnja leta se borim z rakom na dojki, za zdaj uspešno. Med tem bojem z rakom so vse te travme oziroma zgodbe iz preteklosti priplavale na plan. Odločila sem se, da teh zgodb ne bom odnesla s sabo v grob, odločila sem se, da ta madež na osamosvojitvi te krasne in čudovite države, ki je tudi moja domovina, vendar je bila v določenih obdobjih tudi mačehovska, vseeno jo imam rada, vseeno sem tukaj – odločila sem se, da s svojo zgodbo pridem v javnost. Ravno zaradi tega, ker je po 30 letih javno mnenje še vedno proti izbrisanim, zdi se mi, zelo krivično.

Veliko izbrisanih je že umrlo oziroma si niti ne morejo povrniti pravic, ki so jim bile po krivici odvzete, ustavno sodišče v Sloveniji je to odločilo, evropsko sodišče za človekove pravice je to odločilo, veliko teh ljudi je starejših, imajo 70, 80 let, nimajo ne moči ne volje, da bi se borili zase.

O izbrisu tudi pišete knjigo?
Imam rada slovenščino, ki mi ni bila položena v zibelko. Zelo cenim to različnost jezikov, celotno življenje se ukvarjam z besedo, knjigami, vse življenje prebiram slovenske knjige, v slovenščini sem boljša kot v srbohrvaščini. Moja prva knjiga je bila Umetnost zavijanja z očmi, namenjena je ženskam, prijateljicam, spremljevalkam, ki sem jih želela razveseliti. To je zgodba o bančni uslužbenki, ki se zbudi na pokopališču svojih sanj kakor večina nas, potem pa skozi šalo in žgečkljive prizore poskuša popestriti svoje življenje.

Sem vesela tudi, da me je stroka končno opazila po vseh teh letih trudenja v medijih in sem za ta roman pred dvema letoma dobila nagrado Javne agencije RS za samozaložniško izdajo, na kar sem zelo ponosna.

Čestitke! Kaj pa knjiga o izbrisu, kako bo zasnovana?
To bo, recimo temu, novinarski roman. Opisala bom svojo knjigo življenja petih let na ulici, želim pa jo popestriti z vsemi temi zgodovinskimi obdobji, ki so potekala ob koncu 90. let, na katera smo morda nekoliko pozabili … Balkan in vse druge republike (nekdanje Jugoslavije) še vedno nismo razčistili …

S preteklostjo?
S preteklostjo.

Bo tudi v tej knjigi vsaj malo humorja?
Trudim se, ampak ga žal ni. Ga pa je – še preveč – v Umetnosti zavijanja z očmi (smeh).

Kdaj bo nova knjiga pred bralci?
Upam, da mi jo uspe dokončati konec meseca. Zelo mučno je kopati po travmah, ki sem jih zaprla v spominski predal pred 30 leti z namenom, da preživim, da si ustvarim tukaj tudi družino in da sem enaka vsem drugim Slovencem … Zdaj je vse to prišlo na plan in prav je, da tudi to zapišem.