Po koncu prve svetovne vojne so na pariški mirovni konferenci zmagovite sile odločale o tem, kako bosta razdeljena Evropa in svet. Propadli so veliki imperiji, vojna pa je presekala s starim redom. Slovenci so se odločili vstopiti v novo politično tvorbo, a kdo vse bo ostal zunaj njenih meja, je bilo na odločevalcih v Parizu. Zarisane meje so se zajedle globoko v prostor, poseljen s Slovenci, a Prekmurje, agrarna pokrajina, ki je bila stoletja kot del Ogrske upravno ločena od preostalih slovenskih ozemelj, je prvič postalo del države matičnega naroda.

Na začetku avgusta je delegacija Kraljevine SHS prejela odobritev, da lahko vojaško zasede Prekmurje do razvodnice med Muro in Rabo. Čete so tja prikorakale 12. avgusta, 17. avgusta pa je vojska izročila oblast civilnemu upravitelju Srečku Lajnšicu, ki je v Beltincih pred več kot 20.000 ljudmi uradno razglasil združitev tega ozemlja s preostalim slovenskim ozemljem v Kraljevini SHS.

O tem, kako so se odvijala pogajanja o postavljanju mej, smo se pogovarjali z dolgoletnim novinarjem in dopisnikom RTV Slovenija Urošem Lipuščkom, ki je dolga leta v ameriških arhivih prebiral dokumente iz tega obdobja. Pred meseci je izdal knjigo Prekmurje v vrtincu pariške mirovne konference 1919.

Pred 100 leti se je v Parizu na novo risala podoba Evrope. V vrtincu dogajanja se je znašlo tudi slovensko ozemlje. To je bil pomemben čas za slovensko diplomacijo in posledično slovenski narod ...
Brez dvoma, takrat smo Slovenci prvič na mednarodnem prizorišču nastopili kot suveren narod. V okviru srbske delegacije so se slovenski politiki z vso možno vnemo zavzemali za nacionalna vprašanja.

Majhni narodi, kot so bili Slovenci, so veliko dali na ameriškega predsednika Woodrowa Wilsona, ki je zagovarjal načelo samoodločbe narodov. Videli so ga kot rešitelja. Kakšno vlogo pa je dejansko odigral na sami konferenci?
Ko se je Wilson pojavil v Parizu, so ga pričakali kot boga, kot nekoga, ki ima v rokah čarobno palico in bo rešil svetovne težave. Pričakovali so, da bo njegova teorija o pravici do samoodločbe narodov prinesla svobodo in neodvisnost vsem. A že ko je prišel na konferenco, se je pokazalo, da bo to zelo težko doseči – po eni strani zaradi stare diplomacije, ki je temeljila na sklepanju različnih tajnih sporazumov, po drugi strani pa zato, ker načela samoodločbe naroda ni bilo mogoče popolnoma uskladiti z načelom ozemeljske nedotakljivosti posameznih držav.

Že med vojno so se med članicami antantnih sil sklepali tajni sporazumi o delitvi ozemelj po vojni. To je zagotovo imelo opazen vpliv na povojna mirovna pogajanja. Je bil o teh tajnih dogovorih Wilson obveščen?
Wilson je zagotovo vedel za glavne tajne sporazume, ki so jih med vojno med seboj sklepale države Antante. V našem primeru je bil pomemben predvsem Londonski pakt iz leta 1915. O tem so ameriško stran obvestili Britanci, ko je njihova delegacija leta 1917 obiskala ZDA. A Wilson je po vojni trdil, da ni vedel nič. Na pariško mirovno konferenco je prišel kot odločen nasprotnik sklepanja tajnih nemoralnih dogovorov o delitvi interesnih sfer. Ob tem pa je zagrešil največjo napako, ko je že v času priprav mirovne konference zavrnil predlog predsednika francoske vlade Georgesa Clemenceauja, da bi razglasili za nične vse tajne sporazume. Wilson je namreč privolil v tezo svojega zaupnika Edwarda M. Housa, da bodo ZDA po vojni tako močne, da bo ves svet odvisen od njih in da se zato ni treba že vnaprej spuščati v spore z antantnimi državami. A to ni držalo, saj se je velik del mirovne konference vrtel okoli teh sporazumov in je celo kazalo, da bo zaradi zahtev Italije in Japonske celotna konferenca propadla. Tajni sporazumi so dajali ton mirovni konferenci in mali narodi so zaradi njih utrpeli veliko škode in krivic.

Zaradi Londonskega pakta je novonastala Kraljevina SHS ostala brez velikega dela svojega primorja – slovenske Primorske, Goriške, Istre, dela Dalmacije. Glede na to, da je bila Kraljevina SHS nova, neznana tvorba, kakšen je bil odnos do nje v Parizu?
Kraljevine SHS ob začetku mirovne konference diplomatsko ni priznavala nobena velika sila. Prvi so jo priznali Američani februarja 1919. Zato je bila formalna udeleženka pariške mirovne konference Kraljevina Srbija, v tem okviru so Srbi inkorporirali tudi slovenske in hrvaške delegate kot predstavnike dveh konstitutivnih narodov nove Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. Srbi so se tukaj izkazali kot širokogrudne, Slovenci in Hrvati pa so s tem pristali na strani zmagovalcev prve svetovne vojne, čeprav so jo – kot del Avstro-Ogrske – izgubili.

Kakšen vpliv pa je imelo to dejstvo, da so se slovenski vojaki borili v okviru poražene vojske, na sama pogajanja v Parizu?
Nekateri vplivni politiki so slovenskim delegatom to očitali, še posebej, ker se je podpredsednik prve vlade Kraljevine SHS Anton Korošec odločil, da bo vodja slovenske delegacije Ivan Žolger. To je bil ustavni pravnik, ki je govoril več jezikov, doma je bil iz Slovenske Bistrice in je bil minister v zadnji vladi Avstro-Ogrske. Italijani, ki so želeli na konferenci čim bolj oslabiti novo Kraljevino SHS in si pridobiti hegemonijo nad srednjo Evropo, so to dejstvo pogosto omenili. Italijanski zunanji minister baron Sonnino je na sestanku velike četverice dejal, da so Slovenci arogantni, saj so si na konferenco upali poslati predstavnika poražene države. Žolger je bil res edini minister iz države centralnih sil, ki je sodeloval na konferenci. Češki predsednik vlade Karel Kramar, ki so ga med vojno obsodili na smrt zaradi veleizdaje, pomilostil pa ga je cesar Karel v okviru politične amnestije, je Žolgerju ob vsakem srečanju obrnil hrbet. A nekateri ameriški, francoski in britanski opazovalci dogajanja na konferenci so Žolgerja pozneje označili kot zelo prodornega in prizadevnega politika.

Kako dobro pa so predstavniki velikih držav, pa tudi člani strokovnih skupin za posamezna področja poznali 'materijo', torej področja in njihove specifike, o katerih so odločali?
Na Slovenskem je bil ustanovljen poseben odbor, ki je pripravljal dokumente za konferenco, različni poverjeniki so bili zadolženi za posamezna področja, tako da so na konferenco prišli z precej izdelanimi argumenti in zahtevami. Tudi o Prekmurju, čeprav je bilo vsa ta leta del Ogrske in ločeno od slovenskih dežel na avstrijskem delu. To pa zahvaljujoč Francu Kovačiču iz Maribora, ki je že leta 1903 ustanovil zgodovinsko društvo in zbiral statistične dokumente za področje Štajerske in Prekmurja. Na podlagi teh podatkov je lahko dr. Matija Slavič, ki je bil poverjenik za Prekmurje, napisal tri strokovne študije o Prekmurju, ki so pokazale, zakaj bi bilo upravičeno priključiti Prekmurce k matičnemu slovenskemu narodu. Celotna delegacija iz Kraljevine SHS sicer še na začetku pogovorov v Parizu ni imela jasno določenih strateških ciljev, do kod naj segajo njihove ozemeljske zadeve. So pa srbski politiki vse zahteve, ki so jih dali slovenski poverjeniki, vnesli v ozemeljske zahteve Kraljevine SHS.
Američani so že leta 1917 na zahtevo predsednika Wilsona ustanovili skupino Inquiry, v kateri je bilo veliko najuglednejših ameriških znanstvenikov in ki je pripravljala dokumente o ozemeljskih vprašanjih v Evropi. Podobno so svojo komisijo ustanovili Angleži, ki so med drugim pripravili tudi priročnik o Slovencih kot narodu in o Štajerski. Sami politiki sicer s tem niso bili tako dobro seznanjeni, pogosto niso ločili, kaj je Slovenija, kaj Slavonija in tako dalje. Tudi Francozi so imeli svojo komisijo. Gledano širše pa so v bistvu zelo slabo poznali geografske dileme in to je vodilo do sporov in tudi napak pri odločanju o mejah.

Kakšne dokumente pa so zbirali in nato v Parizu predstavili slovenski delegati?
Zbirali so vse vrste podatkov, tudi statistične, popise prebivalstva – nasprotovali so ogrskemu popisu iz leta 1910, saj v njem ni bilo razdelka Slovenci, niti Vendi, kot so Slovence poimenovali Madžari, ampak so jih morali iskati v rubriki Drugi. Matija Slavič je takoj po koncu vojne obkrožil celotno Prekmurje, se sestajal z domačini in duhovniki ter izdelal podrobno zemljevid Prekmurja in skupaj z dokumenti Kovačičevega društva izdelal seznam krajev s slovenskimi imeni v Prekmurju. Madžari so namreč z zakonom desetletja prej pomadžarili slovenska imena in priimke. Njegove podrobne študije so prepričale večino preostalih delegatov o utemeljenosti slovenskih argumentov.

To, da Prekmurja vojska Kraljevine SHS po koncu vojne ni zasedla, ni bilo koristno na pogajanjih.
Ne, res ni koristilo. General Maister je tudi Prekmurcem dejal, da bo tisto, kar bomo zasedli z vojaško silo, na koncu naše. A tukaj je prišlo do zapletene situacije, saj je Kraljevina SHS konec leta 1918 podpisala ločeno premirje z Ogrsko, v demarkacijsko linijo pa niso vključili niti Prekmurja niti Medžimurja. Slovenska narodna vlada namreč takrat sploh ni poznala razmer v Prekmurju. Ko sta dva zavedna Prekmurca Ivan Jerič in Mihael Kühar konec leta 1918 odšla na pogovor v Ljubljano, ju je sprejel predsednik deželne vlade Josip Vitez Pogačnik in se začudil, da na drugi strani Mure tudi živijo Slovenci. Slovenska deželna vlada takrat Prekmurja še ni imela na svojem 'radarju', niti ni razmišljala o kakršni koli zasedbi. V Prekmurju so se narodno zavedni katoliški duhovniki vse bolj zavzemali za priključitev h Kraljevini SHS, a je bil argument tako deželne vlade kot vlade kraljevine, da bi enostranska zasedba škodovala našim stališčem na mirovni konferenci. Tega pa se niso držali Hrvati, ki so vojaško zasedli Medžimurje, njihov kapetan Jurišić pa je na lastno roko med božično-novoletnim časom zasedel celo dolnjo Lendavo in Prekmurje. Madžari so ga že na začetku leta 1919 prepodili in nato ojačali prisotnost svoje vojske na tem področju. Ta akcija je preprečila načrte generala Rudolfa Maistra, ki je skupaj s študentom Jožefom Godino iz Dolnje Bistrice načrtoval zasedbo. Godina je imel tedaj pod orožjem okoli 500 legionarjev, ki bi se pridružili Maistrovim enotam pri zasedbi Prekmurja. A Madžari so že pripeljali močne vojaške okrepitve, hkrati se je začel zaostrovati položaj na Koroškem in Štajerskem. Zato je Maister svoje načrte opustil.

Slovenski pogajalci, predvsem dr. Slavič, so utemeljevali tudi zahtevo, da se k slovenskemu ozemlju priključijo še Porabje – Monošter in tri županije, a za to ni bilo nobenega posluha.
Ko so ameriški delegati prišli na konferenco s svojimi študijami, so ugotovili, da bo zelo težko potegniti pravične meje v centralni Evropi, saj so narodi med seboj tako pomešani, da s pravico do samoodločbe enega naroda lahko prizadeneš drugega. Zato so imeli idejo, da bi se na tem področju ohranila nekakšna federalna tvorba, kot kakšna podonavska federacija. A po zlomu Avstro-Ogrske so se vsi narodi znotraj tega cesarstva opredelili za svoje lastne države. Zato je ideja o federalni tvorbi padla v vodo. Poleg tega pa so bili vsi člani ameriške delegacije, vključno z Douglasom Johnsonom, pripadniki ekonomsko-deterministične šole, torej so zagovarjali ekonomske tokove pred teorijo o samoodločbi narodov. To načelo je prevladalo v Porabju, saj so trdili, da so porabske vasi ekonomsko bolj navezane na Madžarsko kot na slovenske kraje – da s kravami na pašnike ne hodijo čez Muro in podobno. Hkrati pa je po eni izmed poslanih spomenic, ki so jo Slovenci poslali v Pariz z dokazili, da v Porabju živijo Slovenci, Johnson Slaviču dejal, da je bila izguba porabskih vasi kompenzacija za vasi v okolici Lendave, ki so pripadle Kraljevini SHS, čeprav so bile večinsko madžarsko poseljene.

Omenili ste ime Douglasa Johnsona, ki je bil Wilsonov kartograf in je odigral pomembno vlogo pri določanju novih mej na območju Prekmurja.
Da, bil je profesor geologije in geografije na newyorški univerzi ter sodelavec srbskega znanstvenika Mihajla Pupina pri Newyorški akademiji znanosti, ko ji je Pupin predsedoval. Johnson je med vojno obiskal vsa evropska bojišča, med drugim tudi soško fronto, in je bil dobro obveščen o položaju slovenskega naroda. Videl je, da je Woodrow Wilson zaradi strateških razlogov dopustil Italiji, da je zasedla slovensko Primorje in Goriško in to ocenil kot krivično dejanje. Podobno je kot krivično videl uvedbo plebiscita na Koroškem, saj se je strinjal s tezo slovenskih politikov, da so bili Slovenci v preteklosti podvrženi germanizaciji in da plebiscit ne bo pokazal realnega stanja. Wilsonu je celo napisal pismo, v katerem mu je dejal, da bo njegovo ime v zgodovini omadeževano, saj je zavrnil pravico do samoodločbe enemu od najmanjših narodov v Evropi. Italijani so želeli čim bolj oslabiti Kraljevino SHS in zato so še avgusta 1919, ko je bila že podpisana mirovna pogodba z Nemčijo, želeli znova razpravljati o položaju Maribora in Radgone ter kam naj pripadeta, čeprav je bilo že sklenjeno, da bosta del Kraljevine SHS. Malo je manjkalo, da ne bi tudi za Maribor razpisali plebiscita, a so predsednik teritorialne komisije francoski diplomat André Tardieu, vodja slovenske delegacije Žolger in Johnson izvedli akcijo ter zahtevali, da se v primeru plebiscita zaobjame celotna južna Štajerska. Avstrijci so videli, da takšnega plebiscita ne morejo dobiti, zato so od njega odstopili. Ko se je izkazalo, da bo južna Štajerska pripadla Kraljevini SHS, so se možnosti, da bo k njej priključeno tudi Prekmurje, zelo povečale. Johnson je bil prvi, ki je na podlagi Slavičevih knjig, Kovačičevih dokumentov in položaja v Prekmurju zarisal novo mejo severno od Mure, kjer je še danes. Pri tem so imeli posredno pomembno vlogo prekmurski katoliški duhovniki, ki so sprejeli antantno komisijo med obiskom Prekmurja in ji pokazali, da se Prekmurci vse boj nagibajo h Kraljevini SHS. Komisija je poslala svoja opažanja Tardieuju. Teritorialna komisija je nato predlagala mejo tam, kjer jo je zarisal Johnson. Vrhovni svet je predlog sprejel. Zadnje čase se sicer slišijo ocene, da je bil Johnson le uradnik, a ko človek prebere dostopne dokumente o tistem času, vidi, da je bil iz ameriške delegacije ob profesorju Kernerju, ki je bil češkega rodu, najbolj dovzeten za slovenske argumente. Velik del ameriške delegacije je bil namreč zato, da Prekmurje pripade Madžarski, Koroška Avstriji, Italija pa je že tako ali tako zasedla Primorsko.

Če bi na kratko povzeli vaše ugotovitve po branju dokumentov, dnevnikov, spominov in pisem akterjev na mirovni konferenci: kaj je torej pretehtalo, da so Prekmurje priključili h Kraljevini SHS?
Pomembno je bilo delovanje tako na domačih tleh kot v Parizu. Johnsonu je uspelo z njegovimi stališči tako glede Maribora kot Prekmurja prevladati tudi nad mnenji polkovnika Shermana Milesa, ki je imel velik vpliv v ameriškem političnem svetu, saj je bil njegov oče zadnji general, ki se je boril z Indijanci, ter Archibalda Coolidgea, ki je bil harvardski profesor in vodja posvetovalne misije pariške mirovne konference, ki je imela sedež na Dunaju in je bila zadolžena tudi za Budimpešto. Coolidgea se je oprijela oznaka edinega neformalnega madžarskega delegata na konferenci, saj je imel tako zelo promadžarska stališča. Če ne bi obstajala skupina zelo domoljubnih katoliških duhovnikov, ki so bili res pravi intelektualci v Prekmurju, in se opredelila za Kraljevino SHS, priključitev Prekmurja ne bi bila mogoča. To so bili v prvi vrsti Ivan Jerič,, Jožef Godina, Ivan Baš, Franc Ivanocy, ki je na sicer umrl leta 1913, Mihael Kühar in drugi. Pozneje tudi Jožef Klekl st., ki se je najprej zavzemal za avtonomijo Prekmurja v kateri koli državi že, pozneje pa pristopil k mnenju, da se pokrajina priključi k preostalemu slovenskemu narodu. Jožef Klekl st. je sicer že pred vojno postal nekakšen oče ogrskih Slovencev, med novo mašo je prvič v Prekmurju zaplapolala tudi zastava vojvodine Kranjske, s čimer je pokazal svoje slovenstvo. Brez prizadevanj Prekmurcev ne bi bili uspešni niti slovenski niti Slovencem naklonjeni diplomati. Nemogoče je govoriti o tem, kdo je bil pomembnejši. To je bila skupna akcija.

4. avgusta dobi slovenska delegacija zeleno luč, da lahko Kraljevina SHS vojaško zasede Prekmurje, 17. avgusta, na kar se nanaša tudi današnji praznik, sledi formalna razglasitev priključitve in predaja oblasti civilnemu vodstvu. A to ni bilo konec zgodbe, sledilo je delo na terenu, kamor so se odpravile razmejitvene komisije.
Ko so leto pozneje podpisali Trianonsko pogodbo z Madžarsko in zakoličili nove madžarske meje, so Madžari izgubili dve tretjini ozemlja in prebivalstva in to je zanje postala največja tragedija. Madžarski politiki so si goreče prizadevali, da bi spremenili določila te pogodbe in obnovili Madžarsko v mejah krone svetega Štefana, torej nekdanje Ogrske. Ko je leta 1921 na obmejno območje prišla razmejitvena komisija, so se Madžari sklicevali na člen v statutu novega Društva narodov, da lahko deloma spremenijo kak člen mirovne pogodbe, če bi se izkazalo, da določilo ovira razvoj, in člen v Trianonski pogodbi, ki je določal, da lahko razmejitvena komisija na samem kraju ogledov izvede manjše spremembe. Zato so od razmejitvene komisije zahtevali, da 28 vasi – torej celotno Prekmurje, znova priključi k Madžarski. Ker je bila madžarska propaganda zelo uspešna, je komisija Društvu to tudi predlagala, a je kmalu postalo jasno, da so Madžari podobne zahteve postavili tudi na drugih svojih mejah. Če bi torej eno od teh določil sprejeli, bi padla celotna struktura mirovnih pogodb. Zato je po nekajletnem preučevanju Društvo narodov te zahteve zavrnilo. Nekaj podobnega so zahtevali tudi Avstrijci, ki so dokazovali, da na Koroškem in Štajerskem ne živijo Slovenci, ampak Vindišarji, Madžari pa so trdili, da so Prekmurci Vendi, in ne Slovenci, in da gre za posebno pleme.

Tudi pozneje so Madžari upali na spremembo mej, saj ko so Madžarska in ZDA leta 1921 podpisale sporazum o vzpostavitvi diplomatskih odnosov med državama, v njem ni bila omenjena Trianonska pogodba. To so videli kot možnost, da bi ZDA s svojim vplivom dosegle njeno razveljavitev. A ZDA so se takrat pogrezale v izolacijo in se niso bile pripravljene vpletati v ozemeljske spore v Evropi. Zato je tudi ta diplomatska akcija padla v vodo.

Madžarski politiki so se v prihodnjih letih oprijeli rešilne bilke, da so se povezali z nacisti in med 2. svetovno vojno je Hitler dal Madžarski nazaj velik del ozemlja, ki ga je izgubila z mirovno pogodbo. Takrat so znova zasedli tudi Prekmurje. Leta 1947 pa so znova obnovili meje Madžarske v okviru trianonske pogodbe. Madžarska je pozneje sprejela tudi helsinško listino o miru in sodelovanju v Evropi, s katero se je zavezala, da je meje v Evropi mogoče spreminjati le s pogajanji. Tako so se končali vsi poskusi, da bi prišlo do revizije mej.
Danes se z naraščanjem nacionalističnih sil v Evropi tudi na Madžarskem znova vrača duh Trianona in želje, da bi to pogodbo znova spremenili. A do tega bi lahko prišlo le, če pride v Evropi do splošne vojne, kar pa upam, da se ne bo zgodilo.

Kako to, da vas obdobje povojnih pogajanj tako zanima?
V domači knjižnici se mi je knjiga Albina Prepeluha Pripombe k naši prevratni dobi odprla na strani o Wilsonu in naših mejah. Ko sem začel brskati po literaturi o tej temi, sem opazil, da je veliko nejasnosti. Med dopisniškim delom iz Amerike za RTV Slovenija sem stanoval v bližini newyorške javne knjižnice in naslednja leta med prostim časom hodil tja, saj imajo skoraj vse izdane svetovne knjige. Nabral sem si zalogo informacij o tej temi, ki me je tako potegnila, da sem med obiski Washingtona hodil še v ameriške državne arhive ter zbiral dokumente. Ko sem se vrnil iz ZDA po več kot 10 letih, sem se lotil pisanja doktorske disertacije na temo pariške mirovne konference. Zdaj so prišla na vrsto tudi prizadevanja za Prekmurje, o katerem je žal najmanj dokumentov. Vseh zapisnikov na teritorialni komisiji pariške konference niti niso pisali. Nekaj pa jih je verjetno celo uničenih, saj je nemška vojska med zasedbo Francije leta 1940 s francoskega zunanjega ministrstva odpeljala vse dokumente iz časa mirovne konference ter jih shranila v Berlinu. Ko so zavezniki začeli bombardirati Berlin, so jih z vagonom odposlali proti Prusiji, a so zavezniki zbombardirali ravno ta vlak. Veliko dokumentov je bilo takrat izgubljenih, tudi o stališčih posameznih diplomatov, stališčih zavezniških komisij, ki so jih pošiljali z ogledov terena. V ZDA pa obstaja še vedno pet ladijskih zabojev dokumentov tega časa, v katerih so shranjeni stenografski zapisi Wilsonovih pogovorov s tujimi diplomati. Ko se je na primer sestal s slovensko delegacijo, je o teh pogovorih naslednji dan na srečanju četverice povedal le nekaj stavkov, obstaja pa stenografski zapisnik samega pogovora. A je trenutno težava v tem, da ti dokumenti niso dešifrirani, saj so strokovnjaki za dešifriranje staroangleške stenografske pisave že pomrli. Čakamo torej na umetno inteligenco, podatki bi zagotovo lahko kakšna dejstva tudi spremenili.