Sorodna novica Pahor: Brez demokracije ne bi bilo Slovenije, brez demokracije ni svetle prihodnosti

Slovenija je 25. 6. 1991 s sprejetjem Temeljne listine o samostojnosti postala samostojna in neodvisna država, 26. 6. je sledila slovesna proslava na takratnem Trgu revolucije, danes republike, na kateri je tudi prvič zaplapolala nova slovenska zastava. Takratni predsednik Milan Kučan je izrekel zgodovinske besede: "Nocoj so dovoljene sanje, jutri je nov dan". Še dan pozneje, 27. 6., pa se je uradno začela desetdnevna vojna za Slovenijo. Kako uspešno so zgodovinsko gradivo tega prelomnega časa zbrali slovenski muzeji?

Sorodna novica Protestnike na Prešernovem trgu pričakali rumeni jopiči

V brežiškem muzeju hranijo rdečo baretko, ki jo je nosil eden od vojakov v častni četi slavnostnega postroja na trgu ob razglasitvi samostojne Slovenije, ter uniformo podpolkovnika Albina Gutmana, ki je bil poveljnik Dolenjske pokrajine. "To sta ta dva muzejska predmeta, ki sta bila tam ob dvigu zastave, mene ni bilo zraven, saj sem ležal na položaju nekje v posavskih gozdovih," je za MMC pojasnil vojaški zgodovinar in kustos ter prej dolgoletni direktor Posavskega muzeja Brežice Tomaž Teropšič, ki je tudi veteran vojne za Slovenijo.

Z veliko njegovega samoiniciativnega angažmaja ima danes prav brežiški muzej daleč največjo zbirko predmetov iz obdobja osamosvajanja v Sloveniji. Zbiralci so bili namreč v poosamosvojitvenem času "močno na delu". "Bil sem zelo aktiven, zbiral sem vse mogoče po terenu, so me pa zasebni zbiralci, če temu lahko tako rečem, prehiteli na Občini Brežice, tako da med drugim nimamo ne grba ne Titovega doprsnega kipa, se bo že našlo, ko bodo hoteli kaj od tega prodati," je dodal.

"Ocenjujem, da imamo okoli 10.000 predmetov, v računalniku pa jih imamo vpisanih in dokumentiranih že več kot 5000. V glavnem gre za uniforme, polnih imamo kakšnih trideset omar, pa še vedno zgolj tretjina vsega visi lepo na obešalnikih, potem so tu še fotografije, dokumenti, orožje," je naštel.

Biseri v zaprašenih predalih

Dogodki okoli osamosvojitve so zdaj po 30 letih že dodobra raziskani, na voljo pa je ogromno zgodovinskih virov, predvsem fotografij, ki še vedno od zasebnikov pritekajo vsako leto v muzej, je za MMC pojasnila kustosinja Nataša Strlič iz Muzeja novejše zgodovine Slovenije v Ljubljani. "Ljudje so v tem času prepoznali muzej kot ustanovo, kamor lahko gradivo prinesejo, ga tu shranijo, s tem pa dobijo možnost, da bo gradivo nekoč objavljeno oz. razstavljeno," je dejala, saj bi bila "velika škoda, če bi vse skupaj ostalo pozabljeno v zaprašenih predalih". Slovenski osamosvojitveni časi so na ogled v okviru stalne razstave Slovenci v XX. stoletju.

Na novo zbrano gradivo še vedno nenehno odkriva nove podrobnosti. Lani so pridobili čisto nove fotografije, posnete 27. 6. 1991, ko so tanki prodirali z Vrhnike. "Gre za fotografije z Brezovice, kjer je šel tank čez avtomobile, gre za vpogled v dogajanje, ki ga do zdaj praktično še nismo imeli," je pojasnila Strličeva, da takšne malenkosti raziskovalcem pridejo zelo prav pri odkrivanju vseh zornih kotov takratnega pestrega dogajanja.

Solzica s slovensko trobojnico

Na vprašanje, ali smo se pravi čas zavedeli razsežnosti zgodovinskega trenutka in shranili vse zgodovinske vire in gradivo, ki bi ga lahko, je dejala: "Še vedno kaj pogrešamo. Med raziskovanjem hitro naletimo na stvari, ki bi jih morali imeti. Takšen primer je za čas osamosvojitve znamenita "solzica" s slovensko trobojnico, ki je bila leta 1991 na plakatih in drugem propagandnem gradivu. Šele nedavno nam je uspelo dobiti ta plakat". Po njenih besedah je presenetljivo, kako težko je včasih najti predmete, ki jih je bila Slovenija pred 30 leti zvrhano polna.

Tudi v Muzeju narodne osvoboditve Maribor so od vsega začetka shranjevali vse, kar "jim je v zvezi z osamosvojitvijo prišlo pod roke". V depoju imajo uniformo TO-ja, s katerih so bile v osamosvojitveni vojni odstranjene rdeče zvezde, nadomestil pa jih je znak TO-ja s slovensko trobojnico. Imajo pa tudi novejše baretke SV-ja in maskirno uniformo, ko so se "teritorialci končno preoblekli v Sovensko vojsko," je za MMC povedala kustosinja Mira Grašič. Osamosvojitveno obdobje je med drugim zaznamovala na srečo kratka desetdnevna vojna. Od orožja imajo veliko kosov pušk in pištol, uničevalca tankov raketomet armbrust in zoljo, je naštela. Stalne razstave, posvečene osamosvojitvi, v Mariboru nimajo, jih pa občasno ob posebnih priložnostih pripravljajo. Takrat si razstavne predmete in muzejsko gradivo izposodijo tudi od drugod.

Izvrsten fotomaterial Toneta Stojka

V MNZS-ju hranijo fond več kot 60.000 fotografij Mladininega fotoreporterja Toneta Stojka. Med njimi je tudi izreden opus fotografij, ki slikovito prikaže dogajanje na dan nastanka države Slovenije, 25. 6., v takratni skupščini in njeno slovesno razglasitev 26. 6. Predvsem pa je desetdnevna vojna oz. obramba Slovenije "v Stojkovem fotografskem potopisu, ki se je s svojim fotoaparatom vedno znašel na mestu dogajanja in bil tudi priča smrti dveh avstrijskih novinarjev na brniški letališki stezi, na katera je streljala oklepna enota JLA", po njenih besedah zelo dobro dokumentirana.

"Tako akt osamosvojitve kot slovesnost dan zatem ter desetdnevno vojno je enkratno fotografiral, dobimo zgodbo, ki teče," je nadaljevala Strličeva. Povsod seveda ni mogel biti, a uspelo mu je biti ob večini ključnih trenutkov zraven s svojim objektivom. "Večkrat je fotografiral na Letališču Brnik, šel je do mejnih prehodov z Italijo, bil je v Vrtojbi in Rožni Dolini, tudi pri Brežicah in Prilipah, kjer so bili letalski napadi in vpad tankovske enote, bil je na Koroškem, v Dravogradu pa tudi v uničeni Gornji Radgoni, …. Gre torej za enkraten lok fotografske zgodbe, ki teče od akta nastanka nove države, prek vojnega dogajanja in se konča s fotografijo španskih jezdecev v križišču pred Pivovarno Union, v bližini katerega je tudi naš muzej, kamor je leta pozneje prispelo vse njegovo gradivo," je nadaljevala. Za raziskovalca ni lepšega kot to, da potem pridobi še zgodbo/spomine avtorja fotografij in nastane "lep mozaik".

Uniforma, zastava in neprebojni jopič

Glede fotogradiva iz osamosvojitvenih časov imajo v Mariboru na voljo bogato zbirko fotografij časopisa Večer, je pojasnila Grašičeva. Izpostavila je tri osamosvojiteljske predmete, ki jih hranijo v mariborskem muzeju. Kot prvega je izbrala uniformo majorja Andreja Kocbeka, ki je bil z delom svoje mariborske enote v Ljubljani in je iz takratne skupščine prinesel velikansko slovensko zastavo, ki so jo potem slovesno dvignili na trgu. Slovenska zastava je takrat prvič javno zaplapolala. Drugi predmet je prva slovenska zastava, ki je plapolala v Mariboru na Rotovžu. Tja jo je obesil lokalni občinski politik Stanislav Holc. Tretji predmet pa je neprebojni jopič policije, ki je sodeloval v akcijah okoli Maribora. "Imeli so še debele svinčene ploščice in bili res naporno težki za nošnjo," je poudarila.

"Za zgodovinarja je čisto vsak predmet pomemben, ker tvori celoto, a če moram izpostaviti enega, bi to gotovo bila prva nova slovenska zastava, ki smo jo dobili v Brežicah. Bili smo na rezervnem vojaškem poveljniškem mestu v Zgornji Pohanci, bil sem poveljnik voda 25. območnega štaba, moj brat pa namestnik. Iz Brežic je prinesel zastavo, ki smo jo obesili v jedilnici počitniškega doma, kjer smo bili nastanjeni, to si bom zapomnil za vse življenje, ker sem takrat prvič v rokah imel novo slovensko zastavo in tudi to zastavo imamo danes shranjeno v muzeju," pa je na vprašanje odgovoril Teropšič. Opozoril je tudi na slovensko obmejno tablo v Brežicah, ki je zrasla po osamosvojitvi in bila kmalu prestreljena, ker "očitno nekomu ni bila všeč".

Osamosvojitvena zastava in Mrlakov helikopter

Glavni predmet osamosvojitvenega časa v depoju MNZS-ja je slovenska zastava, ki je 26. 6. 1991 prvič slovesno zaplapolala na Trgu revolucije, danes Trgu republike, pred takratno Skupščino RS in današnjim Državnim zborom. "Zastava je izrednih dimenzij, dolga 13,5 metra, široka pa 2,67 metra, zato jo zelo redko razstavimo, gre za unikaten kos, zato je večino časa varno shranjena v depoju," pa je pojasnila Strličeva.

Slovenski teritorialci so na začetku pogosto uporabljali slovensko trobojnico brez zvezde, saj se je politikom uspelo dogovoriti, kakšna bo nova zastava, šele tik pred proslavo. "Za zastavo so se zmenili tik pred zdajci, saj se spomnimo, koliko je bilo govora potem, da niso najbolje zadeli, ampak saj ni važno. Mi smo prvo zastavo dobili nekje sredi vojne," je pristavil Teropšič.

Kje je danes slika Josipa Broza - Tita, ki jo je iz skupščinskih prostorov lastnoročno snel premier prve demokratično izvoljene vlade leta 1990 Lojze Peterle. To dejanje danes gotovo nosi močno simbolično noto. "Žal je nimamo, izziv muzealstva je, da v pravem trenutku ugotoviš, kateri predmeti bodo čez 30, 50, 100 let povedali zanimivo zgodbo in muzeološko predstavili pomemben zgodovinski dogodek ali proces," je odvrnila Strličeva.

Desetdnevno vojno za Slovenijo, ki je sledila osamosvojitvi, v muzeju po njenih besedah najbolj slikovito simbolizira rep helikopterja gazele JLA, s katerim je letel pilot Toni Mrlak, in ga je prvi dan vojne nad Rožno dolino v Ljubljani tragično sestrelila slovenska Teritorialna obramba. Dogodek še danes buri duhove, o razlogih za sestrelitev pa kroži cela kopica zgodb. Muzejski kustosi so takrat hitro odreagirali in rep helikopterja ter nekaj drugih delov, je prišlo v muzej. "To je najzanimivejši kos, če se lahko tako izrazim, dejstvo pa je, da gre za žalosten dogodek, vojna je težko drugačna kot žalostna," je še dodala.

"Streljajo, ker se hočejo odcepiti"

Pod zgodba, ki bi jo lahko izpostavili, pa je tudi to, da je bilo 27. 6. 1991, prvega dne agresije JLA na Slovenijo, v določenih situacijah težko izstreliti prvi strel, ne nazadnje smo desetletja živeli v skupni državi. V spominu ostaja posnetek mladega nabornika JLA iz Tuzle Bahrudina Kaletovića, ki je novinarju v kamero prvi dan vojne dejal, da na njih streljajo teritorialci, "ker se oni hočejo odcepiti, mi pa 'kao' ne dovolimo, a v resnici bi se samo radi vrnili nazaj v kasarno (vojašnico, op. a.)".

"V sestavi JLA je bilo veliko mladih nabornikov od vsepovsod, tudi iz Slovenije pa tudi nekaterih oficirjev, ki so že leta živeli v Sloveniji in si tukaj ustvarili družine. Seveda ostaja dejstvo, da se je napad JLA 27. 6 1991 zgodil, in to potem, ko je Slovenija že postala samostojna. Šlo je za napad na samostojno državo, in ne za notranji jugoslovanski obračun," je sklenila Strličeva.

Posavje v središču udara JLA

"Ocenjujem, da sta bili dve najpomembnejši smeri prodora v Slovenijo v Posavju, ki je bilo v središču udara, imeli smo tri najpomembnejše boje, kjer so bile ustavljene nasprotnikove tankovske kolone, tu pa je bila tudi najmočnejša vojašnica Jugoslovanske armade na tleh Slovenije v Cerkljah ob Krki. Tu je bila letalska brigada z izjemno ognjeno močjo. To nam je uspelo rešiti na zelo enostaven način. Z dvema minometnima oddelkoma smo naredili ognjeni udar in vsi helikopterji ter letala so se še isto noč umaknili na Hrvaško in naprej v Bosno," se je Teropšič spominjal dogajanja na Dolenjskem med osamosvojitveno vojno.

V naslednjih akcijah so ustavili tri tankovske kolone v Krakovskem gozdu, v Prilipah in Rigoncah. "Ena naša enota je sodelovala tudi v bojih na Medvedjeku," je nadaljeval Teropšič, ki je bil med osamosvojitveno vojno poveljnik zaščitnega voda 25. območnega štaba Teritorialne obrambe (TO) Brežice in imel čin poročnika. S svojo enoto je sodeloval v bojih v Krakovskem gozdu, kjer so imeli nalogo blokirati cesto in preprečiti napredovanje enotam JLA. Čez cesto so postavili tovornjake in jih minirali s protitankovskimi minami. "Strah se vedno pojavi. Pred bojem vlada tista negotovost, ko ne veš, kaj bo, sploh zame, ker sem ziheraš, je bilo še težje. Ampak, ko enkrat dobiš ukaz, potem točno veš, kaj je treba narediti, in delaš kot stroj, časa za razmišljanje ni, ker te to lahko stane tudi življenja. Ko pa se spet umakneš, se tesnoba vrne, najtežje je v pričakovanju, kaj bo," se je spominjal bojev.

Na pomoč blokirani koloni so priletela letala, ki so raketirala in mitraljirala položaje TO-ja. "Na srečo smo imeli v svojih enotah veziste, ki so prebežali iz JLA-ja in so poznali šifre. Prisluškovali so komunikaciji, kar je bilo za nas izjemnega pomena, saj smo takoj vedeli, kaj se dogaja, naši poveljniki so takoj izdali ukaz za umik in raketirali so v prazne položaje," je nadaljeval zgodbo. Radijske povezave pogosto niso delovale, prenosnih telefonov pa takrat tudi še ni bilo, zato so med bitko večinoma komunicirali in povelja prejemali kar po telefonu iz ene od hiš v najbližji vasi.

Spodaj si lahko ogledate sejo slovenske skupščine, ki je 25. 6. 1991 razglasila samostojnost.