Trojico legendarnih radijskih in televizijskih obrazov, ki so dolga leta prinašali novice (in jih še vedno) prek radijskih sprejemnikov in televizijskih ekranov, je Moja generacija, spletni portal RTV Slovenija za zrelo generacijo, nedavno gostil na okrogli mizi v okviru Festivala za tretje življenjsko obdobje.

Vsakega od sogovornikov je v medije prineslo naključje, a v ozadju le-tega je bila želja. Nataša Dolenc je že od malih nog rada nastopala in pela, kar je nadaljevala tudi v srednji šoli, prste pri tem, da pa ni vpisala študija igre na akademiji, pa je imel njen oče. "Moj oče je bil zelo ljubezniv gospod in zelo sem mu zaupala. Rekel mi je, da je v igralskem poklicu veliko odvisno tudi od sreče. Nikjer ni zapisano, da boš imela srečo, in ker te poznam in vem, da si občutljiva duša, te lahko to zaznamuje za vse življenje. Daj, raje si izberi nekaj drugega." In tako sem študirala jezike, pove eno od pomembnih zgodb, ki so krojile njeno življenje. A v njej je tlela želja po nastopanju in kmalu se je znašla na radijski avdiciji. In čeprav bi človek pomislil, da jo je seveda opravila, ni bilo tako. "Gladko sem padla. So mi rekli: no, pa še kdaj se prijavite. Bila sem zelo razočarana in sem si rekla, nikoli več me ne boste videli."

"V drugo gre rado"
V skladu s staro dobro modrostjo o zarečenem kruhu se je po prigovarjanju kolegice s fakultete kmalu znašla na novi avdiciji, tokrat na televiziji. "In sem ji rekla, če me že na radiu niso hoteli, kaj me bodo šele na televiziji. in me je še kar naprej pregovarjala, da bova vsaj videli kamere. In sva šli. Prideva tja, tam je bilo 150 prekrasnih blondink in sem ji rekla: A ti misliš, da spadava sem? V tistem hipu me je minila vsa trema, saj sem bila prepričana, da nimam nobenih možnosti. Mislim, da je bilo to odločilno. Na tisti avdiciji sva bili sprejeti dve, Jana Čede in jaz." Vse drugo je zgodovina, saj je bila potem desetletja radijska in televizijska napovedovalka in voditeljica, njen žametni glas pa je postal prava ikona.

Pozneje se je vrnila tudi na televizijske zaslone, in kot se spominja, ji ni nihče povedal, kako naj se drži in sedi pred kamero. "Mi je mama rekla, da sem kar ležala na mizi," doda hudomušno.

Pavle Jakopič je svoje prve korake v medijski svet naredil še kot otrok: skupaj s prijatelji se je igral na igrišču ob radiu, kjer se je enkrat odprlo okno, Silva Danilova pa jih je povabila k sodelovanju v radijski igri. "Smo igrali rabarbaro, gre za mrmranje, ki je v ozadju v enem prizoru. Bili smo zelo dobri in so nas večkrat povabili. Seveda takrat ni bilo nobenih žiroračunov, denar smo dobili na roko, in spomnim se, da je bila na Miklošičevi slaščičarna, v kateri si za tisti znesek dobil torico in 2 kepici sladoleda." Na radiu je delal tudi kot študent, in sicer je bil asistent režije. Potem pa je po spletu naključij začel voditi vremensko napoved.

Ko radijski asistent postane TV-voditelj
"15. aprila 1968 sem prišel v službo in so rekli, da me išče televizijski organizator. Ko sem šel k njemu, mi je povedal, da bom zvečer vreme bral," začne pripovedovati zanimivo anekdoto. Producent je moral organizirati, kdo bo bral vreme in je pozabil, da je to njegova naloga. "Direktor mu je na jutranjem sestanku rekel, da bo moral napoved brati sam, če nikogar ne bo našel. In tako so me zvečer postavili pred kamero in sem bral vreme."Vremenko je bil naslednjih osem let, potem pa se je posvetil delu na radiu, kjer je dejaven še danes.

Hočevar je bil že pri 28 letih dopisnik
Toneta Hočevarja je v novinarske vode zvabila Meta Verbičeva, ki pa je potem v nasprotju z njim odšla iz novinarstva. "Takrat sem se ravno vrnil iz Pariza in je rekla, da iščejo nekoga, ki zna pisati in ki govori tuje jezike. Po tednu dni na televiziji je prišel Marko Kozman in mi povedal, da bom naslednji dan začel v zunanjepolitični redakciji, ki so jo ravno tedaj ustanovili. " V njej so bili še Boris Piki Bergant, Uroš Lipušček in Jure Pengov. "Med seboj smo tekmovali kot hudič. Se pa še zdaj redno dobivamo na večerjah. Družili smo se tudi družinsko, zadnjih 45, 46 let."

Kot je dejal, je vse od začetka novinarskega dela veliko potoval, pri 28 letih je postal najmlajši dopisnik. "Potem so pa potrebovali nekoga, ki zna špansko, da bi šel za JRT v J. Ameriko. In ker sem edini znal, so me poslali tja. Takrat pa je bil ravno državni udar v Peruju. "To je bilo tako, da sta dva Indijanca do zob oborožena stala pred mano, jaz sem pa vpil, naj mi dajo linijo. Tehnik sploh še ni vedel, da je udar. Piki Bergant je bil strašno pogumen in me je dal v živo in sem najprej večkrat rekel: Dragi gledalci, dragi gledalci, dragi gledalci in potem sem le povedal, da je prišlo do udara." Čez nekaj ur mu je Tanjug ponudil mesto za skupnega dopisnika in čez nekaj mesecev se mu je v Mehiki pridružila žena. Mandat je trajal štiri leta, domov pa so se vrnili šele po dvanajstih. Odločen, da nadaljuje novinarsko kariero, se je napotil na Delo, a so ga na poti tja prestregli televizijski kolegi, beseda je dala beseda, pijača pijačo in končalo se je tako, da se je vrnil na televizijo. "Prišel je direktor s pogodbo, češ da začnem naslednji dan, čez nekaj časa bom pa tudi Dnevnik vodil, sem obljubil. Naslednji dan pridem v službo in so mi povedali, da bom že zvečer vodil dnevnik. In sem ga." Pozneje je nadaljeval kot dopisnik Dela v Rimu in zanj piše še dandanes.

Ritem dneva, ki ga več ne kroji urnik
"Sem nočna ptica in grem pozno spat, tako da tudi sorazmerno pozno vstanem. Moji prijatelji se temu sicer čudijo, ampak dobro vedo, da me pred 10. uro raje ne kličejo," je povedala Nataša Dolenc, ki dodaja, da ji ni nikoli dolgčas. "Čeprav ne počnem ničesar posebnega. No ja, malo skrbim za kondicijo, zdaj se ravno začenja naša telovadba. Naši skupini pravimo Razred dame. Znana plesalka sodobnega plesa Živa Kraigher je ustanovila ta razred za mame svojih učencev, da bi videle, kaj počnejo njihovi otroci. In ta naš razred obstaja že več kot 50 let," je pojasnila, od kod navihano ime. Do letošnjega leta se je vsako zimo z veseljem spuščala tudi po belih strminah, letos pa se še ni odločila, ali bo smučala. "Zdaj me pa malo postaja strah. Bojim se namreč malo norcev, ki drvijo po strminah. Doma mi pravijo, naj grem raje na sprehod." V njenem domu imata radio in televizija še vedno veliko vlogo, saj ju z veseljem posluša oz. gleda.

"Rana ura, zlata ura"
Tone Hočevar je še vedno polno dejaven, saj še vedno redno piše za časopis Delo, z veseljem pa sodeluje tudi v različnih oddajah in razpravah. Njegov dan se v nasprotju s sogovornico začne že zelo zgodaj. "Vstanem ob 6. uri zjutraj, z ženo vzameva pet kužkov, tri svoje in dva sinova, in greva na Rašico. Potem priletiva nazaj in vzameva dve vnukinji in ju peljeva v vrtec. Priletiva nazaj in hitro napišem prvi članek," strne pestro dogajanje v domači hiši. Posebno vlogo v njegovem življenju imajo psi. Prvega kužka kot pomoč invalidom je šolal leta 1955, zdaj pa se ukvarja s šolanjem terapevtskih psov.

Štirinožni ljubljenci pa nimajo velikega pomena le v zasebnem življenju, temveč so krojili tudi njegovo dopisniško kariero. "Če ne bi imel kužkov, bi bil dejansko tudi težko dopisnik. Recimo v Vatikanu je zelo težko prodreti do informacij. Severna Koreja, Vatikan in Kuba so tri države, ki držijo vse, kar je resnica, zase. Če greš ob 6. zjutraj s kužkom v park, pa izveš vse, kar se je dogajalo včeraj in kar se bo dogajalo jutri," je pojasnil, kako so mu psi "priskočili" na pomoč v službi. Psi so bili tudi stični člen, da je spoznal papeža Ratzingerja, ko je bil ta še kardinal. "V parku je zelo rad božal naše psičke in tako smo navezali stike."

Prvi vremenko je pred kamero pristal po naključju
Pavle Jakopič je z RTV-jem povezan že od mladih nog, saj je odraščal za njenim vogalom, dolga leta je bil radijski sodelavec, še vedno pripravlja oddajo Na današnji dan, televizijskim gledalcem pa se je vtisnil v spomin kot prvi napovedovalec vremena. "Moram povedati, da upokojenci res nimamo nikoli dovolj časa. Če prav pomislim, mi ni jasno, kako sem lahko v službo hodil. Je pa znano, zakaj upokojenci nimajo nikoli dovolj časa: zato ker dopoldne pospravljajo, popoldne pa iščejo, in tako čas hitro mine (smeh)." Čeprav je uradno upokojen, še vedno pripravlja oddajo Na današnji dan, ki jo je začel urejati pred 18 leti. Kot pravi, je pomembno, da ima vsak upokojenec neko dejavnost na svojem urniku, ki se je veseli. "Nekateri sicer penzion razumejo tako, da je treba dati vse štiri od sebe in nič početi. Sam sem bil od nekdaj zelo dejaven, tako da to gotovo ne pride v poštev."