Ja, in žena Bojana, zvesta spremljevalka in pogosto dragocena sodelavka, je morala na hitro pripraviti nekaj prtljage, urednik zunanjepolitične redakcije tedaj še TV Ljubljana (ime se je v TV Slovenija spremenilo naslednje leto) Janez Čuček pa je tekel v banko po denar; ker preprosto ni bilo mogoče nemudoma dobiti potrdila za izdajo dnevnic. Kar je pozneje TV ekipi kljub odličnemu delu na nemškem terenu – oziroma na vzhodnonemškem in zahodnonemškem terenu – tiste pozne jeseni tudi nakopalo nekaj težav. Bilo je leta 1989.

Podrobneje o tem pozneje, čeprav je bil dejanski povod, da sva se s Tonetom Hočevarjem, dolgoletnim zunanjepolitičnim novinarjem različnih medijev, od jugoslovanske agencije Tanjug, časopisa Delo in RTV Ljubljana/Slovenija – oba medija sta dolga leta imela tudi skupne dopisnike v tujini – do kratkega postanka pri Republiki, tistega zgodnjega novembrskega dne srečala v Opera baru. "Bar Mesing," me dopolni Hočevar, ko se dogovarjava za srečanje in mi pojasni, da je to kraj, kamor so že pod njegovim starim imenom tradicionalno hodili intelektualci in tisti, dejavni v kulturnih sferah. Nisem vedela …

Namen intervjuja je bil drugačen od tega, kar je na koncu najin pogovor zaobjel. Hočevarja, ki je sicer kot dopisnik v tujini preživel kar 28 let, sem namreč poiskala zaradi 30. obletnice padca Berlinskega zidu. Prav on je bil namreč avtor že 5. decembra 1989 objavljene politične dokumentarne oddaje Mednarodna obzorja na temo političnih sprememb v Nemčiji.

Na začetku oddaje vidimo Hočevarja pred zidom. Pripoveduje tekst, ki si ga je – kot mi pove – bolj kot ne izmišljeval na samem kraju snemanja. Zavedam se, da gre za dolg citat, a ga vendar želim na tem mestu navesti, saj se mi zdi, da sijajno ponazarja vzdušje Berlina tiste pozne jeseni; oziroma vzdušje, kot so ga zaznavali tujci v tedaj že prepustnem, a vendar še ne združenem Berlinu.

"Za temle zidom, ki deli Evropo, ki je simbol in trdna meja hkrati, zgodovina in sedanjost, se dogajajo najbolj hitre, najbolj vrtoglave spremembe, kar jih pozna povojna zgodovina Evrope. Za tem zidom so Brandenburška vrata za tiste, ki razmišljajo o zgodovini, za tem zidom so tudi ljudje, ki so plačevali davek za zmote, norije in morije prejšnjih generacij. Za tem zidom so usode ljudi, ki jih je zid ločil od usod ljudi na tej strani.

Sorodna novica Tri novinarske legende, ki so pustile globok pečat na RTV-ju

Tale zid je vsem simbolom navkljub vendarle samo zid. Iz nič kaj privlačnih sivih betonskih plošč, ki jih je mogoče tudi porušiti, razbiti v prah. Ampak ko pada, ko bo padel tale zid, bodo padli tudi simboli. Evropa utegne tedaj odpreti novo stran, neznano in negotovo, morda obetavno, morda čisto polno novih izzivov.

Veselje je bilo neverjetno kratko, samo bežno, samo trenutek med zaprtostjo in žičnatimi ograjami in streznitvijo, navdušenja, evforije zdaj ni več."

Strokovnjak za Nemčijo Hočevar ni bil. Se je pa tudi v začudenju, da se kolegi malo zanimajo za dogajanje v Vzhodni Evropi, po vrnitvi iz Latinske Amerike odločil predlagati prav pokrivanje dogodkov na tem koncu stare celine. Tako se je tudi dogodilo, da novinar, za katerega je njegova tašča rekla, da postane nemiren, če ne gre na pot vsaj vsake tri tedne, ni obstal – kot se je bal – v 'desku’, torej v redakciji TV Ljubljana, kamor je prišel, ampak je še vedno ogromno potoval.

Seveda so najbolj razburljive epizode iz Hočevarjevega dopisniškega dela povezane z bivanjem v Mehiki, na Kubi, s skoraj avanturističnimi potovanji, včasih peš, tudi na konjih ali ilegalno, kot v primeru vstopa v Salvador, zaradi katerega je Hočevarja pozneje v OZN-u nadrl tedanji jugoslovanski zunanji minister Josip Vrhovec, češ da se on trudi, "da bi nam Američani prodali žito, vi pa se klatite po Salvadorju in se družite z gverilci", torej s potovanji po srednjeameriških deželah, dolgo zaznamovanimi z boji med gverilo in z nemalokrat s strani ZDA podprtimi samodržci, pogosto iz vrst vojske (kot beremo v Hočevarjevi aktualni knjigi Skušnjave (založba Sodobnost International), je za številnimi vojaškimi huntami stal tudi denar znamenitih trgovcev z bananami, družbe United Fruit Company, danes znane kot Chiquita). Napeto pa je bilo tudi delovanje v Rimu, in sicer s pogledom onkraj vatikanskih zidov in v prostore, kjer je dolge zajtrke z razpravami vodil nekdanji predsednik vlade in večkratni minister Giulio Andreotti; ja, tudi do tja mu je pomagala nenavadna zveza s člani (predvsem članom) Opusa Dei, o čemer sva tudi govorila.

50 let svoje kariere je Tone Hočevar v kratkočasnem slogu, nekakšni kombinaciji potopisa, spominov in tudi družinskih kronik, popisal v svoji novi, zajetni izdaji Skušnjave. A kakor rečeno, fokus najinega pogovora je bila Srednja in Vzhodna Evropa. Prišla sva pa tudi do Vatikana …

Niste veljali za strokovnjaka za nemško področje. Že študij vas je usmerjal v latinski svet, saj ste se po študiju komparativistike v Ljubljani izpopolnjevali v Parizu, tudi na Sorboni. Kako je sploh prišlo do tega, da ste se lotili srednje- in vzhodnoevropskega področja, kjer tudi jezikovno niste bili tako suvereni?
Kot dopisnik sem se iz Latinske Amerike, konkretno iz kubanske prestolnice Havane, vrnil oktobra 1987. Bil sem na poti na časopis Delo, kjer naj bi nadaljeval delo. A na Prečni ulici, kjer je bil bife Biciklist, so me prestregli televizijci. Rekli so, da so me kot skupnega dopisnika za štiri leta ’posodili’ jugoslovanski agenciji Tanjug, da zdaj je pa minilo že več kot desetletje. Na Delu me je čakala urednica zunanjepolitične redakcije Mojca Drčar Murko, mene pa so kolegi s televizije, med njimi Franjo Mavrič in Darko Marin, zvlekli za šank in me prepričali, da sem ostal z njimi.

Vse je bilo drugače kot takrat, ko sem odšel. Sedaj je stala samostojna televizijska stavba, prej smo gostovali na radiu. Ko sem prišel v uredništvo, so mi pomolili list papirja; bila je pogodba. Poklical sem Mojco na Delo in ko me je ta vprašala, kdaj pridem, so drugi kričali: nikoli, nikoli ... In res nisem šel, sem se pa vrnil čez nekaj let kot Mojčin urednik. Ko sem imel dovolj televizije, sem šel.

Povedali ste, da ste se vrnili iz Havane in v knjigi označite Kubo kot evropski Vzhod v tropskem okolju...
Ja, vrnil sem se torej s Kube in sem se edini v redakciji ukvarjal s socialističnim svetom. No, najprej so me seznanili, da naj si ne predstavljam, da bom potoval toliko kot poprej in kolikor sem vajen. Sem rekel: v redu. Pa sem kmalu imel toliko angažmajev v tujini, da sem še druge prosil, da bi kam šli namesto mene. Nekateri so bili zaradi vseh teh mojih potovanj tudi jezni, ampak to je bilo zato, ker sem vedno imel predloge in sem si marsikaj tudi sam uredil.

In ko so me vprašali, katero področje bi želel prevzeti, sem vzel tisto temo, ki je vsem rahlo ’smrdela’. To je bil Vzhod. Komaj koga je zanimal, nihče se ni želel s tem ukvarjati. Jaz sem si pa rekel, res ste neverjetni, saj se nikjer drugje ne dogaja nič tako pomembnega kot ravno tam. In sem takoj začel delati, ker, ja, Havana je bila isto kot Vzhodna Evropa, samo da je bilo podnebje malo prijetnejše.

Kako zelo se je novinarstvo spremenilo v času vaše kariere, ne govorijo le zgovorni podatki v knjigi, da ste s seboj tovorili pisalne stroje, po tri težke fotoaparate, beležnice, ali pa navedek o delu na televiziji, ki se navezuje na vašo prvo TV-reportažo v Latinski Ameriki leta 1975: "Še kakšen mesec, pa bomo doma, potem bomo razvijali film, si ga ogledali, trgali vsako rolo na kadre, obešali na gavge, montirali, sinhronizirali. Postopek je bil včasih veliko zahtevnejši in veliko bolj zapleten kot danes, vsako delo je terjalo več časa. Diapozitive, ki smo jih poslikali na stotine in na tisoče, smo morali pošiljati na razvijanje na Dunaj." Po drugi strani pa se mi iz perspektive mojega sodelovanja v sedanjem televizijskem procesu zdi skoraj neverjetna fleksibilnost dela televizijskih novinarjev, ki pride denimo do izraza v pripovedi o ’nemudnem’ odhodu v Nemčijo, kjer se spreminja svet.

To drži. Mi smo pravzaprav bili nemudoma tam, ko so se začele ključne množične demonstracije. Šli smo tako hitro, da iz Nemčije najprej ničesar nismo mogli pošiljati in televizija nam niti dnevnic ni mogla dati.

Tedaj je bil urednik zunanje politike Janez Čuček in je rekel, ti greš zdaj; nemudoma. In sem odgovoril: prav. Naročil je še, naj mi od doma prinesejo nekaj obleke in enako je veljalo za sodelavca Toneta Robiča in Marka Žgajnarja. Takoj smo šli. Čuček je tekel na banko in dvignil svoj lasten denar za naše dnevnice in za nekaj stroškov. Nekdo je še nekaj dal za bencin. Kar na mizo so dali.

Pa ni bilo nobenih zapletov?
Nekaj jih je bilo, ko smo se vrnili in nisem hotel podpisati poročila o potovanju, saj vendar nismo dobili nobenih finančnih sredstev. Zato so me poklicali na disciplinsko komisijo. Jaz sem samo rekel: mene nimate za kaj obravnavati, kje pa imate potni nalog za Nemčijo? Direktor je rekel, ja, kje pa imate nalog? Finančnica je odvrnila, da ga nismo podpisali. Ampak saj ga nismo niti dobili, ker ni bilo časa. Direktorju je bilo kar nekoliko nerodno. Tedaj sem še pripomnil: seveda me lahko disciplinsko kaznujete, ampak potem bom pa jaz zahteval, da se kaznujeta direktor, pa finančnica, ker kako vendar pa smete ekipo na pot pošiljati brez naloga, brez denarja, brez denarja za bencin. Dobili smo zgolj avto z enim tankom bencina.

Ampak posneti vam je uspelo nekaj ključnih momentov tedanjega dogajanja v Nemčiji in tudi nekaj zelo simboličnih dogodkov.
Zares zanimivo je bilo na meji med Zahodno in Vzhodno Nemčijo, kamor smo dospeli že popoldne, ob mraku in kjer so nas res grozno temeljito pregledali. Bilo je grozno mrzlo in na meji je bila obupna gneča; na vzhodni strani tudi zato, ker so mnogim Vzhodnim Nemcem odpovedovali avtomobili. Na vzhodni strani je bilo za 100 kilometrov trabantov in drugih avtomobilov. Niso nam dovolili snemati, bili so zelo neprijazni in hoteli so celo ’razšraufati’ kamero … Snemalec Mare se je hotel celo stepsti, ko je neki moški na meji razdiral njegovo kamero.

Kar je hecno, je to, da je, ko smo se 14 dni pozneje vračali, tam stal isti šef mejnega prehoda in se nam je prišel opravičit. Je rekel, tedaj je bil tak red, zdaj je pa drugače; takrat sem delal, tako kot so mi rekli in zdaj tudi in zato sem prijazen.

Ampak v ’zloglasno DDR’ ste vendar prispeli in uspelo vam je celo ujeti nekaj prizorov znamenitih leipziških demonstracij.
Tisto je bilo res božansko. Najprej so vpili "perestrojka, glasnost", na tretjih demonstracijah pa je bilo slišati samo še "Deutschland einig Vaterland" (Nemčija, skupna oziroma enotna domovina, op.) V dveh tednih se je vzdušje poponoma spremenilo.

Glede tega se mi zdi zanimiv zapis tudi zapis v vaši knjigi, kjer gre za izjavo gospe Barbare Gügold, ki vam je v Nemčiji veliko pomagala pri pridobivanju stikov in izvedbi intervjujev, da med temi mladimi protestniki že raste novi ’Hitlerjugend’, ker je posebej glede na vzdušje v zadnjih letih in pa glede na vzpon desno pozicionirane stranke AfD tudi precej pomenljivo.
Ja, dejala je, vidiš, to je pa prihodnja trda nemška desnica. Sem vprašal, kako pa to misliš? In je rekla, tu ni bilo nobenega prehoda, saj so Vzhodni Nemci iz nacizma neposredno prešli v novo obliko totalitarnega režima. Ko so prišli Rusi, so ’hakenkreuze’ Hitlerjugenda zamenjali z zvezdami in jih peljali naprej. Komunistična mladina je bila odlično organiziran Hitlerjugend. Dejala je, da pravemu Nemcu preprosto daš drugo značko in uboga naprej. Dodala je še: boš videl ...

To se danes seveda kaže tudi v volilnih rezultatih, ampak kar se mi v vaši knjigi zdi izredno zanimivo, je ta prežetost novinarskega korpusa z različnimi agenti, pa tudi drugimi subjekti, ki ste jih srečevali vedno znova.
Glede našega potovanja v Berlin ‒ spanje smo imeli organizirano v skladu s sporazumom, ki ga je naša TV imela z vzhodnonemško TV, torej smo lahko bili nastanjeni v tistem sodobnem hotelu na Alexandarplatzu, v Park Innu. Tam je bilo vsaj 1.000 agentov, teh in onih. Srečuješ pa iste ljudi, kamor koli prideš. Saj verjetno je zame kdo mislil, da sodim v to kategorijo.

Res je zanimivo, ko srečuješ iste ljudi povsod, ne le v državah Latinske Amerike, ampak tudi denimo v Bejrutu. Ljudi, kot je Ricardo, sem srečeval povsod...

K Ricardu se vrneva, ampak kako je potekalo vaše delo v času tik po padcu Berlinskega zidu?

V Berlinu so bili ljudje, ki so izposojali kladivo in dleto in tudi mi smo to najeli, da smo pred kamero lahko pokazali, kako se razbija Berlinski zid.

Pomembna za stike pa so bila naključja. V Berlinu sem srečal ponovno Otta Marquarda, skorajda našega soseda v Havani, ki je bil vzhodnonemški dopisnik, verjetno pa tudi stasijevec, ki se v novih razmerah ni znašel. Popolnoma izgubljen je bil. Vzhodni Nemci so ga že leta 1962 poslali v Havano in od tedaj se ni vrnil v Nemčijo. V Berlinu, ko sem z njim kontaktiral, je dejal tudi, da sluti, da se bo vse to za ta vzhodni del slabo končalo. In dejansko se je.

In če imaš en tak stik, jih hitro dobiš še pet. Tako sem prišel – tudi prek slovenskega gospodarstvenika Nagliča, ki je tam deloval – do Barbare Gügold in njenega moža Wolfganga, ki sta mi veliko pomagala, Barbara pa je bila tudi moja prevajalka na terenu. Moja nemščina je zadoščala za postavljanje preprostih vprašanj, dosti več pa ne.

Wolfgang je bil pomočnik Margot Honecker (žene generalnega sekretarja SED-a in ministrice za izobraževanje, op. P. B.) in o njej je pripovedoval, da ni imela pojma o ničemer, da niti rož ni znala posaditi. Da je on vodil vse skupaj. In da ni bil zvest režimu, samo sposoben. Ta Wolfgang mi je uredil, da sem šel na zadnjo sejo centralnega komiteja SED in mi je tudi povedal, kako naj pridemo noter. Sam ni želel tja, ker ni hotel imeti nič več z njimi. 'Bodi freh, pošlji jih v tri krasne in odrini vojaka, ki te bo ustavil,' mi je svetoval. Kako naj ga odrinem, sem vprašal. Ja, odrini ga in mu povej, da je ’trotl’. To je rekel in še to, da to niso pravi bolj elitni vojaki, ki so varovali politične objekte, ampak zgolj navadni vojaki. Naši so vsi že odšli in so gotovo že vsi agenti v Zahodni Nemčiji, se je še dopolnil. Eni so šli pa pač v Rusijo.

In smo šli na sejo in dejansko prišli v dvorano, nato pa je v nekem trenutku neka ženska začela kričati, da kdo nam je dovolil vstop in snemanje. Potem so nas vrgli ven, smo pa en del vseeno posneli (in je tudi vključen v Hočevarjeva Mednarodna obzorja, op. P. B.).

Ampak kako se je pa spreminjalo vzdušje v Berlinu v tistem času, ki ste ga preživeli tam in tudi snemali material?
Tu je ena zanimiva anekdota, ki se navezuje na tako imenovano elito in na znanca Barbaro in Wolfganga Gügolda, ki sta živela v privilegirani soseski.

Ko smo prišli do njunega doma, je bilo tam vse odprto. Okna in vrata. Mrzlo je bilo kot hudič, pa vse odprto. Barbara je vpila: Wolfgang, kje pa si. In potem smo vsi vpili enako. Ko je prišel, smo ga v začudenju vprašali, ja, kaj pa delaš. In je odgovoril, da je on vajen delati vse življenje in da nekaj mora početi. Vse da je šlo v ’franže’, država torej, in da se je zato lotil barvanja oken in vrat, pa da beli tudi. In je Barbara vprašala: pa vse naenkrat? In je odvrnil, ja, vse naenkrat.

Blazno je bil besen na cel svet, ampak da mu nihče ne more nič očitati, če dela pri hiši. Sicer pa da so v soseski vsi odšli. Pojdi pogledat, če je kje kdo doma, mi je še dejal …

Kaj pa vzdušje med običajnimi ljudmi? Govorili ste tudi z njimi.
Čas treznjenja je prišel neverjetno hitro. Najprej so ljudje prenehali skakati v zrak od navdušenja. V 14 dneh je bilo tega konec in tudi na Zahodu so ugotovili, da glede dajanja vstopnega denarja in dodeljevanja pokojnin Vzhodnim Nemcem ne gre tako naprej. Ti pa so tudi izjemno hitro ugotovili, da niso enakovredni, da jih onkraj meje sploh nimajo za Nemce.

Zdaj bom preskočil nekaj let. V Nürnbergu sem obiskal tiskarno nekega časopisa. Pravzaprav so me peljali v dve tiskarni, v katerih so tiskali isti časopis za vzhodni in za zahodni del (tedaj že združene Nemčije, op. P. B.). Papir za zahodni del je bil boljši, za vzhodni slabši; slike: visoka resolucija za Zahod, nižja za Vzhod. To je le simptom: vse, kar je bilo namenjeno širšim množicam, je bilo drugače za Zahod in za Vzhod.

Saj tega seveda nisi ugotovil, če si ves čas živel le na enem mestu. In tako nekdanje Vzhodne Nemce obravnavajo še danes. In ko sem hodil na kavo s temi ljudmi, se je skozi pogovore kazal ta trend razlikovanja med Vzhodom in Zahodom Nemčije. Ja, to je novinarski nauk, da je vedno dobro skozi čas večkrat iti na kavo z istim človekom in opazovati, kako se spreminja njegovo razmišljanje. Tega postopka sem se držal povsod po Vzhodni Evropi, da bi ugotovil, kako je bilo, ko je neko gibanje raslo ali se šele porajalo ... Potem ugotoviš, da zaradi razvoja dogodkov nekateri ljudje postanejo popolnoma drugačni, ko padejo na trdna tla. Tudi v Romuniji je bilo tako.

Vendar v Nemčiji se je to dogajalo veliko hitreje kot drugod. Recimo Marquardt je bil na začetku samo malo negotov, čez 14 dni je bil že popolnoma na tleh in je rekel: to za nas ni. Menil je, da se njegova generacija nikoli ne bo vživela v to novo realnost, in se res ni.

Ampak glede vašega delovanja na Vzhodu se mi zdi skorajda nadrealna ta zgodba o angažmaju združbe Opus Dei kot skorajda odločilnem v več tako imenovanih demokratičnih revolucijah na Vzhodu Evrope, predvsem pa na Poljskem. Tam naj bi odločilno vlogo odigral tudi vaš novinarski kolega Ricardo Estarriol, novinar barcelonskega časopisa La Vanguardia ... In pravzaprav je pomenljivo, da zaznamek o njem najdemo le v poljski različici Wikipedie.
Papež Janez Pavel II. in Ricardo Estarriol sta postavila na noge Solidarnost. Mimogrede, z Ricardom sva se spoznala v Beogradu, kamor so me poslali poročat z nekega dolgočasnega kongresa in sem v besu izjavil, in to na glas: "Esa va todo a la chingada," kar je v mehiškem dialektu pomenilo nekaj v smislu, naj gre vse v maloro. In potem se je neki moški obrnil k meni in mi dejal, da sem pogumen, da to izrečem na glas. Vprašal sem ga, zakaj, saj nihče tega ne more razumeti. Gre vendar za mehiški dialekt chingales, ki ga še Španci ne razumejo. On da razume, je pripomnil.

To je bil Ricardo Estarriol, s katerim sva se nekako spoprijateljila in se srečevala na vseh krajih, kjer se je dogajalo kaj pomembnega. Kasneje sem prebral, da je član Opusa Dei in da je postavil Solidarnost in še marsikaj.

Da je eden izmed ’opusovcev’, sem izvedel nekega lepega in toplega dne, ko sem bil doma. To je bil čas tistih naših desetih dni leta 1991 in je pri meni v dnevni sobi sedel Drago Klemenčič. Klemenčič je bil urednik verskih oddaj na TV Slovenija. Prej je bil duhovnik in dolgo leta urednik Družine. Čakali smo, da pride Ricardo. In gre mimo naše hiše, da bi vstopil, pa mi pravi Drago, pa ti veš, kdo je to. Rečem, vem, moj kolega z La Vanguardije iz Barcelone. Pravi, ne ne ne. To že, pa ti veš, kdo zares je on? To je vse, kar vem o njem, in to, da se srečujeva skoraj vsak teden. Dodal je, pa potem ne veš, da je on z vrhov Opusa Dei. In tega res nisem vedel.

Opus Dei je potem denimo v sodelovanju s papežem Janezom Pavlom II. postavil Lecha Walenso za vodjo nove Poljske; torej Walensa ni zares izšel iz ljudstva?
Seveda je izšel iz ljudstva, preprost človek iz ljudstva. Ricarda sem kar direktno vprašal, kje je pa Walenso našel. Pravi, rekli so mi, naj najdem nekoga, da bo vse skupaj vodil, in potem sem vprašal za nasvet opusovce v Varšavi, ti pa so rekli, da tam ni takega in da naj grem v Gdansk. In sem tam rekel, naj mi pripeljejo kogar koli, tudi če je polpismen, samo da bo vodljiv in da bo sam znal voditi gibanje. In tako so mi zares pripeljali polpismenega moškega v karirasti srajci. To je bil Walensa. Dodal je še, da so ga v pol leta izšolali in je potem dejansko vse skupaj vodil.

Moja žena Bojana je pa kar neposredno vprašala, ali Walenso še kaj sreča. Ricardo odgovori: "Še in še zmeraj se praska po glavi, ko me zagleda. Toliko denarja je pobral, da mu je še vedno nerodno, kadar me zagleda. Jaz sem kar v kovčkih tja nosil denar, ko pa se je to nehalo, so se pa tudi Walensovi sodelavci hitro znebili oziroma so mu obrnili hrbet. Ogromno tudi intelektualcev se je okoristilo z našim denarjem.

Morda najbolj bizarna epizoda v zvezi z Opusom Dei, ki je očitno bil dejaven povsod, kjer se je nakazovala tranzicija iz socializma v neko novo ureditev, je verjetno zgodba o pomoči, ki vam jo je na madžarskem nudil dopisniški pomočnik Estarriola, v Boliviji rojeni Eduardo Rósza-Flores …
Na Madžarskem sem bil najmanj 30-krat. Tam mi je Estarriol priskrbel slavnega Rószo-Floresa, ki naj bi izpolnjeval vse moje želje in ki je res potem naredil, kar sem mu rekel. Rózsa-Flores je bil pozneje komandant na Hrvaškem, naposled pa so ga ustrelili v Boliviji. Ker je bil nor. V resnici. Imel je narejeno Akademijo Dzeržinskega, menda tudi ameriško vojaško akademijo v coni Panamskega prekopa in bil je član Opusa Dei, pri čemer Ricardo ni vedel, da ima Rózsa-Flores akademijo Dzeržinskega. Sicer ga ne bi sprejel …

Nekega jutra me je klical iz Irske in v obupu govoril, ali sem videl, kaj se je zgodilo. Da je namreč v Vukovarju en ostrostrelec na hrvaški strani v enem jutru pobil vse srbske ostrostrelce. Odkrili naj bi, da je bil to ta Rózsa-Flores. Menda je Hrvatom samo rekel, umaknite svoje, jaz ne ločim enih od drugih, jaz bom samo postrelil vse tiste, ki so zgoraj na strehah in zvonikih. In to je naredil. Potem so ga Hrvati slavili in Ricardo je jokal po telefonu, da ga bodo vrgli iz službe, iz Opusa, ker ga je sam pripeljal tja.

Pozneje je Rózsa-Flores postal kriminalec, se vrnil v Bolivijo in s skupino hrvaških, madžarskih in bolivijskih oficirjev skušal spodkopati Moralesov režim. Tam so jih pa pobili.

Vendar se ta naveza z Opusom Dei zdi nenavadno plodna v vašem delu tudi v zvezi z zadnjim dopisniškim mestom, torej v Rimu, kjer ste bili kar 16 let in tudi zaradi teh znanstev dobili vpogled v marsikatere ’zakotne’ kuloarje, lahko bi rekli tudi v prostore občasne sprege italijanske in vatikanske politike.
Res mi je Ricardo veliko zadev uredil. Vse, kar sem v Rimu res vrednega dobil, je bilo zahvaljujoč njemu. Smel sem hoditi na predavanja akademije Opusa Dei in sem se tako veliko naučil, ker jih sicer ne razumeš prav nič. Tako sem dobil tudi dostop do znamenitih zajtrkov katoliškega mesečnika "30 giorni", ki ga je ustanovil Giulio Andreotti, večurnih razprav z različnimi njegovimi gosti. To so bili zajtrki, ki so se začenjali ob desetih in so trajali do kakšnih trinajstih ali štirinajstih, in nekatere stvari, ki so jih tam napovedali, se dogajajo zdaj.

Denimo, enkrat je bil med gosti neki turški akademik, ki je razložil, kaj so cilji turške države, torej da spet osvoji ozemlje vse do bosansko-hrvaške meje. Napovedal je marsikaj, kar se na Bližnjem vzhodu dogaja danes, vključno s tem, kako naj bi Turčija prodirala naprej na Balkan.

Na kakšni podlagi je to predvidel?
Ne vem, je pa pomenljivo, da je bil njegov učenec tudi Erdogan, ki je tedaj že bil v politiki. A seveda še ne tako visoko.

Če se vrneva v leto 1989. To je bilo turbulentno tudi v Jugoslaviji. Prav jeseni je tedanja Socialistična republika Slovenija sprejela ustavne amandmaje, ki so tudi postavili pomemben temelj za našo osamosvojitev, sledila je gospodarska vojna s Srbijo. To je bilo tudi leto vrtoglave inflacije in čas, ko se je v primerjavi z dogajanjem na Madžarskem in Poljskem skorajda zdelo, da Jugoslavija, prej bolj liberalna od tako imenovanih ljudskih demokracij na Vzhodu, zaostaja. Ko ste vi kot zunanjepolitični novinar poročali in komentirali v tistem času, ste to počeli tudi z mislijo na dogajanje v Jugoslaviji in Sloveniji? Ste na neki način posredno komentirali domače razmere?
Seveda. Ves čas. Tudi zaradi tega so objavljali toliko mojih člankov, ker sem v njih v bistvu komentiral nas in drugim potem tega ni bilo treba. Se spomnim, da je Darko Marin, ki je bil odgovorni urednik, nekega dne imel planiran komentar na našo situacijo in se je grozno mučil z besedilom. Potem je pa pregledal to, kar sem jaz tisti dan delal na temo Poljske, in je rekel: tvoje gre noter, moje ven. Ti dosti bolj neposredno govoriš o nas, kot pa jaz.

Takrat se je – tako na Delu kot tudi na televiziji – prek zunanje komentirala notranja politika. In jaz, ki sem se ukvarjal z Vzhodno Evropo, sem pač komentiral notranjo. Predvsem to.

Vse to je sicer zgolj izsek iz vaše novinarske kariere, ki jo popisujete na skoraj 400 straneh. Ena ključna poanta pa ostane: vsaj po mojem mnenju ste kot novinar uspeli tudi zaradi mojstrstva jezika, ki ste ga med drugim osvojili na Filozofski fakulteti in ki se je močno razlikoval od jezika študentov fakultete, ki jo danes poznamo kot FDV …
Jaz nisem obvladal političnega izrazoslovja, kar je bilo od začetka nerodno. Učil sem se od kolegov, ki so prišli s FSPN-ja. Stari novinarji se dobivamo še zdaj. Zdaj je 50 let prve zunanjepolitične redakcije, lepi spomini so ostali nanjo. Odšel sem pred 27 leti, pa se še vedno včasih počutim kot pripadnik vaše hiše.