Kako je bilo na dan plebiscita? Z radijskim kolegom Matjažem Albrehtom sva bila cel dan, do večera, v stavbi takratne skupščine – danes državnega zbora – kjer je bil sedež republiške volilne komisije in se v živo javljala v oddaje takratne RTV Ljubljana. Najbolj vznemirljiv trenutek dneva za naju je bil, ko sva pozno popoldne tekla po stopnicah do svojih mikrofonov, da bi prva sporočila, da je referendum uspel. Za zgodovino naj povem, da je bil radijski kolega hitrejši.

In naprej: kako je bilo na dan razglasitve Slovenije? Moja prva asociacija je: vroče! Stala sem na Trgu republike v takrat obveznem ogromnem suknjiču s podloženimi rameni sredi evforične množice in močna televizijska ličila so se mi zaradi visokih temperatur topila na obrazu. Čustva ljudi so bila tako močna, da sem morala zbrati vse sile, da sem se brez cmoka v grlu v živo oglasila v osrednji televizijski Dnevnik.

Tako, z nepomembnimi drobci za zgodovino, deluje človeški spomin. Za mojo generacijo osamosvojitev Slovenije in vključitev v evropsko zavezništvo ni bila vprašljiva. Mi smo že bili tam. Tja smo prišli skozi običajne procese socializacije – kulturo, glasbo, knjige, filme, modo. Kdor je v zgodnji mladosti odkrival Deep Purple, Beatle in Rolling Stonese, kasneje pa Sex Pistolse in Joy Division, se z vprašanjem, kdaj bo dejanske razmere priznala politika, ni posebej ukvarjal. Tako kot študenti, ki so študirali in živeli v zahodnih prestolnicah, ali poslovneži, ki so tam že leta sklepali posle.

Ko so Slovenijo 15. januarja 1992 priznale članice takratne Evropske skupnosti, med njimi tudi Združeno kraljestvo, je bila to za novo državo dobra, ne pa tudi presenetljiva novica. Da bo osamosvojitev zgodba s srečnim koncem, ni več dvomil skoraj nihče, čeprav je v resnici minilo manj kot leto od obiska ameriškega državnega sekretarja Jamesa Bakerja v Beogradu, ko je ta le nekaj dni pred osamosvojitvijo na vprašanje novinarskega kolega Jurija Gustinčiča, ali bodo Združene države priznale Slovenijo, zelo jasno odgovoril: "Ne, ne bomo!"

Razlog, da sta bili ZDA in Velika Britanija v tistem času vodilni v skupini držav, ki so nasprotovale mednarodnemu priznanju Slovenije, je bil seveda strah pred krvavim razpadom večnacionalne Jugoslavije. In še večji strah pred tem, kako bi to vplivalo na dogajanje v tedanji Sovjetski zvezi. Zato je bila slovenska politika, ki je doma pravkar prestala prvi test večstrankarskih volitev in jo je dobesedno nosil neustavljivi val ljudske volje, pred skoraj nemogočo nalogo. Prepričati je morala tiste mednarodne politike, ki so vztrajali: demokratizacija – da, odhod iz Jugoslavije – ne!

Znane so anekdote o tem, kako so slovenski diplomati, z zunanjim ministrom Dimitrijem Ruplom na čelu, izkoristili vse mednarodne dogodke, tudi družabna srečanja, za to, da so pomembne tujce prepričevali o nujnosti slovenske osamosvojitve. Ne, priznanje ni bilo samoumevno. Ključno je bilo dejstvo, da je bila Slovenija gospodarsko, kulturno, znanstveno, športno in turistično že povezana z Zahodom. In prav tako, da je naša država zmagala tudi v informacijski vojni, in to desetletja preden je postal znan termin "hibridni spopad".
Nedvomno so najpomembnejšo vlogo pri tem odigrali rojaki, zdomci in prijatelji Slovenije. Ti so zgodbo o majhni deželi delavnih ljudi, ki se bori za svojo neodvisnost, vztrajno in uspešno predstavljali tujim medijem in javnosti. Spreminjali so javno mnenje in z njim tudi politične odločitve.

Keith Miles, finančni direktor verige trgovin z modnimi dodatki in sodelavec britanskega Inštituta za ekonomske zadeve, se v osemdesetih ni ukvarjal s politiko. Slovenijo je poznal, saj je deset mesecev preživel na študijski izmenjavi na eni od ljubljanskih fakultet, Slovenka je bila tudi njegova žena Slavica. Njegov najpomembnejši slovenski poklicni znanec je bil ekonomist Jože Mencinger, kasneje podpredsednik in minister v Peterletovi vladi. Ko je pred novim letom 1991 dopustoval v Kranjski Gori, pa je zazvonil telefon. Povabili so ga na srečanje s predsednikom vlade Lojzetom Peterletom.

Na pogovoru ga je predsednik prosil, naj zastopa Slovenijo v Združenem kraljestvu. Miles je pristal. "Res bi bil slab človek, če bi rekel ne," je pojasnil svojo odločitev nekaj let kasneje. Uradni zastopnik Slovenije v Veliki Britaniji je ostal do uradnega priznanja naše države januarja 1992. O tem, kako je "slovenski zet" z majhno skupino sodelavcev prepričeval britanske politike o nujnosti slovenske osamosvojitve, obstaja vrsta pričevanj in zabavnih anekdot.
Med najbolj znane sodi tista, da je predsedniku vlade Peterletu uredil vabilo na nacionalni zajtrk z molitvijo v spodnjem domu britanskega parlamenta, še več, premierja države, ki za Združeno kraljestvo uradno sploh ni obstajala, je na letališču čakala rdeča preproga. Miles sicer na začetku ni poznal nikogar iz britanskega zunanjega ministrstva, njegova zveza je bil osebni tajnik kraljice Elizabete.

Predvsem pa je bil glasen. Še ena znana anekdota kaže na to, da o slovenskem boju za neodvisnost ljudem ni pripovedoval samo na številnih britanskih televizijskih programih, ampak tudi na ulici, denimo na podnožju spomenika na Trafalgarskem trgu v Londonu. Med slovensko vojno je informacije iz Ljubljane vedno dobival takoj in jih je tudi neutrudno posredoval tujim dopisništvom svetovnih medijev, ki so imela sedež v Londonu. Tako so informacije iz Ljubljane do mednarodne javnosti vedno prišle nekaj ur pred sporočili iz Beograda.

Miles je kasneje povedal, da je postal v uspeh slovenske osamosvojitve trdno prepričan po desetdnevni vojni. Na slovenski strani so v kamere govorili mladi ljudje, ki so obvladali tuje jezike, iz Beograda pa so z zamudo prihajala okorna sporočila. Pove tudi zgodbo, da je nekega dne iz Beograda proti Sloveniji krenila kolona tankov. V Londonu so Milesa prosili za telefonsko številko generala Kadijevića in slovenska stran mu jo je priskrbela v slabi uri. Kolona tankov se je čez čas ustavila, uradno zaradi okvare. Miles je prepričan, da je k "okvari" gotovo pripomogel telefonski klic iz Londona ali Washingtona.

Kaj vse se je dogajalo za mejami novonastajajoče države in v svetovnih prestolnicah, kako se je spreminjalo javno mnenje in v katerem trenutku je med različnimi strujami zahodnih politik prevladalo zavedanje, da Jugoslavije ni več mogoče rešiti, doma seveda nismo vedeli. Smo pa poleti 1991 spremljali pogajanja na Brionih z evropsko trojko kot mediatorjem, kjer je slovenska politika stopila korak nazaj, da je potem lahko naredila dva koraka naprej. Spremljali smo odhod jugoslovanske vojske iz koprskega pristanišča jeseni istega leta. Spremljali smo dvig nekoliko zmečkane slovenske zastave pred palačo OZN v New Yorku naslednjo pomlad.
Videli pa smo tudi vse bolj krvave spopade na Hrvaškem in kasneje v Bosni in Hercegovini. In bili smo priča vse bolj ognjevitim sporom v domači politiki, padanje vlad in sestavljanje koalicij, vzpone in padce tranzicije. Nove generacije mladih, ki so poslušale drugačno glasbo, so začele potovati po Evropi in svetu brez čakanja na mejah in ne da bi stale v vrstah v menjalnicah denarja.

S slavnimi dnevi, tedni, meseci osamosvojitve so se začeli ukvarjati zgodovinarji in muzeji. Tudi politiki, a vsak s svojega vidika. Kaj je kdo prispeval in kako, je zdaj že bolj ali manj znano, tudi tisto, s čimer širša javnost takrat ni bila seznanjena.

Slovenski predsednik je Keithu Milesu leta 2022 podelil odlikovanje red za zasluge k mednarodnemu priznanju Slovenije. V zahvalnem pismu je nagrajenec zapisal, da je v času, ko se je pri nas vzpostavljala samostojna država »bilo zagotovo še veliko drugih primerov prijateljstva, za katere ne vem, a nekaj je gotovo – prijateljstvo bo trajalo«.

Ta misel lahko pomaga tudi meni, ko me bodo spet spraševali, kako je bilo v času osamosvojitve. Bilo je vroče, bilo je intenzivno, posebno, čustveno, vzneseno, včasih nevarno, za novinarje gotovo garaško in težavno. Ampak korak za korakom smo neomajno stopali dalje. Ker smo imeli res veliko, veliko prijateljev.

^{Tanja Starič je diplomirana novinarka, specializirana za področje notranje politike, soavtorica podkasta o politiki Umetnost možnega na RTV SLO, kjer je že več let tudi komentatorska in urednica. Ob začetku kariere je spremljala proces slovenske osamosvojitve, kasneje je bila voditeljica informativne oddaje Odmevi, med leti 2002 in 2006 tudi odgovorna urednica informativnega programa TV Slovenija. Delala je kot komentatorka in urednica notranje politične redakcije v časopisu Delo, pri časopisih Republika in Žurnal24 in bila urednica uredništva za aktualno politiko na Radiu Slovenija.}