V imenu ljudstva je kriminalna nadaljevanka z močnimi elementi družinske in romantične drame, ki je za RTV Slovenija nastala pod okriljem na razpisu izbrane produkcije skupine Mangart. Na sporedu bo vsako nedeljo na prvem programu Televizije Slovenija ob 20. uri.

Sago o korumpiranem sodstvu in cinični odvetniški panogi režira veteran slovenske televizijske produkcije Vojko Anzeljc, ki je pred leti z Eno žlahtno štorijo v Sloveniji trdo zasidral pred tem zgolj uvoženi žanr.

In če smo v žanru počasi že navajeni mrkih, na cel svet jeznih detektivov, se zdaj lahko pripravite na presenečenje: V imenu ljudstva je zgodba Nike (Ajda Smrekar), v zlati kletki premožne družine vzgojene odvetniške pripravnice, ki pri 27 letih zasluti, da je tako z njeno družino kot tudi z izbranim poklicem nekaj hudo narobe.

Nikina odvetniška pisarna je vpletena v primer rubeža revne družine, ki ji grozi, da bo zaradi majhnega dolga izgubila vse – a Nika v tem sporu zastopa banko, in ne ubogega kmeta z majhnima hčerkama ... Po zaslugi svojega prijatelja, fotoreporterja Petra (Jernej Gašperin) zasluti človeški element zgodbe, pa tudi veliko temnejše ozadje na videz preproste zgodbe. Zakaj je inšpektor, pristojen za primer, naredil samomor? Kako je v vse skupaj vpleten njen vplivni, a čustveno hladni tajkunski oče (Ivo Ban) in zakaj je njena mama (Vesna Jevnikar) kot sodnica v tej zadevi tako pristranska? Kaj je bila "usodna napaka" njene družine, ki jo omenja dedek (Vlado Novak)? Niki postane jasno, da bo morala, če hoče priti zadevi do dna, prestopiti v štab priletnega, a dobrodušnega odvetnika Zajca (Brane Grubar) pa tudi zapustiti varno okrilje bogastva, v katerem je odraščala.

Več o nadaljevanki in njenem nastanku lahko izveste v spodnjem intervjuju z režiserjem in soscenaristom Vojkom Anzeljcem.

Slovenska kriminalna serija na Televiziji Slovenija doživlja neko vrsto renesanse. Pravkar predvajani nadaljevanki Jezero je uspelo nekaj redkega: pritegnila je kolektivno pozornost Slovencev. Mislite, da smo gledalci bolj kritični, kadar gre za domačo produkcijo?
Mislim, da je to res. Ljudje radi vlečejo vzporednice s prvovrstnimi tujimi produkcijami; ne zanima jih, da je drugje morda na voljo neprimerljivo več finančnih sredstev. Določeni kiksi, do katerih lahko pride iz finančnih ali kakih drugih razlogov, se jim zdijo nedopustljivi. Pri nas preprosto ni stalne produkcije tovrstnih projektov, zato se ekipe vedno znova učijo in so morda manj utirjene.

Se vam zdi upravičen očitek, da se preveč naslanjamo na trend skandinavske ali ameriške kriminalke?
Zaradi minimalne produkcije v posameznem žanru tudi ne moremo biti prvi in popolnoma v koraku s trendi. Jih pa lovimo, tako kot smo to v preteklosti naredili z dnevnimi serijami, kakršne so imele sosednje države vsaj deset let pred nami. Ljudje so jih zagrabili in so se jim zdele celo boljše od tujih. Za Eno žlahtno štorijo so se mi dobesedno zahvaljevali, češ da je lepo videti, kako dobre zgodbe in dobre igralce imamo lahko tudi doma. Če je nekaj domačega dobro, so torej še bolj zadovoljni.

Trenutno smo priča trendu miniserij, ki so po svetu praktično bolj gledane kot celovečerni filmi – povsem naravno je, da ta val pljuskne tudi do nas.

Vas bodo zmotile – najbrž neizogibne - primerjave serije V imenu ljudstva z Jezerom?
Ne ukvarjam se s tem, je pa ta asociacija nekaj naravnega in morda ni slabo, da se določene primerjave vzpostavijo.

Osem epizod serije V imenu ljudstva ste posneli s 500 tisoč evri finančnih sredstev. Pol milijona se zdi na prvi pogled velika številka, a za skoraj osem ur programa je verjetno to vse prej kot visoka vsota.
V ZDA je povprečni strošek vsake enourne epizode dramske serije okrog sedem milijonov dolarjev. Tudi če upoštevamo visoke honorarje za igralske zvezde, so razlike ogromne. Serija terja skorajda filmski način snemanja – in 500 tisočakov bi bila solidna številka za uro in pol dolg film.

Snemanje je bilo ogromen izziv in verjetno najbolj naporna izkušnja v moji karieri, čeprav sem posnel že več serij. Vseh 32 snemalnih dni je bilo šprint – in to za celo ekipo, ne samo zame. Vse smo morali načrtovati do zadnje podrobnosti. Napetost je bila velika, ker smo se zavedali, da moramo ustvariti nekaj drugačnega in novega.

Za vami je torej težja izkušnja, kot je bilo snemanje Ene žlahtne štorije. Telenovele imajo zloglasno intenziven produkcijski tempo. Kakšne nauke ste potegnili iz tistega časa?
Najbrž bi bil ta projekt zame neizvedljiv, če ne bil imel za seboj izkušnje z Eno žlahtno štorijo in tem, kako najti razmerje med kakovostjo in hitrostjo. Je pa res, da smo imeli tam dve snemalni ekipi, ki sta delali vzporedno, interierje pa smo zgradili v studiu, kar prav tako olajša stvari. Tukaj smo tako interierje kot eksterierje snemali na resničnih lokacijah, kar seveda pomeni več selitev. Sodno dvorano smo na razpolago za snemanje na primer dobili v Škofji Loki. Rekli so, da je bilo to zadnjič in da naj si od zdaj naprej gradimo kulise! (Smeh.)

Scenarij za v imenu ljudstva je razvijala ekipa kar šestih piscev: poleg vas so bili to še Tomaž Grubar, Sašo Kolarič, Aleš Čar, Martin Horvat in Kim Komljanec. Je bila tako velika ekipa potrebna zaradi časovne stiske ali v imenu iskanja različnih ustvarjalnih pristopov? Kako lahko šest ljudi piše eno zgodbo?
Tak projekt zahteva širše sodelovanje. S Tomažem Grubarjem in Sašem Kolaričem smo sestavili scenoslede in scenarij prvih dveh delov za razpis. Šele, ko smo bili na razpisu izbrani za sredstva, smo pripeljali še druge sodelavce. Več ljudi več ve: ko si že položil trdno osnovo, je vedno pametno pripeljati še sveže oči in ušesa, ki lahko veliko prispevajo. Aleš Čar, Martin Horvat in Kim Komljanec so predvsem razvijali dialoge in pomagali predelovati detajle, ki v prvi različici niso funkcionirali. Od trenutka, ko ti na razpisu prižgejo zeleno luč, pa do snemanja ni veliko časa. Tudi to je bil šprint, a sem ponosen na to, kako so soscenaristi oplemenitili besedilo.

V imenu ljudstva ne nastaja po kaki predhodni literarni predlogi. Iz kakšnega idejnega zametka se je rodil prvi osnutek zgodbe? Zdi se, da ste si za cilj zastavili obračun s korupcijo in s sodstvom, ki se udinja kapitalu. Posamezni detajli so očitno pregneteni dogodki, ki se jih vsi spominjamo – na primer zgodba o družini, ki ji zaradi smešno nizkega dolga grozi rubež cele njihove posesti.
Od začetka smo vedeli, da bi radi žanr raziskali v smer sodne drame. Spomnili smo se konkretnega primera iz črne kronike, ki se je vrtel okrog zaprtega roparja in osebe, ki mu je skušala pomagati z druge strani rešetk. Nismo hoteli dobesedno rekonstruirati resničnih dogodkov, le osnovno shemo odnosov med njihovimi akterji.

Se vam zdi simptomatično, da sta tajkunstvo in korupcija zelo priljubljeni tarči slovenskih avtorjev, pa naj gre za Nahtigalovo Korporacijo, Burgerjevo Avtošolo ali Košakov Vsi proti vsem, če omenim samo tri novejše primere?
Če se lotevaš žanra, to najbrž počneš zato, da bi iz svoje zgodbe izluščil aktualne resnice o družbi, v kateri živimo. Jasno, da smo želeli razgaliti slovensko resničnost, smo se pa zavedali, da pod okriljem nacionalne televizije ni mogoče biti preveč konkreten. Zavestno smo se izognili politiki, ker ni prav, da bi državna televizija zavzela eno ali drugo stran. Politične konotacije so seveda vedno prisotne, nismo pa izrecno tematizirali nobenega pola političnega spektra.

V prvih dveh epizodah nadaljevanke veliko pozornosti posvetite značajskemu portretu naše protagonistke, odvetniške pripravnice Nike, ki jo igra Ajda Smrekar. Zazdelo se mi je, da jo profilirate kot antijunakinjo – na soroden način, kot so v tem žanru karakterizirani odljudni, zapiti detektivi s kaotičnimi zasebnimi življenji.
Odločili smo se, da nočemo klasičnega melodramatičnega junaka, ki je v vseh pogledih čudovit, medtem ko so njegovi nasprotniki čisti negativci. Zato smo si izbrali junakinjo, ki jo v njenem osebnem življenju in rasti čaka še ogromno dela. Nika je na začetku zagotovo problematična v odnosu do svoje okolice, a to ji obenem odpira prostor, da dojame, kako si škoduje. To je veliko bolj hvaležen material za razvijanje zgodbe kot pa samo lov na negativce.

Kakšno dodatno pomensko plast prinaša to, da je protagonistka ženska? Ste se zavestno poigravali z gledalčevimi pričakovanji okrog tega, kakšna naj bi bila tipična glavna junakinja (ljubeča, "prijazna", nasmejana) in jih nato subvertirali?
Ne bom lagal, da je šlo pri odločitvi za žensko v glavni vlogi za kaj drugega kot za občutek, intuicijo. Nismo pretirano globoko filozofirali o tem – od samega začetka smo v boju proti sistemu videli mlado žensko.

Je bilo od samega začetka jasno tudi, da bo ta ženska Ajda Smrekar, s katero ste v preteklosti seveda že sodelovali?
Ni bilo v naprej odločeno, da bo Nika ravno Ajda Smrekar, seveda pa je bilo njeno ime omenjeno med favoritkami. Na avdiciji je odpravila vse morebitne dvome in pokazala, da res ustreza vlogi.

Na avdiciji, ko so igralci preizkušali posamezne prizore, so imeli skoraj solzne oči, ker se jim je zdel scenarij tako dober. Zato smo tudi lahko dobili prvovrstno igralsko ekipo, pa čeprav je nismo mogli plačati, kot bi jo najbrž kdo drug lahko. Brane Grubar, ki igra odvetnika Zajca, mi je v nekem trenutku rekel: "Ves čas razmišljam o tem, kako bomo vse skupaj speljali, in imam grozno tremo. To je tako dobra stvar, da mi je vseeno, če je moja zadnja poklicna vloga!"

Kot močan motiv se v seriji izrisuje tudi ideja družine, pravzaprav vplivne dinastije, ki grozi, da bo v svojem kolesju zmlela vsakega družinskega člana, ki se ne bo pokoril patriarhovi volji. To je element, ki v slovenskih kriminalkah ni pogosto prisoten.
Po tej plati je Nika dejansko hamletovska figura: nekaj gnilega je v "deželi Danski", a seveda tudi na domačem dvoru. Velik plus naše serije je po mojem ravno v tem, da to ni serija, ki bi se ukvarjala samo z nepridipravi, ki jih je treba uloviti. Zgodbene niti so napeljane tako, da vsebujejo močen čustveni element, a brez spusta v melodramo. Za napetostjo v prvem planu se v ozadju ves čas skriva še nekaj več.

Kot stilističen prijem izstopajo spominski prebliski v toplih barvnih odtenkih, ki jih ob misli na svoje (ne ravno srečno) otroštvo doživlja protagonistka.
Kar se tiče barvne lestvice, smo veliko razmišljali o tem, ali naj celo serijo slogovno poenotimo ali ne. Na koncu je padla odločitev, da bo uporaba toplejših barv pomagala gledalca popeljati nazaj v času in v Nikina čustva. Vseeno se mi zdi, da slogovno ni tako velikih preskokov, da bi to fragmentiralo celoto.

V osrednjo zgodbo je vključen tudi lik fanta s posebnimi potrebami. Je lik Sebastiana filmski trop avtističnega genija, ki bo na koncu rešil dan, ali pa sad zavestnega stremljenja k večjemu vključevanju?
Scenaristična ekipa je ves čas razmišljala o tem, kaj novega in drugačnega bi lahko vključila. Obenem smo hoteli poudariti človečnost odvetnika Zajca: domislili smo se, da ima sina, ki je drugačen. Prav zato Zajc nima srca, da bi cinično branil kriminalce, saj je celo svoje zasebno življenje posvetil skrbi za nekoga šibkejšega. Obenem se mi je zdelo prav, da Nika spozna nekoga, ki težko vzpostavlja stik z ljudmi. Ker je odraščala v družini, v kateri je primanjkovalo človeške toplote, je Sebastianu na neki način podobna.

Serijo zaznamuje izrazito dinamična uporaba kamere, ki protagonistki pogosto sledi tik za petami in tako prispeva k vzdušju kinetičnosti, vznemirjenja. Koliko ste film posneli s kamero iz roke?
Uporabljali smo t. i. easyrig kamero, ki ni ravno iz roke, amak je oprta na snemalčeva ramena, da jo lahko dlje drži. Igralci so se morali dobesedno navaditi, da je bil snemalec tik za njimi in da se ne smejo zaletavati vanj. Za direktorja fotografije Miho Tozona je bilo to neverjetno naporno delo – snemalni dnevi so trajali tudi po 12 ur, kar pomeni do 16 40-minutnih sekvenc. Je pa ta pristop po mojem vdahnil izdelku zelo zanimiv občutek.

V imenu ljudstva je pravzaprav miniserija, in ne nadaljevanka – po zgodbeni plati to ustvarjalcem pušča več svobode za radikalne preobrate, saj jim ni treba na vsak način puščati nerazrešenih iztočnic za nadaljevanje. Vseeno pa ste najbrž dovzetni za idejo druge sezone, če se bo prva izkazala za uspešno?
Napisali smo zaključeno zgodbo – seveda pa se jo da nadaljevati tako, da se glavni liki lotijo novega primera. Bi pa radi, da celota teče kot (dolg) film z dokončnim zaključkom.