V oddaji smo gostili izjemni gostji. Danica Vidmar se je že zgodaj v življenju znašla pred zahtevnimi osebnimi preizkušnjami. Opisala jih je v knjižnem prvencu, v katerem je iskreno spregovorila o bolečinah, zamerah in pomenu odpuščanja. Druga gostja pa je bila priznana zdravnica in psihoterapevtka Sanja Rozman.

Danica Vidmar je povedala, da se začnemo zavedati zamer, ki jih nosimo v sebi, šele v odrasli dobi. Kot otroci smo namreč nemočni in nimamo možnosti, da bi ukrepali, ker smo odvisni od ljudi okoli nas. In tako je bilo tudi pri njej: zamere iz otroštva so se nalagale druga na drugo in začele polniti omaro, dokler ta ni postala tako težka, da je ni bilo več mogoče premakniti: "18 let nisem šla na mamin grob. Šele ko se mi je rodil prvi vnuk, ki mi je odprl srce, sem lahko šla." In ko je odprla srce zase, ga je tudi za druge, in tako se je začel proces zdravljenja, je še povedala Danica. A na poti zdravljenja je bilo tudi veliko bolečih trenutkov, toda "bolečina je naša učiteljica. Pokaže nam, kdo smo in kam gremo. Če ji prisluhnemo, nas bo spremenila, tako da bomo bliže sebi in bliže drugim. Ko narediš prostor, se lahko zgodi tudi kaj novega".

Tako gleda tudi na svoj odnos s hčerama: z eno od njiju ima tesnejši odnos, z drugo še iščeta pravi stik. Toda zaveda se, da sta za zdravljenje odnosov potrebna čas in odmik ter da je tudi otrokom treba dovoliti, da se odmaknejo in si vzamejo čas, da pozdravijo svoje rane in bolečine, ki so jim jih starši nevede povzročili. Po njenem mnenju starševstvo ni naloga, temveč odnos, tega pa lahko vedno izboljšamo. "Kar zdravi, je iskrenost, je resnica, ki te opolnomoči."

Od kopičenja zamer do zasvojenosti

Prav nerazrešene travme, jeza, odnosi, polni zamer in bolečine, lahko vodijo tudi v zasvojenosti. O tem je spregovorila druga gostja oddaje, Sanja Rozman, zdravnica, psihoterapevtka, avtorica osmih knjig in mednarodno priznana strokovnjakinja s področja zasvojenosti. Pri nas je bila prva, ki je pisala in spregovorila o nekemičnih zasvojenostih, še posebno o odvisnosti od odnosov. V pogovoru je poudarila, da je odpuščanje pomembno za tistega, ki čuti zamero, kajti "odpuščanje pomeni, da se ti odvežeš zamer, da nisi več negativno vezan na ljudi ali dejanja in da greš lažje naprej".

Odpuščanje pomeni za žrtev novo svobodo, čeprav je včasih težko odpustiti; veliko ljudi se zamere oklepa in noče izpustiti stvari iz preteklosti. "Ljudje se radi poistovetijo z vlogo žrtve in se te vloge oklepajo, kolikor se da, saj jim tako ni treba sprejeti odgovornosti za svoja dejanja, za svoje počutje." Kot je še povedala Sanja Rozman, ljudje tako ne zmorejo imeti pristnih odnosov v sedanjosti. Ključ za pristnejše odnose pa je v razumevanju in sprejemanju sebe in drugih ter dogodkov, ki so se nam zgodili.