Heiner Müller sloni na balkonski ograji. Seveda kadi. Nosi tista značilna rahlo zatemnjena očala, kakršna neredko vidimo na posnetkih in fotografijah ljudi, predvsem eminentnih, iz šestdesetih ali sedemdesetih let. Kamera sledi njegovemu pogledu. Vidimo značilno vzhodnonemško betonsko krajino. Le da to ni več Nemška demokratična republika. Zid je padel. In Heiner Müller, dramatik, ki ga je nekoč vzhodnonemška zveza literatov izključila in mu tako rekoč za nekaj časa prepovedala delati, čigar dela so bila vedno znova prepovedana ali nezaželena, ki je izkusil vse razsežnosti kafkovskega sistema prepovedi in priporočil (različnih na različnih ravneh partije) v NDR-ju, ki je med drugim moral samega Honeckerja (ki tedaj sicer še ni bil generalni sekretar SED-a) prositi za dovoljenje za poroko s tujko, ni več mogel pisati. Vsaj dramskih del ne. "Bivanje v NDR-ju je bilo v prvi vrsti bivanje v (dramskem, op. P. B.) materialu," je povedal v dolgem pogovoru, ki je bil osnova za njegovo avtobiografijo.

Običajno priporočilo: dela ne izvedite
Ko je ’DDR’ padel, je bil Müller na Zahodu živa legenda. Užival je sloves nadaljevalca tradicije Bertolta Brechta, njegovo dramo, po dolžini pravzaprav fragment, Hamlet-Stroj so na Zahodu neumorno uprizarjali, poleg nje pa seveda tudi mnoga druga dela, od katerih so bila številna prvič izdana in/ali uprizorjena prav na zahodni strani železne zavese. Običajno priporočilo cenzorjev pred premiero drame ali njenim izidom v knjižni obliki se je namreč glasilo: Ne izvedite dela. To je o spodbudnih besedah cenzorskih komisij pozneje povedal Müller.

Več države, več Shakespearja
A ta zagonetna uresničitev kafkovske nočne more je bila prvovrsten material: "Nemčija je bila dober material za dramatiko, vse do ponovne združitve," je razmišljal Müller, "bati se moramo, da je s koncem NDR-ja v Nemčiji nastopil konec ukvarjanja s Shakespearjem. /.../ Morda bo moral najprej spet priti čas za Moliera. Shakespeare seveda ne bo izginil, saj se država vedno znova vrne, več države, več Shakespearja." In še z drugimi besedami: "Diktatura je za dramatika seveda bolj barvita kot demokracija. Shakespearja si v demokraciji ni mogoče zamisliti. NDR-ju je bila v tej fazi (šlo je za petdeseta leta, ko je Müller začel delati kot dramatik, op. P. B.) dobro uravnotežena monarhija. To je Kounnelis (gre za znamenitega grškega kiparja Jannisa Kounnelisa, op. P. B.), moj scenograf pri uprizoritvi Levitve (Mauser) leta 1990, kot grški kmet zelo dobro povedal: Več države, več drame. Manj države, več komedije."

Površen pregled dramskih besedil je bil znak: z NDR-jem je konec
Izjave vodilnih funkcionarjev o umetnosti in konkretnih umetniških delih ter nihanje večje in manjše stopnje svobode umetniškega izraza so bili v Vzhodni Nemčiji indic ’stanja duha’ in trenutne ostrine politike. Tako je bilo tudi to, da bo kmalu konec s 'sovjetsko zasedbeno cono’, kot so v Zahodni Nemčiji zaradi nepriznavanja legitimnosti obstoja druge nemške države dolgo imenovali režim onkraj pasu smrti, je bilo mogoče razbrati iz vedno bolj diletantske politične presoje dram.

"Z lektorjem pri založbi Henschel sem za dve steklenici viskija stavil, da besedilo ne bo odobreno," v avtobiografiji Müller pripoveduje o zadnjih delih pentalogije Volokolamska cesta (izhodišče za dramo je bil roman z istim naslovom Aleksandra Beka), ki so po njegovem mnenju bile njegove zadnje besede o NDR-ju, "vendar je stavo dobil lektorat. Tretji del so uprizorili v tretjem nadstropju gledališča Volksbühne in partijski sekretar mi je povedal, da so z magistrata besedilo vrnili brez enega samega komentarja, nobenega ne, nobenega ja niso zapisali. Tekst bi lahko ležal tudi na Honeckerjevi mizi. To je bilo konec leta 1987 in tedaj sem vedel: konec je. Če ne morejo več izrekati prepovedi, je konec."

Zid je bil na koncu edini dokaz za obstoj NDR-ja
Na koncu je bil edini dokaz za obstoj NDR-ja zid, "meja, mrtvi ob zidu, ob mavzoleju ne le nemškega socializma, zadnja perverzna legitimacija NDR-ja kot države," je še razmišljal Müller, ki pa so mu kmalu po padcu zidu začeli očitati, da je sodeloval s Stasijem, češ da naj bi bil v dokumentih zaznamovan kot neuradni sodelavec z imenom Cement (kar je bil naslov ene od njegovih dram). Müller je obtožbe zavračal, ni pa zanikal pogovorov s sodelavci Stasija in pojasnjeval, da je bil to tudi način, prek katerega si lahko poskušal vplivati na politiko in tudi na izid postopkov proti kateremu od umetnikov. Vedno je zatrjeval, da mu sodelovati ni bilo treba, da bi lahko tudi te pogovore zavračal, saj je prišel do položaja, v katerem ga ni bilo mogoče izsiljevati. Poleg tega pa je pogovore s Stasijem upravičeval tudi z vedno večjo diskrepanco med državnim vodstvom in Stasijem. Ta moči in vitalnosti ni izgubljal, državno vodstvo pa je vedno bolj trpelo za ’odtekanjem’ vsake razumnosti in nepovratno izgubo kompetence.

Nikoli nisem bil kritik sistema, le realist
"Nikoli se nisem imel za kritika sistema. Moje drame so bile preprosto realistične. In če sistem ni prenesel resničnosti, to ni bil moj problem," je v dodatnih pogovorih, ki so bili vključeni šele v drugo izdajo njegove biografije, in sicer skupaj z dokumentacijo, ki se je navezovala na razmerje med Heinerjem Müllerjem in Stasijem, govoril Müller. Cement je gotovo moj najljubši naslov Müllerjevih dram, čeprav tudi naslovi kot Stavkokaz (Lohndrücker), Preseljenka ali življenje na deželi (Die Umsiedlerin oder das Leben auf dem Lande) ali pa Traktor potrjujejo izjavo Heinera Müllerja, da je v kratkem času, ko je kot mladenič neposredno po vojni delal v deželni upravi (njegov oče je bil namestnik svetnika v deželnem svetu v kraju Waren v današnji zvezni deželi Mecklenburg-Predpomorjanska) mesta Waren, spontano zbiral gradivo za svoje poznejše drame.

Nenavadne razmere v prvih letih po koncu druge svetovne vojne so ključno oblikovale Müllerja. Dodeljen je bil skupini, ki je denacificirala knjižnice, tudi zapuščene knjižnice plemstva, ki je pobegnilo na Zahod. In to delo je bila osnova njegove lastne knjižnice: "Kradel sem kot sraka. To je bil res lep čas. Kradel sem knjige in bral in tako sem se preprosto zelo veliko naučil." In ko ga je očetu uspelo vključiti v lokalno upravo, je nadaljeval gradnjo temeljev svojega poznejšega dela dramatika. Dodelili so ga uradniku, ki je bil odgovoren za zemljiško reformo. Skupaj sta hodila na podeželje, k njima v pisarno pa so s pritožbami prihajali tudi kmetje: "Vedno sem sedel zraven in poslušal, včasih sem si tudi kaj zapisal. To je bil material za Preseljenko." Ta drama, zaradi katere so ga izključili iz društva književnikov, je bila Müllerjeva najljubša in historiat njene obsodbe je krasna potrditev nedoumljivih poti in stranpoti vzhodnonemškega režima.

Drama Preseljenka najprej odobrena, nato obsojena, in z njo Müller
Za kaj pravzaprav gre v Preseljenki? Gre za kritiko zemljiške reforme, ki je kmetom v NDR-ju dodelila premalo zemlje, da bi se lahko sami preživljali. Tu je na mestu opozorilo na to, da Müller sam, sploh pa v prvih letih po vojni nacionalizaciji ni nasprotoval. Prav nasprotno in tudi pozneje je izrazito plastično predstavljal svojo tedanjo privrženost deklariranim idealom druge nemške države: "Bil sem za vsako razlastitev. Bil bi tudi za razlastitev pogrebnika. Imel sem maščevalen, levičarsko sektaški odnos do razlaščevanja. In vse neumnosti in zares smešne zadeve, ki so se tu dogajale, so bile zame brez pomena."

Kakor koli. Tekst je naročil ugledni (tudi še danes) Deutsches Theater, vendar pa so v skladu s tedanjo doktrino enačenja umetnosti s proizvodnim delom, krstno uprizoritev zaupali študentom visoke šole za ekonomijo v Karlshorstu. Tu velja dodati, da je bil vzrok za škandal ob premieri predstave v veliki meri časovni kontekst razvoja produkcije. Vaje so se namreč začele še pred postavitvijo Berlinskega zidu, predstavo pa so uprizorili nekaj tednov po njej in ob močni navzočnosti in pod nadzorom stranke SED in mladinske organizacije (FDJ – Freie Deutsche Jugend).

Priprave so bile v resnici dolge. Müller je pripovedoval o produkciji, ki so jo razvijali kar dve leti, saj je besedilo nastajalo hkrati z vajami: "Vsi smo bili dobre volje, zdelo se nam je, da je to, kar počnemo, zares socialistično, tudi študenti, ki so imeli veliko veselja s projektom. To so bili študenti ekonomije, ki so prihajali z dežele ali iz proletarskih krogov, nekateri so že odslužili vojsko in nekaj med njimi je bilo celo oficirjev."

Cenzorji so postali lačni in so odšli, a predstavo so podprli
Nekaj sumov, kaj se dogaja v Karlshorstu, je vzbudil že članek o projektu, ki je približno četrt leta pred premiero izšel v časopisu Sonntag. Vendar pa se je delo nadaljevalo in ker Müller pred premiero ni želel iz rok v pregled dati besedila, je na generalno vajo prišla komisija kulturnega ministrstva. "Tri ure so brez komentarja gledali predstavo. Nato so postali lačni in so šli nekaj jest. Od tam je vodja njihovega oddelka poročal, da je predstava ostra, vendar strankarska, torej je zadevo mogoče podpreti." A na premieri je postalo očitno, da se je proti predstavi organiziral pogrom. Prišli so motilci predstave, vendar jim je ni uspelo uničiti. Še posebej jim je načrte preprečil vzhodnonemški filmski zvezdnik Manfred Krug, ki je sedel spredaj in na ves glas smejal šalam.

Vsi pišejo samokritiko
A sledili so protiukrepi. Študente so zasliševali in jih prisilili k samokritiki, prav tako avtorja. Pisati so morali, da je drama kontrarevolucionarna, antikomunistična, antihumanistična, da služi le nasprotnikom države in da koristi vojaškim in revanšističnim krogom v Zahodni Nemčiji ter da so negativni liki klofuta v obraz realnosti družbenega življenja v NDR-ju. ’Brechtovo’ gledališče Berliner Ensemble (Brecht je bil tedaj že mrtev in prej tudi že označen za avtorja dekadentnega torej nepravega gledališča) je čutilo potrebo, da v pismu kulturnemu ministrstvu med drugim napiše: "Müller je s svojo dramo Preseljenka na grozljiv način razgradil svojo nadarjenost. Pokazal je, da ideološko ne obvladuje takšnega gradiva."

Tik pred koncem leta, torej že nekaj mesecev po premieri, je tudi Müller sam napisal obvezno samokritiko, in razlagal, da je delal praktično do dneva premiere, da "je izgubil vsak nadzor nad svojim delom, vsako pravo oceno samega sebe, vsako samokritiko. Nisem imel dovolj političnega znanja, da bi napisal politično dramo, pa vendar nisem poskusil najti dialoga s političnimi funkcionarji, temveč sem se ga ogibal. Izoliran od partije, nisem razumel njene kritike, ki bi mi lahko pomagala iz izolacije ter sem vztrajal pri svojih zadržkih glede formulacije kritike posameznih funkcionarjev." Pismo je sklenil: "Opravljam analizo napak v Preseljenki, kar bo moja osnova za diskusijo proti delu, ki si je želim. /.../"

Preseljenko so znova izvedli šele leta 1975, Müller pa je naslednji dve leti komajda preživel. Nekaj več besed sem temu delu namenila zato, ker gre za enega od primerov, ko so različni funkcionarji različno ocenili eno samo delo, in govori tudi o tem, da je gradnja zidu še zaostrila vzdušje in državo pahnila praktično v vojno psihozo. Müllerja so večkrat spraševali, zakaj je ostal v NDR-ju, zakaj mnogo potovanj v tujino, kjer so izdajali in uprizarjali njegova dela, ni izkoristil za prebeg ali zakaj se za to dokončno ni odločil, ko mu je zaradi vzhodnonemške ostre politike do tujcev komaj uspelo izprositi dovoljenje za poroko z bolgarsko igralko Ginko Čolakov.

Vendar pa lahko ob tem pomislimo na to, da je tudi gost predzadnjega slovenskega knjižnega sejma, izjemno priljubljeni kantavtor in prava zvezda na Vzhodu (kjer je bil prepovedan) in Zahodu Wolf Biermann odvzem državljanstva občutil kot tragedijo. Ko so ga obsodili na bivanje na Zahodu, ko ga država, ki ga je sovražila, ni hotela sprejeti nazaj, ga ni hotela več nadzirati, mu je začasno zmanjkalo snovi … Tudi on ’na svobodi’ nekaj časa ni mogel pisati, pa čeprav so tisoči in tisoči drli na njegove koncerte …

Müller je večkrat pojasnjeval, zakaj je želel ostati v NDR-ju, pa zakaj je bila ta država pomembno okolje za njegovo umetnost, čeprav je država ni prenašala. Ta ista država pa mu je leta 1986, torej v že nekoliko bolj mili politični klimi po ’menjavi’ generacij in prihodu Honeckerja na mesto Walterja Ulbrichta, tudi izrekala priznanja, nazadnje celo najvišje državno priznanje na področju kulture. Ja, Müllerja ne moremo misliti in razumeti brez Brechta.

Kontinuiteta Brecht-Müller
Nespamet države NDR se kaže tudi na primeru ravnanja z Brechtom, ki se je zavestno odločil za ustvarjanje v vzhodnem Berlinu, čeprav bi angažma in podporo verjetno lahko dobil kjer koli; no, v ZDA na vrhuncu politike zadrževanja (containment) in pa lova na ’rdeče čarovnice’, ki ga je tudi sam izkusil, verjetno ne … Kakor koli, Müller je o Brechtu govoril kot o "legitimaciji za to, da je človek lahko bil za NDR. To je bilo zelo pomembno. /.../ Brecht je bil primer za to, da je mogoče biti komunist in umetnik – brez sistema ali z njim, proti sistemu ali kljub sistemu. Brecht je pomenil evropsko pozicijo proti nacionalni."

Ukrepi, s katerimi je oblast želela spodkopati oboževanje Brechta med mladino, so bili občasno skorajda nadrealni. Brechtova žena in sodelavka Helene Weigel naj bi do zadnjega zatrjevala, da so enkrat iztirili vlak na poti iz Leipziga v Berlin ali pa ga vsaj zaustavili, ker so si študenti hoteli ogledati predstavo v Berliner Ensemblu: "Brecht je veljal za strup."

Ključno za preživetje: znajti se med prepovedmi in priporočili
Tudi Müller je vedno znova opažal, da vse, kar se njemu zdi dobro, prepovejo. Danes se zdi njegova življenjska pot skorajda nemogoča. Kako je vendar lahko preživel, ko so ves čas prepovedovali njegova dela in je moral za sprotno preživetje prevajati ali pa pisati radijske igre pod psevdonimom; kako je sam pri sebi racionaliziral svojo življenjsko pot, ko je smel potovati na tuje in je tam prejemal honorarje, doma pa je lahko računal s tem, da bo vsako njegovo delo prepoved dobilo vsaj na eni od več ravni partijske cenzure... Kako se znajti med priporočili in prepovedmi, to se je izkazalo kot bistveno za preživetje. A verjetno je Müllerju pomagalo tudi zavedanje, da pravzaprav lahko odide vsak trenutek in da mu, če sam tega ne želi – ni treba sodelovati s Stasijem.

Ko se to leto spominjamo konca NDR-ja, se zdi izjemno natančna njegova ugotovitev, sicer podana že v času, ko zaradi izginotja ’tiste’ države kaj dosti drugega od pisanja pesmi ni zmogel in ko se je dejansko preobražal v živi literarno-gledališki spomenik. Tam na enem od oken v vzhodnem Berlinu, v bližini Karlshorsta, kjer je Tretji rajh podpisal brezpogojno predajo in kjer so se šolali študentje ekonomije, ki so vadili Preseljenko, in v neposredni bližini živalskega vrta, je kot vsak pravi DDR-državljan živel v betonski Plattenbau in razmišljal: "Zgodovina NDR-ja je tudi zgodovina neumnosti, nesposobnosti oseb /.../. Komajda so obstajali funkcionarji, v katere bi človek lahko projiciral upanje v prihodnost, oziroma takšnih oseb vsaj ni bilo med tistimi, ki so imeli vpliv in oblast. Čisto na začetku je še bilo nekaj moralno neoporečnih oseb, a so jih sčasoma odstranili."

Na koncu je državo vzdrževal zid, pa kult mrtvecev, še marksizem je bil nezaželen, v resnici nihče več ni hotel obstoja te države. Ko so se ji odpovedali še Sovjeti, je bilo predstave konec.