Zdaj je bilo prazno in tiho, a kmalu se bodo na njem vrveli učenci, gibljiva slika volnenih klobukov in šalov, knjig in torb. Pogosto jih je opazoval in razmišljal o učnih urah, ki jih je moral kot jezikovni asistent redno pripravljati. Vendar ne danes. Po mizi je bila raztresena vsebina njegove zadnje ‘pošiljke Rdečega križa’, trojice publikacij, ki mu jih je oče redno pošiljal vsak teden: lokalni časopis, politična revija in glasbena revija, življenjski utrip njegovega domačega mesta, aktualnih dogodkov in najbolj dragocenega – glasbe. Včasih je poiskal navdih za svoje ure v vsaki od njih. Toda zdaj ni razmišljal o tem. Njegovo pozornost je pritegnil kratek glasbeni portret v reviji: jugoslovanska rock skupina Laibach, katere člani so se ponosno identificirali točno določeno regijo: Slovenijo. Zanjo še ni slišal.

1990. London. Nedeljsko jutro, branje časopisov. Komunistični režimi v Evropi so padali kot domine. Bil je presenečen. Spomnil se je stare misli, da minejo desetletja, ko se nič ne zgodi, potem pa pridejo tedni, ko se zgodijo cela desetletja. To je bilo eno od teh obdobij. V oči mu je padla zgodba o Jugoslaviji. Seja partijskega kongresa v Beogradu, ki jo je prekinil odhod slovenske delegacije, in možnost, da se Slovenija odcepi. Ni si mogel predstavljati, da bi sodobna evropska država razpadla. Le kaj so mislili tamkajšnji prebivalci? Kmalu bo bral o večstrankarskih volitvah v Sloveniji, nato o referendumu in odločilnem glasovanju za neodvisnost. Nekega dne pa ga osupne novica o incidentih na slovensko-italijanski meji med slovenskimi obrambnimi enotami in jugoslovansko vojsko. V njej je oddaljeno odmevala njegova družinska zgodovina. Njegov dedek se je nekoč v Italiji spopadel z avstrijsko vojsko, v kateri so služili tudi Slovenci. Zdelo se je absurdno.

2004. Trst. Fascinantno mesto ter stičišče evropskih romanskih, germanskih in slovanskih plemen, kar se odraža v imenih ulic in podjetij. Na letališču je najel avto, da bi se odpeljal v mesto, ki ga še ni poznal, v Ljubljano, nekoč znano kot Laibach, v glavno mesto Slovenije, ki se je v velikem pristopnem valu tega leta pridružila Evropski uniji. V Ljubljani naj bi se kot predstavnik Združenega kraljestva udeležil srečanja evropske trgovinske zveze, ki so ga ponosno gostili slovenski kolegi. Vzpon iz Trsta na kraško planoto je bil strm, a ko je bil enkrat tam, je bil prehod meje enostaven. Kupil je vinjeto za vožnjo po slovenskih avtocestah. Mejne formalnosti so trajale le nekaj minut – tudi te bodo kmalu izginile.

2008. Birmingham. Univerzitetna učilnica. Na prvi pogled bi morda sklepali, da gre za predavatelja, čeprav bi se nato vprašali, zakaj sedi med študenti. Še sam je komaj verjel, da je zdaj tudi on študent, eden od mnogih, večinoma pol mlajših od njega. Imel je petdeset let, in srednja leta so tipična starost za kak napačen življenjski korak. Toda namesto da bi mladost iskal v hitrih avtomobilih ali v bežnih avanturah, se je odločil, da se bo s svojo krizo srednjih let – če je šlo res za to – spopadel z vrnitvijo na fakulteto. Vendar ni bil kot kak predčasni upokojenec, ki bi se hotel še malo igrati študenta. Resnično je želel razumeti, kaj države razdvaja in kaj jih združuje. Evropa se mu je zdela kot nekakšen stalni laboratorij za proučevanje teh procesov. Morda britanskega Združenega kraljestva ne bi smeli jemati za samoumevnega. Med nedavnim čtivom je naletel na britanski parlamentarni predlog iz leta 1991, ki je podpiral priznanje Slovenije kot neodvisne države. Od 25 poslancev, ki so ga podpisali, jih je 10 zastopalo škotske in sedem valižanske volilne okraje. Morda je bilo sporočilo prav v tem.

2010. Ljubljana. Moški v zmečkani laneni obleki na topel zgodnjepoletni dan hiti v pisarno odvetniške družbe v mestu, za katero meni, da ga pozna bolje kot katerokoli drugo mesto zunaj britanskega otočja. Hitro hodi po Slovenski cesti, da ne bi zamudil. Nima časa, da bi se ustavil in si ogledal Nebotičnik, stanovanjsko stolpnico, ki ima le trinajst nadstropij, a je bila nekoč med najvišjimi v Evropi. Srečal se bo z odvetnikom, ki je s svojimi prizadevanji in prizadevanji več sto javnih uslužbencev in strokovnjakov z različnih tehničnih področij pripomogel, da se je Slovenija v veliki širitvi EU leta 2004 uvrstila v ospredje dobre pripravljenosti med novimi državami članicami. Tu je bil, da bi dokončal svoj magisterij. Če bi lahko opravil in vključil raziskavo s terena, bi njegova disertacija zares zasijala. Seveda je vprašljivo, koliko lahko izve brez pravega znanja slovenščine, ki bi bilo več kot le pozdravi in vljudnostne fraze. Da bi se njegova strast do Slovenije lahko zares razcvetela, se bo moral naučiti jezika.

2014. Nottingham. Leto torkov. Zgodnje vstajanje, jutranji vlak, ura vožnje in 25-minutni sprehod do univerzitetnega kampusa. Imel je srečo. Prijavil se je na podiplomski študij slovenščine. Na razgovoru je ugotovil, da je bil edini kandidat. Presenetljivo je, da so bili pripravljeni izvesti tečaj samo zanj. Večkratni obiski Slovenije zaradi dela, raziskovanja in počitnic so mu omogočili, da je veliko vedel o državi, njeni pokrajini, ljudeh, zgodovini in kulturi. Njegov nedavni magisterij so imeli za dokaz njegovih akademskih sposobnosti. Razumeli so, da ga zaposlujeta tudi redno delo in potovanja. Tako so oblikovali tedenski program, ki mu je rekel »peklenski torek« – dva mentorja, en študent in celodnevne vaje slovnice in konverzacije. To ni bil prvi tuji jezik, ki se ga je učil. Dobro se je znašel v nemščini, francoščini in španščini, a slovenščina je bila zanj povsem nov izziv. Toliko stvari je bilo neznanih. Dvojina, ki je bila rojenim govorcem skorajda v ponos, mu je povzročala silne preglavice, obvladati je namreč moral dodaten nabor besednih končnic za izražanje dveh stvari. Vsak torek je bil tako do pete popoldne že popolnoma izčrpan, njegovi možgani utrujeni in zmedeni. Do postaje Beeston se je vračal skorajda omotičen in do doma se je privlekel malo pred osmo uro zvečer. Tistega leta je ob torkih hitro zaspal.

2018. London. Bil je čas. Trije moški in tri ženske so stopili iz lokala v bližini postaje St James's Park. Bil je med njimi. Zdaj je bilo že pretemno, da bi lahko občudovali pročelje veličastnega nekdanjega sedeža londonske podzemne železnice, zgrajenega v istem obdobju, kot je bil Nebotičnik. Fasada stavbe je bila v svojem art deco slogu tako drzna, kot je bil Nebotičnik svojčas drzen za Ljubljano. Zavili so za vogal in se ustavili pred visoko vrstno hišo, značilno za to sosesko. Prispeli so. Povedli so jih čez prag, jih popisali in popeljali po stopnicah navzgor v sprejemno sobo v obliki črke L in z zloščenim parketom. V kotu ob visokem oknu s pogledom na ulico so visele tri zastave: Združenega kraljestva, Evropske unije in tista Republike Slovenije, v katere veleposlaništvu so zdaj živčno stali. Dva člana osebja veleposlaništva je prepoznal s srečanj na kulturnih dogodkih in ju pozdravil. Vzdušje je za trenutek postalo skoraj vsakdanje. Nato so se odprla vrata. Vstopil je veleposlanik, elegantno oblečen. Na kratko je spregovoril o odnosih Slovenije z Združenim kraljestvom, se zahvalil gostom za njihovo zanimanje za Slovenijo in njihovo zavzetost za slovenski jezik, za katerega je priznal, da ga tujcem ni lahko obvladati. Po kratkem aplavzu se je ena od obiskovalk zahvalila veleposlaniku, da je sprejel njo in njene študente večernega tečaja na višji stopnji iz Šole za slavistiko in vzhodnoevropske študije. Na kratko se je predstavila in povedala, kako je postala učiteljica slovenščine. Nato je bil na vrsti on. Stopil je korak naprej in se trudil ostati miren. Med govorjenjem je opazil, da je bil veleposlanik zamišljen, na trenutke celo zmeden, in se spraševal, ali sploh lahko razume njegovo pripovedovanje v slovenščini, obarvano s precejšnjim britanskim naglasom (»V sedemdesetih letih sem bral o rock skupini Laibach, ki je dejala, da ne prihaja samo iz Jugoslavije, ampak iz dežele z imenom Slovenija ...«), in tako naprej o potovanju k jeziku in z njim. Še naprej je govoril. Čas se je ustavil. Bilo je mučno (ne bi mogel reči, za koga izmed njiju bolj). Končno je minilo tistih odmerjenih šest minut. Zaključil je, izčrpan, a navdušen. Kasneje je to srečanje opisoval kot »najbolj strašljivo izkušnjo svojega odraslega življenja«. To verjetno ni bilo čisto res. Kot pribito pa je držalo, da se je pravkar predstavil veleposlaniku Republike Slovenije na slovenskem veleposlaništvu v Londonu – in to v slovenščini.

Prevedla Renata Zamida.

^{Stephen Doswell je Slovenijo prvič obiskal leta 2004 in od takrat si izmišlja nove in nove razloge za vrnitev. Stephen je strokovnjak za korporativno komuniciranje in navdušenec nad jeziki ter član poklicnega združenja Pooblaščeni inštitut jezikoslovcev (Chartered Institute of Linguists). Kot navdušen tekač je v dobrodelne namene pretekel vse države EU-ja, o čemer piše knjigo. Živi v Birminghamu.}