Da bo šel prenos dogajanja s planiške letalnice od četrtka do nedelje po vsem svetu, bo tudi letos skrbela ekipa TV Slovenija, ki velja morda celo za najboljšo produkcijsko ekipo za prenose smučarskih skokov na svetu. Režisersko palico bo spet vihtel Dejan Čretnik, s katerim smo se pogovarjali o posebnostih planiških prenosov. Čretnik je bil v Planici prvič leta 1993, takrat le kot gledalec. V naslednjih letih je najprej pomagal pri studijskem delu prenosov, nato pa ga je mentor Stane Škodlar začel uvajati v režisersko delo. Samostojno prenose iz Planice dela od leta 2007.

Kakšna je posebnost prenosov iz Planice glede na druge športe?
Prenos se razlikuje v tem, da gre za individualen šport. Imaš enega tekmovalca od štarta do cilja, podobno kot alpsko smučanje. Poudarek je, da pravilno narediš tiste dele skoka, da jih lahko pozneje s posebnimi položaji kamer in počasnimi posnetki analiziraš. Skok je sestavljen iz treh komponent: iz odriva, skoka oziroma poleta in pristanka. To troje se tudi ocenjuje in na tem je poudarek tudi pri analizi. To je razlika od preostalih športov. Pri alpskem smučanju nikoli ne veš, kdaj bo tisti trenutek, ki ga boš moral analizirati. Kamere zato v Planici postavimo fiksno na posebne položaje tako, da ustrezajo analizi. Skok v živo, ki ga delamo z nič več kot petimi ali šestimi kamerami, pa je narejen tako, da je že približek analize.
Kako številčna bo vaša ekipa v Planici in koliko dni prej posamezniki pripravljajo vse potrebno za prenos?
Več kot sto nas bo tistih, ki delamo in pripravljamo prenos. 'Scenci', ki postavijo podeste in stolpe, pridejo najprej, že en teden pred prvim skokom (četrtek). Dva dni za njimi pridejo asistenti tehnike, ki povlečejo kable na vse položaje, potem pride (v nedeljo) tehnična ekipa, ki pripelje reportažne avtomobile, poveže kable in pripravi kamere. V ponedeljek se že začne postavljanje kamer na položaje, v torek je prva tehnična vaja, v sredo, ko je preizkus letalnice, pa je tudi prva vaja za TV-ekipo.
Bomo letos videli polet kakšnega skakalca s kamero na čeladi?
Upam. Mi teh kamer sicer ne uporabljamo več, ker jih imajo skakalci že sami. Jurij Tepeš ima posebno čelado s kamero in se dogovorimo kar z njim. Po skoku na preizkusu letalnice v sredo ali četrtkovem treningu nam odstopi posnetek. Lani je, na primer, s kamero skočil več kot 220 metrov. Redno s kamero skače tudi Andreas Goldberger za avstrijsko televizijo, saj je sokomentator. Ima svoj komplet kamer, ampak polet posname le za njihovo televizijo.
Imate podatek, koliko kablov boste potegnili v Planici?
Kar nekaj kilometrov, a natančno ne vem, sploh zdaj, ko se je pojavila optika.
V prispevku na TV Slovenija smo izvedeli, da je s predorom pod letalnico prihranjenega od 500 do 600 metrov kabla, pa še skrijete ga lahko. Se je morda kdaj zgodilo, da je kakšen gledalec pretrgal kabel?
Se je. Celo nalašč so prerezali kabel, ampak tega zdaj ni več, saj se tudi gledalci zavedajo, da sami sebi delajo škodo. Če ni elektrike, se lahko sesuje celoten reportažni avtomobil. V tem primeru bi seveda takoj obvestili vodstvo tekmovanja, da se tekma prekine. Sicer pa sem občutljiv, če se na kakšnem posnetku vidijo kabli in tudi zato jih skrivamo, pa seveda zato, da jih kdo od planiških delavcev pomotoma ne poškoduje.
Kaj je še nočna mora vsakega režiserja? Kaj bi lahko šlo narobe?
Da se pokvari glavna kamera, ki jo uporabljaš pri prenosu, saj ni nadomestne. Ta je na posebnem stolpu, ki je bil v Planici zgrajen po naših željah. Če se glavna kamera oziroma tista, ki jo uporabljamo za snemanje poleta, pokvari, se tisti snemalec, ki dela zraven glavne kamere analizo, spremeni v kamero za let. To bi bilo tisto najhujše, kar se lahko zgodi, saj nimaš na pravem položaju prave kamere.

Kaj pa vreme? Vam lahko nagaja?
S temperaturnimi ekstremi nimamo težav. Po mojih izkušnjah je najbolj škodljiva vlaga, čeprav - kamere so pokrite, tudi grelce imajo čez noč. Se pa lahko zgodijo hudi nalivi. Nobena kamera ni popolnoma vodotesna.
Komentatorji, pa če še tako dobro opravijo svoje delo, vedno dobivajo kritike gledalcev. Jih tudi produkcijska ekipa?
Seveda. Ravno lani je bilo precej gledalcev jeznih in to upravičeno. Na drugem programu TV SLO smo namreč ob koncu Planice, ko so vsi slavili dvojno slovensko zmago, preklopili na alpsko smučanje, saj se je Tina Maze borila za veliki kristalni globus. Podelitve priznanj in himne tako v prenosu nismo videli. Mi smo seveda vse to posneli in odločitev je bila, da ko Tina odpelje, pokažemo gledalcem podelitev in himno. Ne vem, kaj se je zgodilo, a ko je Andrej Stare najavil, kaj bomo še videli, so startali oglasi. In glavni krivec naj bi bil jaz, čeprav mene sploh ni bilo več v reportažnem avtu. Nekdo je pač naredil napako v Ljubljani. Se pa zgodi, da režiser malo zamudi, kaj pozabi, ni najbolj skoncentriran, a k sreči smo tako uigrani, da je to redko. Ekipa TV Slovenija je navsezadnje zelo priznana, v svetu žal celo bolj kot pri nas. Smo eni najboljših ali celo najboljša produkcijska ekipa za prenose smučarskih skokov na svetu.

In nič čudnega, da vam zaupajo tudi prenose skakalnih tekem na olimpijskih igrah!
Bil sem v Vancouvru in Sočiju, pred menoj pa je že Stane Škodlar delal skoke na olimpijskih igrah. Vse znanje in izkušnje iz Planice lahko prenesemo na olimpijske igre, ne more biti pa obratno. Olimpijske igre so pač nekaj posebnega. Tam je kar 25 ali 30 kamer. Tu so še dodatne kamere, dodatna tehnologija, ki je mi nimamo. Recimo kamera, ki gre po vrvi, eni ji rečejo 'flycam'. Imamo tudi 'towercam', ki je na istem položaju kot trener in se dviga oziroma spušča po navpičnici. S tem gledalec dobi pogled, kakršnega ima trener. Uporabljamo tudi 'high speed motion' kamere, ki ima v eni sekundi od 3.000 do 25.000 sličic, kar je trikrat več od običajne kamere. To so izredno počasni posnetki, ki jih uporabljamo predvsem za analizo odriva in pristanka.

Je bil lanski prenos nedeljskega dogajanja Planice zaradi dramatičnega boja za veliki kristalni globus med Freundom in Prevcem kaj posebnega?
Seveda in mislim, da smo to posebnost dobro prikazali in bili v trenutku odločitve s pravo kamero na pravem mestu.
Se je bilo težko odločiti, koga predvsem postaviti v prvi plan po pristanku Petra Prevca, ko je bilo že slutiti, da ne bo skupni zmagovalec svetovnega pokala? Tepeš je bil na pragu zmage, tu je bil Freund, ki je čakal, da se lahko veseli velikega kristalnega globusa, pa Prevc ...
Kamero sem imel na Prevcu. Vsi slovenski skakalci so bili skupaj v izteku in druga kamera je pokrivala te fante, tretjo pa sem poslal na Freunda. Čeprav, takrat je bil tudi Tepeš zelo aktualen. Vsekakor je bil to poseben trenutek. Nihče ni računal na to, da bosta imela Prevc in Freund isto število točk. V prenosu smo imeli vse te reakcije in prijetno je bilo to delati.
Skoke morate očitno zelo dobro spremljati. Kaj morate predvsem vedeti o skakalcih?
Zaželeno je, da vsaj za najboljše veš nekaj o njihovi pripravi na skok in kako dolgo potrebujejo trenerji, da zamahnejo z zastavico. Vsak ima svoj ritual. Ni pa seveda treba poznati vseh skakalcev. Veliko novih imen je bilo letos, včasih te kakšen priimek preseneti. Nekaj pa drži: če Norvežanom ne gre, so vsi zelo jezni in to se jim vidi na obrazu. Roman Koudelka - ko mu ne gre, se nasmeji in pomaha. Avstrijci so vsi dovzetni, le Kraft, ko ga je pobiksal, je bil malce slabe volje. No, večinoma so vsi prijazni do kamere.
Koliko je treba med prenosom kazati gledalce?
Pravila ni. Vedno govorim, da moramo slediti ritmu, ki ga narekuje tekmovanje. Gledalci seveda so zanimivi. Ne gre le za šport, ampak tudi za praznik različnih kultur, značajev ob skakalnici. A tega le ne sme biti preveč. V ospredju mora biti tekmovanje, je pa dobro, da se pokaže veselje gledalcev, ko blestijo slovenski skakalci.
Kaj pa sodelovanje z reporterjem Andrejem Staretom? Niste na istem mestu, pa vendarle sodelujete ...
Pozicijsko smo seveda ločeni, imam pa posebno tipko, s katero mu, ko jo pritisnem, povem v slušalke kaj zanimivega. Morda kakšno stvar, ki jo bo videl v naslednjem kadru ali pri analizi. Na kaj naj bo pozoren, zakaj smo spustili ta počasni posnetek.