Kot Solkanko jo goriška preteklost spremlja od malih nog. Od starih staršev in sosedov je slišala preštevilne zgodbe prostora, ki je v zadnjem stoletju pretrpelo udarce obeh velikih svetovnih spopadov, fašistične represije in številne premene, povezane z nastajanjem novih držav in premaknjenih mej. Tudi pod vplivom vseh teh pripovedi je svoje strokovno delo usmerila prav v proučevanje in poskus razumevanja kompleksnega političnega, jezikovnega in nacionalnega položaja tega obmejnega območja in na podlagi te oblikovane identitete svojega domačega kraja in njegove širše okolice.

V Muzeju novejše zgodovine Slovenije bodo letošnje leto med drugim posvetili prav vprašanju, kako so dogodki 20. stoletja vplivali na življenje ljudi na obeh straneh meje. K temu sta jih spodbudili dve obletnici ‒ 30. obletnica padca Berlinskega zidu in pa 15. obletnica vstopa Slovenije v Evropsko unijo in posledičnega padca dolgoletne meje med Goricama. Ob tej priložnosti se je muzej povezal z MMC RTV Slovenije, založbo Beletrina, Spomenikom berlinskemu zidu iz Berlina, Zgodovinskim muzejem Bosne in Hercegovine iz Sarajeva in zavodom 47/04 iz Gorice, da bi odprli premislek o zidovih, tako tistih fizičnih, ki so ali pa še vedno razdeljujejo mesta in države, do tistih v naših glavah.

"Meje v glavah so, a se mi zdi, da če bi že v otroštvu začeli spoznavati tudi zgodovino drugega, bi stopili korak bliže," razmišlja zgodovinarka sicer o obmejnem območju Italije in Slovenije, vendar v resnici podobno velja za skoraj vsa območja, kjer se srečujejo različne identitete. "S projektom, ki smo ga poimenovali Izza zidov, se ukvarjamo z vprašanjem, kako se je vzpostavil naš spomin na to, kar je nekoč bila jugoslovansko-italijanska meja in nato slovensko-italijanska meja do vstopa Slovenije v Evropsko unijo. Zanima nas, na kakšen način je prebivalstvo dočakalo ta dan in kaj so pričakovali," dodaja.

Z zgodovinarko smo se pogovarjali o zgodovinskih okoliščinah, ki so determinirale življenja ljudi na obeh straneh italijansko-slovenske meje, kako je ta v preteklosti vplivala na njihov vsakdan, o italijanski percepciji skupne zgodovine in tem, kakšna prihodnost čaka obmejni prostor.

Odraščali ste v Solkanu. Kako se spominjate časa, ko je Gorici ločevala meja? Če danes pogledate na svoje otroštvo, svojo mladost ‒ kako je ta omejitev vplivala na življenje vaše družine in okolice?
Meja je dejansko popolnoma zaznamovala moje življenje in tudi mene kot osebo. V otroštvu je meja pomenila predvsem tisti drugi del mesta, kamor smo med konci tedna hodili na sprehode in kjer so se prodajale boljše stvari. V otroški logiki je bilo zelo lepo – ene čokolade si dobil v Novi Gorici, druge pa v stari Gorici. V moji predstavi je vsak nekaj izumil in tisto tudi potem prodajal.
Gorica je vezana na zelo lepe spomine ‒ ne zgolj zaradi materialnih dobrin, ampak tudi zaradi posebnih dogodkov, ki so se tam dogajali. Med njimi je verjetno izpostaviti Andrejev semenj, ki se odvija ob koncu leta in je bil za nas otroke eden najpomembnejših trenutkov v letu. Tam je bil svet v malem, tam so prodajali stvari, ki jih drugače nikoli nismo videli. Še pomembneje pa je bilo, da si pri 12. letih lahko zaprosil za lastno prepustnico, in seveda je pomenil za nas prvi prehod meje. Odrasel si postal pri 12 letih, ko si lahko dobil prepustnico za prehod meje. Običajno smo se fotografirali za dokumente že kakšen dan prej in na sam rojstni dan hiteli na občino, da bi si naredili prepustnico. Takoj, ko je prišla, si odšel hitro sam čez. Vedno je obstajal ta "čez". Teren med Solkanom in staro Gorico je urejen tako, da se proti Gorici spustiš po malih tlakovcih, "sanpiretrinih", in zato je bil v moji otroški fantaziji to vedno prostor, v katerega si se spustil. Drugo mesto oziroma drugi del mesta je bil tlakovan drugače, dišal je drugače in imel je več za otroške oči zanimivih materialnih.

Območje Gorice ni bilo mejno samo v 20. stoletju, pač pa je na neki način na meji že od prve omembe. Navsezadnje poteka tu naravna meja med Alpami in Krasom, med dolinama Soče in Vipave. To je vsekakor danost, ki je determinirala tudi življenje tukaj živečih prebivalcev.

Vsekakor. Goriško – Gradiščansko ozemlje in Gorica kot zgodovinsko mesto je zgodovinsko mesto oz. zgodovinski kraj, ki je v toku časa – prvič je bilo celotno območje omenjeno že leta 1001 ‒ doživljal svoje vzpone in padce. Imel je svoje zapise zgodovine, ki smo jih potem pozneje obravnavali kot nacionalne, tako za nemško in italijansko kot slovensko skupnost. Če imajo Italijani na eni strani svoje spomine na Gorico, imamo Slovenci svoje, kot denimo obglavjenje tolminskih puntarjev na Travniku v središču Gorice. Tudi iz vseh virov je razbrati, da so bili ti kraji vedno poseljeni z jezikovno mešanim prebivalstvom. V srednjem veku in stoletjih takoj zatem težko govorimo o nacionalnih identifikacijah, ker pridejo te pozneje, zlasti po letu 1848. Takrat se pojavijo trditve, komu ti kraji pripadajo in kdo je v teh krajih glavni.

Za razumevanje tega prostora se moramo nujno dotakniti tudi prve svetovne vojne. Tukaj je potekala fronta med Italijo in centralnimi silami, domačini so morali kot begunci oditi na drug konec dežele, po vojni Italija v skladu z londonskim paktom zasede ozemlje ... Kakšno je bilo tukaj življenje med prvo svetovno vojno in v prvih letih po njej?
Če skočim za trenutek iz splošne v lastno, osebno zgodovino, moram reči, da sem imela ta privilegij, da je z menoj do pred osmimi leti živela nona, ki je bila letnik 1916. Ker je ta generacije živela v isti hiši, sem bila s temi zgodbami zelo seznanjena, oplemenitena. Ne nazadnje so tudi določile, kaj me je pri študiju zanimalo.
Družina moje none, ki je bila takrat komaj novorojeno dete, je avgusta 1916 bežala iz Gorice, ki so jo Italijani v svoji historiografiji osvobodili, v naši pa okupirali. Družina Vuga se je v te kraje vrnila šele po nastanku nove meje. Ta odločitev seveda ni bila samoumevna. Na fotografiji celotne družine v taborišču Bruck na Litvi so tri rodovi. Začne se z mojo nono, ki je še dojenček v rokah svoje matere Hortenzije Vuga, in za njo je moja prapranona in vsi njeni štirje otroci, ki so vsak izbrali popolnoma drugačno pot med prvo in drugo svetovno vojno: naša družina je ostala v Solkanu, en brat se je odločil, da bo živel v Kraljevini SHS in se je preselil v Niš, drug brat se je z ženo že v 20. letih preselil v Argentino in tam z družino tudi ostal. Sestra pa se je potem leta 1947, ko je prišlo do nove razmejitvene linije, odločila, da bo živela v Gorici, ker ni želela biti v Jugoslaviji. Torej ena sama družina, ki se v času enega rodu razcepi na toliko različnih koncev bodisi sveta bodisi ideologij.
O tem, kako je bil ta prostor zaznamovan s fašizmom, je bilo napisanih že veliko knjig. Veliko manj pa smo se s tem ukvarjali na individualnih ravneh, torej v pričevanjih. In ravno tukaj sva z italijanskim kolegom Alessandrom Cattunarjem prek pričevanj z analizami in raziskavami pokazala, da so dejansko nastopale različne zgodbe. Italijanske so govorile, da je ta prostor končno postal, kar je bil ‒ torej italijanski. Slovenske pa so bile zgodbe trpljenja in nezmožnosti izkazovanja lastne identitete – ne z imeni in priimki, ne z jezikom in ne z vsakodnevnim življenjem. Večina zgodb, te so bile pridobljene tako na slovenski kot italijanski strani meje ter v zamejski skupnosti, govori o tej konstantni mali borbi znotraj družine, da ohranja identiteto, da ohranja samega sebe. Seveda se bodo stvari krepko zasukale z drugo svetovno vojno in potem dejansko dosegle vrh v maju 1945 in posledično v zavezniški vojaški upravi.

Kmalu sledi torej druga totalna in vseobsegajoča vojna. Na koncu pridejo partizani pred Zavezniki v Trst in Gorico, kar slovanski prebivalci, zatirani v desetletjih fašizma, vidijo kot osvoboditev, italijanski pa kot okupacijo. Za zeleno mizo območje začasno razdelijo v dve coni, ena je pod jugoslovanskim in druga pod italijanskim vplivom? Kako se v tistem trenutku spet spremeni življenje ljudi?
Ko analiziramo zgodovino cone A in cone B, torej trenutek med letoma 1945 in 1947, se mi zdi zelo pomembno, da pri interpretaciji skočimo tudi dve leti nazaj. Torej v čas kapitulacije Italije in vzpostavitve operativne cone Jadranskega primorja, torej Adriatisches Küstenland. Že to obdobje je bilo, čeprav ga velikokrat ne primerjamo, zelo simbolno. Iz pričevanj je izšla zgodba o tem, da se prebivalstvo samo po sebi nemško govorečih vojakov ni toliko balo, kot se je balo tistih kolaboracijskih vojska, ki so prišle z njimi na to ozemlje. Kaj je razlog za takšno interpretacijo? Ljudje so jezik poznali, nenazadnje so se ga učili v šoli. Ne glede na to, da so nacisti okupirali območje, je velika večina starejšega prebivalstva z njimi lahko komunicirala v nemškem jeziku in jih skozi to prizmo ni čutila za takšno težavo kot na primer četnike, ustaše, kozake, ki so tudi takrat prišli z nemško vojsko. Seveda ne smemo pozabiti tudi na X MAS. Kako so se ljudje v tistem obdobju med 1943 in 1945 dejansko privadili komunikacije s tujcem, je stvar čisto individualnih osebnih strategij. Te strategije se bodo na isti način ponovile tudi po letu 1945, ko bo na območje ponovno prišla vojska, ki ni domača, ki je tuja, ki je za veliko večino Slovencev tudi videna kot tujek. Ne pa za vse. Enačba, ki se je vzpostavila: Slovenci – titini; Italijani – fašisti, nikakor ne sme biti iztočnica za razumevanje tega prostora. Na eni in na drugi strani smo namreč imeli skupine, ki so želele optirati ravno za drugo stran. In so se dejansko borile proti temu, da bi priključitev temeljila na nacionalni, temveč na ideološki ravni. Ravno ta kompleksnost je v tem prostoru toliko bolj zanimiva. Ne gre zgolj za dve leti zavezniške vojaške uprave, ampak ne nazadnje tudi dveletno nemško okupacijo pred tem. Navsezadnje so bili za večino kot tujci na območju videni tudi ameriški vojaki, še toliko bolj pa angleški, ki niso želeli imeti stikov s prebivalstvom. V italijanskei terminologiji je to tolmačeno kot okupacija, 'Territori occupati'.

Če konkretno govorimo o meji, ki se je vzpostavila v obdobju med 1945 in 1947: kaj je to pomenilo za ljudi? Zdaj so bili naenkrat odrezani od nekega prej enovitega prostora.
Stvar je bila še bolj kompleksna. Formalnopravno je do nove pogodbe, do nove meje, še vedno veljala rapalska. Znotraj rapalske meje je teritorij razdeljen na dva dela. Tukaj ne govorimo o pravih, državotvornih mejah, temveč o nekih začasnih rešitvah. Zato tudi ime: začasna meja. Namreč, ne mejna cona cone A ne cone B nista formalnopravno nikoli vzpostavljeni kot meji. Dandanes, ko praznujemo dan vrnitve Primorske k matični domovini, se v javnosti velikokrat sliši zasmehovanje, zakaj praznujemo teh par kilometrov cone A. Avtomatično smo iz kolektivnega spomina izbrisali to, da tudi cona B ni bila samoumevna. Med obema mejama so veljali do mejnega območja, torej do Jugoslavije in na drugi strani do Italije, posebni režimi. Zavezniška anglo-ameriška vojska je svoje surovine in svojo vojsko pridobivala prek Italije in ni vstopala v cono B, medtem ko se je cona B krepila iz Jugoslavije. Vmesni prehod med conama je bil dovoljen samo tistim, ki so že prej dejansko živeli v coni A ali v coni B. Avtomatično prehajanje prebivalcev Jugoslavije ali Italije v cono A ali cono B ni bilo mogoče. Za prebivalstvo v tistih krajih so bili narejeni posebni osebni dokumenti, ki so dokazovali, da ti ljudje tam tudi zares živijo. Zavezniki so se namreč bali, da bi tako z ene kot druge strani v cono A začeli prihajati agitatorski elementi, ki bi lahko na območju, ki so ga že ves čas imenovali sod smodnika (vsak dan so potekale manifestacije in dnevno je prihajalo do sporov in pretepov) zanetili nemire. Zavezniki so se zavedali, da morajo poskrbeti za red in mir. Varnost je bila na tem območju ena glavnih prioritet. In dosegala se je tudi tako, da se je zelo nadziralo prihode in odhode ljudi. Na višji ravni je bilo to videti kot mogoče, v resnici pa se to ni dogajalo. Iz cone B so redno vdirali v cono A, ugrabljali ljudi, ki so bili na posebnih seznamih. Nasilje je na eni in drugi strani ostajalo prisotno.

Kar se tiče prehrane in vsakodnevnega življenja, pa so nekatere vasi same želele preiti v cono A. Med conama je bila zelo velika razlika v kvaliteti vsakodnevnega življenja. V coni A so se materialno dvignili predvsem v tistih družinah, ki so si bile sposobne pridobiti na svojo stran enega ali dva ameriška mešetarja in prek črnega trga dejansko vzpostaviti trgovino, ki je slonela predvsem na materialnih dobrinah. Tisti, ki je vzpostavil tak način črnega trga, je zelo dobro živel. In to je bila ta velika razlika s cono B, ki je po vojni še vedno zelo životarila. Seveda se bo to dejansko pokazalo kot bolj problematično za tiste prebivalce cone A, ki so po septembru 1947 postali del Jugoslavije.

Kakšni so bili predlogi razmejitve? Na kaj so se opirali?
Takoj po koncu vojne je vzpostavljena zahteva, da je treba cono čim prej urediti. Ne nazadnje o njenem pomenu za diplomatskimi mizami govori že železna zavesa, ki jo je potegnil Churchill, in je segala neposredno v naše kraje. Ureditev interesnih sfer je bila zelo problematična. Če sta bila v prvi fazi Tito in jugoslovanska vojska pri Zaveznikih sprejeta kot prijateljska, so že pred mirovnimi pogodbami postali tekmeci za isto območje. Med marcem in aprilom prispe na problematično območje cone A in cone B mednarodna razmejitvena komisija. Sestavljajo jo 4 člani: sovjetski, francoski, britanski in ameriški delegat. Prebivalstvo se takrat na veliko pripravlja na manifestacije, tu so močne agitacije, da se pojavi prava narava teh krajev. Dediščina tega obdobja je še danes vidna, recimo napisi, ki jih najdemo po starih hišah: Tukaj je Jugoslavija, živel Tito itd. Ta komisija potem odpotuje v Pariz, kjer se začnejo mesec pozneje priprave na pariško mirovno pogodbo in pripravijo štiri razmejitvene linije. Jugoslovanski rešitvi je najbolj naklonjena sovjetska. Tako britanska kot ameriška pa zelo posežeta v območje in dodelita Italiji še skoraj vso Istro. Prevladal je francoski razmejitveni predlog, ki je bil sprejet kot najbolj složen, vmesen. Ne moremo reči, da je prostor zaživel kot srečen in da so bili ljudje z odločitvijo zadovoljni. Italijani izobesijo črne zastave, Slovenci so tudi zelo nezadovoljni. Vzpostavi se dikcija izgube Gorice, medtem ko se še vedno čaka na del z mestom Trst, ki ostane del Svobodnega tržaškega ozemlja.
Iz današnje perspektive je seveda tudi zanimivo to, da je bila pogodba podpisana februarja 1947, v veljavo pa je stopila septembra istega leta. Ljudje so imeli torej slabega pol leta časa, da se odločijo, na kateri strani bodo živeli in si uredili svoje življenjske razmere. Zanimivo je zato, ker sta bila do pred približno 15 let ta dva datuma (10. februar in 15. september 1947) za širši kolektivni nacionalni spomin popolnoma prazna in nepomembna. Z vzpostavitvijo italijanskega dneva spomina in pozneje tudi praznika vrnitve Primorske matični domovini sta datuma dejansko pridobila zelo močno politični in nacionalno, emocionalno konotacijo. In danes vidimo rezultate nagibov in trudov, da se ta datuma vzpostavita v kolektivni spomin.

Sorodna novica Pahor: Tajanijeve besede je mogoče razumeti kot ozemeljske zahteve; Tajani: To ni bil moj namen

Zadnje tedne razburjajo besede predsednika evropskega parlamenta Antonia Tajanija v Bazovici, slišimo italijanske politike, ki ponavljajo, da so bile žrtve v fojbah zgolj zato, ker so bili Italijani. Je italijanska interpretacija fojb in povojnega dogajanja ob meji že dosegla stopnjo dominantne naracije zgodovinskih dogodkov v Italiji?
Ja, to je že postal dominantni diskurz. Začel se je uveljavljati takoj po uvedbi praznika spomina, in sicer tam, kjer je za prebivalstvo najbolj pomembno ‒ v šolskih učbenikih. Ko določene interpretacije preidejo v šolske učbenike, v vsaki državi postanejo del zgodovinske resnice. Nihče ne bo dvomil o tem, kar pišejo naši učbeniki. Tukaj gre za zelo močno indoktrinacijo, ki je dejansko dosegla to, kar je za ciljne skupine najpomembnejše: šolstvo. To poteka od sprejetja zakona naprej, in če so začeli tako poučevati 10-letnega otroka, je ta zdaj star 25 let. Če te nacionalna dominantna naracija s takimi trditvami oplaja, se nikoli ne boš spraševal, ali je bilo to res. Tukaj je pomembna še druga stvar ‒ dan spomina komemorira žrtve fojb, istočasno pa se spominja eksodusa italijanskega prebivalstva z območij, ki so pozneje prešla pod Jugoslavijo. A ta drugi del se iz naracije počasi povsem izgublja, sploh pa vloga Italije kot države in na kakšen način so ti ljudje životarili še desetletja po novi meji je povsem izbrisana iz tega diskurza. Naracija ves čas izpostavlja videnje Italijanov kot žrtev slepote komunizma, ne da bi se dogodki interpretirali v širšem kontekstu. Menim, da je bilo delo mešane zgodovinske komisije, ki je delovala v 90. letih in v začetku leta 2000, prezrto in pozneje zaradi teh manipulacij dejansko izbrisano.
Pomembno je tudi, da razumemo trende v zgodovinopisju po letu 1989 in nove vale revizionizmov historiografije. Če smo po drugi svetovno vojni na evropski ali svetovi ravni spremljali diskurze zmagovalca ‒ zgodovino druge svetovne vojne so pisali tisti, ki so v njej zmagali, pa smo po padcu berlinskega zidu začeli spremljati naracijo žrtve. Vsak išče zgodbo o tem, kdo je bolj trpel in kdo bil krvnik. Dnevi spomina, ki so izhajali najprej iz potrebe, da se prepozna žrtve holokavsta, so se pozneje preselili v nacionalne zgodbe. Menim, da ni bilo evropske države, ki ni iskala, čigava žrtev je bila v 20. stoletju tudi sama. Italiji je ta krvava zgodba, ki se je odvijala takoj po koncu druge svetovne vojne, v vzpostavitvi te vloge prišla zelo prav. Politika si je prilastila spomine ljudi, ki so dejansko izgubili svojce ter še desetletja po tem niso vedeli, kje so njihovi dragi pokopani, ali pa so se preselili iz svojih domov. Spomin, ki je zelo boleč in se generacijsko prenaša, je postal orodje v rokah politike.

Sorodna novica Pahor Tajaniju predlagal pripravo skupnega slovensko-italijanskega zgodovinskega učbenika

Nemčija se s svojim temnim madežem zgodovine zelo ukvarja, tudi v šolstvu. Ali se je Italija kdaj enako soočila z obdobjem fašizma?
Italija je tako iz prve kot iz druge vojne izšla na strani zmagovalcev. Predvsem je tu pomemben moment zmagoslavje prve vojne, ko se v iredentističnih zahtevah ozemlja vrnejo matični domovini. Strukture spominjanja na prvo vojno so v obdbju med obema vojnama in vzponom. Predvsem z vzpostavitvijo t. i. parkov spomina v večjih mestih je redno poudarjala spomin na padle italijanske fante v borbi za domovino. Madež fašizma, genocid v Etiopiji, napad na afriške države, napad na Jugoslavijo leta 1941 in vse grozote v Ljubljanski pokrajini ter na Balkanu, so bili s kapitulacijo leta 1943 izbrisani. Mi govorimo o kapitulaciji, terminološko je to armistizio (premirje). Že to nakazuje na drugačno oblikovanje spomina. To, da je bilo v Trstu taborišče smrti Rižarna, se iz italijanskega kolektivnega spomina briše, saj naj bi za to bili krivi nacisti, ki naj bi taborišče vzpostavili v času nacistične okupacije tega dela ozemlja. A ne moremo posplošiti, da je nesoočanje z lastno preteklostjo, predvsem z dediščino fašizma, prisotno v celotni italijanski družbi. To bi bilo napačno. Različne dežele, kraji, univerze se s tem ukvarjajo. Smo pa v obdobju, ko se nam politike desnih strank vračajo kot bumerang.

Sorodna novica "Postaviti mejo in deliti ozemlje, je tragedija"

Svoje raziskovalno delo ste usmerili v proučevanje kolektivnega spomina in s tem povezane identitete in percepcije zgodovine na Goriškem. Gotovo ste veliko zgodb o tem, kako je v življenja non in nonotov zarezala nenadoma postavljena meja, slišali že od malih zgodb. Kako se je vaše strokovno raziskovanje ujelo z že slišanim ali poznanim. So vam pričevanja, ki ste jih zbirali za svojo doktorsko disertacijo itd., prinesla kakšno presenečenje? Podatke ali spomine, ki jih niste poznali?
Raziskovalci vstopamo v vse naše raziskave z lastno subjektivnostjo, kot dodelani ljudje in imamo določena pričakovanja. Moje zanimanje za to mejo se je začelo ob zavedanju, da se je ta meja z letom 2004 začela spreminjati. Ugotovila sem, da ljudje, ki so doživeli vzpostavitev meje, zdaj lahko doživijo tudi njen konec. Moja nona se je pred vojno dnevno s kolesom peljala po isti poti do Gorice, sama pa je nisem mogla ponoviti, saj je bila vmes meja brez možnosti prehoda. To so bile sive cone, ki jih imaš okoli sebe, a jih ne poznaš. Zanimalo me je, kako se ljudje odzivajo ob tem, da se je neki prostor zaprl, zdaj pa se bo spet odprl. Solkan se je historično povezoval z Oslavjem, Pevmo, Števerjanom, slovenskimi vasmi v danes italijanskih Goriških Brdih. OB vzpostavitvi meje se ti stiki prekinejo, običajne rutine zamenjajo nove poti in nove prometne povezave.

Sorodna novica "Prej smo bili vsako reč vajeni kupiti v Gorici, potem pa tega nismo več smeli."

Ob iskanju zgodb so me predvsem zanimala pričevanja o življenju družin, ki jih je meja razdelila. Tak je bil tudi primer naše družine, kjer so otroci iz prvega zakona mojega nonota ostali v Gorici, stiki pa zelo redki. Kako so torej ti ljudje, ki so imeli svojce na obeh straneh, doživljali ta prostor. Ko sem na študiju v Bologni spoznala kolega Alessandra Cattunarja, sva skupaj začela zbirati še zgodbe z italijanske strani. Zastavila sva si, da se pričevalci z obeh strani spominjajo istih dogodkov, zanimala pa naju je narativna struktura pripovedi ‒ kako vidijo sebe v tej zgodbi. Vse njihove zgodbe so se začele že v prvi svetovni vojni: ali so bili begunci ali so ostali na tem območju, kaj se je dogajalo z njihovimi starši in podobno. Presenetilo me je, da je moj italijanski kolega ob poslušanju istih zgodb prihajal do popolnoma različnih zaključkov. Naučila sem se, da če želim razumeti italijanske zgodbe, moram najprej razumeti njihovo zgodovino. Čeprav živimo skupaj na istem območju in imamo več skupnega v vsakodnevnih navadah, predvsem v prehrambenih, obiskujemo iste dogodke kot GUsti di Frontiera ali Andrejev semenj, pa vsakega definirajo zgodbe, ki izhajajo iz osebnih zgodb naših prednikov – tako na italiajnski kot slovenski strani. To so ti toksični spomini, ki izbruhnejo v ekscese ob dogodkih, kot je bil ta zadnji v Bazovici.

V enem od pogovorov, ki ste jih pripravili za Arhive spomina, je zdaj že pokojni Tomaž Marušič poudaril, da se gospodje na stara leta, ko spijejo kozarec, še vedno pogovarjajo o Gorici, ki da je slovenska, sliši se parolo: Reka, Trst, Gorica ‒ naša je pravica. To je še vedno močno zasidrano v zavesti starejših. Očitno torej prek njihovih zgodb tudi v mlajših generacijah?
Potomci se zagotovo fiktivno čutijo pripadne temu prostoru. Fiktivno pravim zato, ker čutijo povezanost s prostorom, kjer sami nikoli niso živeli, nimajo mreže prijateljstev ali kaj podobnega. Ko mediji potencirajo te zgodbe, se pojavi občutek neke identitete, ki so jo izgubili. To so kompleksne stvari, ki jih ljudje prevečkrat tolmačijo samo skozi nacionalno prizmo. Tukaj je napaka, saj je to bilo vedno obmejno in predvsem etnično mešano območje. Nacionalna prizma pa vedno sloni na tem, kdo je žrtev koga, čeprav bi lahko obrnili pogled in govorili o tem, kaj nas zaradi življenja tukaj združuje. Če bi lahko izbrisali zadnjih 100 let krvnih obračunavanj, bi morda lahko zaživeli kot služna skupnost. Ko je Slovenija postala samostojna, se je veliko govorilo o tem, da se bo meja na tem območju odprla. Vstop Slovenije v EU smo simbolno praznovali ravno v Gorici. Zgodba o tem, da bi se Gorica in Nova Gorica lahko združili in postali eno, se nam vrača kot bumerang, omejujejo pa nas lastne boleče zgodovinske izkušnje.

Kakšno je bilo vzdušje med ljudmi decembra 2004 ob vstopu v EU in potem tri leta pozneje ob priključitvi Slovenije schengenskemu območju? Kakšna so bila pričakovanja ljudi ob meji?
Tistega večera se spominjam kot lepega, veselega, deževnega. Vsi smo bili v zanosu, vsi smo si želeli boljšo prihodnost za ta prostor. Vedno sem si predstavljala, da bi Trg Evrope postal stičišče spomina, prostor miru, kjer bi lahko govorili o tem, kaj se nam je zgodilo. A 15 let pozneje imamo še vedno enak trg in to je to. Odmikamo se od tega, da bi lahko nekaj naredili skupaj. Novi politiki v občinskih strukturah velikokrat premalo poznajo lokalno zgodovino in realnost tega prostora, ali pa jo tolmačijo zgolj enostransko. Želeli in pričakovali smo več. Zdaj smo spet vsa ta pričakovanja zapakirali v EPK 2025. Z EPK 2025 si želimo v prostor prinesti nove vsebine, ki bi nas povezovale in gradile skupen prostor. Osebno hrepenim po muzeju, ki bi bil sposoben predstaviti obe naraciji, obe zgodovini in kjer bi ljudje lahko spoznali, kako kompleksen je ta prostor. NI enostavnih naracij, ni enostavnih rešitev.

Meje v glavah torej niso padle? Se je odnos Italijanov do Slovencev po letu 2004 kaj spremenil in obratno?
Verjetno se je za marsikoga odnos vseeno spremenil, a to so individualne zgodbe. V kolektivni zavesti ne verjamem, da se je veliko spremenilo. Za to so različni vzroki: volitve, kriza, selitev mladih iz tega območja, nove migracije so centralizirane v Gorico in nič v Novo Gorico. Meje v glavah so, a se mi zdi, da če bi že otroci začeli spoznavati tudi zgodovino drugega, bi lahko stopili korak bliže.

V letih takoj po vojni se je zgodil kup zgoščenih dogodkov, pa vendar vse, kar se je na tem območju dogajalo, nekako ni ostalo v splošnem spominu. Zadnje desetletje, ko se večinoma ukvarjamo z vzhodno in južno mejo, pa se nam začrtana zahodna meja zdi nekako samoumevna.
Da, iz kolektivnega spomina je bilo izbrisano tudi obdobje začasne ureditve z zavezniško upravo v coni A. Ko smo pred leti postavljali v muzeju razstavo Začasna meja: Življenje in hrepenenje v coni A (1945‒1947), smo hitro ugotovili, da v prvih povojnih letih sploh ne govorijo o prisotnosti zaveznikov, temveč le, da ti kraji pripadajo Primorski. Imamo ogromno fotografij v naši fototeki, a zaveznikov na njih ni skoraj nikjer.

Tudi tokrat se vsi partnerji v projektu trudimo s pridobivanjem novih osebnih zgodb, spominov, fotografij, drugih predmetov. Podobne akcije v vašem muzeju pogosto potekajo ‒ za različna zgodovinska obdobja. Kaj bi si želeli zbrati tokrat?
Želeli bi si več malih zgodb tihotapstva, kako so ljudje mejo razumeli nekoč, kaj so na primer kupovali na drugi strani, predvsem pa si želimo, da bi nas ljudje spustili v svoje spomine in z nami delili zgodbe, ki bodo čez desetletje izginile in jih ne bomo mogli več spoznati. Če imajo bralci kakršno koli zgodbo ‒ ni treba da je posebna, pomembno je, da je osebna ‒ naj jo podelijo z nami in tako pomagajo ohraniti spomin na mejo.