Razen v redkih primerih, ko se komu zazdi, da sliši zven neke besede vsaj približno tako, kot jo je slišal tisti, ki jo je napisal nekoč, nekje, v nekem bralcu tujem jeziku, ki zveni povsem drugače v prevodu.

Danilo Kiš, nesojeni Nobelov nagrajenec, je bil prepričan, da je pri nekaterih besedah zven celo pomembnejši od samega pomena. Kako natanko si je to predstavljal, boste lažje razumeli in čutili, če recimo vzamete v roke njegovo ultimativno delo Grobnica za Borisa Davidoviča in preberete vsaj uvodne takte tega izjemnega romana. Kajpada v originalu, če je mogoče. Kiš ni bil eden tistih pisateljev, ki bi pisal z zavestjo o tem, da ga bodo nekega dne nekje prevajali v drug, pomembnejši jezik. Zanj so bili vsi jeziki enako pomembni in med njimi ni delal razlik, še več, postavljal se je s svojim jezikom.

Sam sem v življenju napisal precej pesmi, ki niso prevedljive, ker sem jih doživel na nekem določenem kraju, ulici, s točno določenim človekom. Tule je ena takšnih …

Rad se izgubljam v megli,

če je tvoja.

Megla v tej pesmi je svojevrstna, ljubljanska, gosta in seveda melanholična, kakršna je bila tam na začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko se je mešala z žalostjo ljudi, ki so se začeli počasi poslavljati od neuspelega projekta, države, ki se je znašla sredi hude družbenoekonomske krize ("stabilizacije", visoke brezposelnosti, nizkega življenjskega standarda ...), tiste države, v kateri je bilo prodajanje megle precej pogosto in za nekatere izbrance tudi donosno početje. Drugi smo se v njej izgubljali, ker smo se še lahko in nam za to še ni bil izstavljen račun. V tem času izgubljenih iluzij se je v neki drugi megli, londonski ʻmegliʼ, že pošteno razživel punk, protiinstitucionalno glasbeno gibanje, ki je razmah doživelo med letoma 1976 in 1980, in so ga začeli (ter končali) anglosaksonski bendi The Ramones, Sex Pistols, Clash, U.K. Subs in še mnogi drugi. Leta 1981, ko je punk že ugašal, skupaj z meglo, ki je kmalu skoraj popolnoma izginila, je basist angleške postpunk zasedbe The Stranglers, sicer Francoz, Jean-Jacques Burnel predlagal, da bi z bendom posneli skladbo La Folie, navdihnjeno z zgodbo Japonca Isseija Sagawe, študenta na Sorbonni, ki je pojedel svojo študentsko ljubezen Renée Hartevelt. Tako so vsaj menili tisti, ki so njegov umor označili za zločin iz strasti. Temu primerna je bila tudi obsodba, po kateri je bil razglašen za norega in zato celo izpuščen iz francoskega zapora, nato deportiran na Japonsko, kjer je bil nazadnje izpuščen še iz japonske bolnišnice za duševne bolezni. Kasneje je na Japonskem naredil najprej filmsko, nato pa še predavateljsko kariero. Prelomen je bil trenutek, ko je neki japonski pisatelj o njem napisal knjigo z naslovom V megli.

Japonec je zvabil svojo žrtev domov z izgovorom, da bosta prevajala pesmi. Ko je visoka in lepa Nizozemka sedla za njegovo mizo in začela brati pesmi, jo je pritlikavi in grdi Sagawa ustrelil v tilnik in se takoj zatem onesvestil. Potem ko je prišel k sebi, je z njo najprej občeval, nato pa jo je začel jesti. Zgodba je bila kajpada preveč mamljiva za skupino, ki je že prej pokazala tudi svojo temačno plat, seveda v mejah novovalovske estetike. Člani so v mnogih intervjujih poudarjali, da La Folie pripoveduje o umoru iz ljubezni, kar seveda ne drži. Skladba, ki se je rodila iz te srhljive zgodbe, je postala eden največjih hitov skupine The Stranglers, z vso silo pa se je spustila tudi po ljubljanskih ulicah, kjer so tiste čase kraljevali Otroci socializma s pevcem in piscem besedil Branetom Bitencem na čelu. Ta je slišal komad in nemudoma vprašal svoje ʻotrokeʼ, ali bi lahko tudi sami naredili kaj podobnega.

Brane je sicer že prej napisal svoje besedilo za pesem Pejd ga pogledat Brane, manjkala mu je le še podlaga. In ko je slišal La Folie, je takoj vedel, da je to atmosfera, ki jo je iskal. Basist skupine, Andrej Štritof, je takrat zaigral začetek pesmi, ki je postala ena najbolj depresivnih balad, kadarkoli ustvarjenih in zapetih v slovenskem jeziku. Ko se je na njegov bas navezala lirična kitara Iztoka Turka, je bila umetnina popolna. Branetov recital ni prav v ničemer zaostajal za recitalom Jeana-Jacquesa Burnela, ki je morda za odtenek manj melanholičen in bolj pripovedovalski; Branetov glas ima v sebi usodnost, ki se prav tako ne more prevesti v noben drug jezik, tako kot ni moč prevesti depresije fanta, ki je v bistvu pel svoji manično depresivni materi. Pa vendarle sta si obe baladi tako različni, kar še dodatno potrjuje trditev, da se ne bi smeli pustiti prevajati. Navsezadnje je poanta slovenskega punk fenomena v njegovi posebni, na specifično kulturnozgodovinsko okolje vezani podobi. Če je punk v Veliki Britaniji pomenil upor proti družbenim razmeram in prevladujoči kulturi, je v Sloveniji ustvaril prostor za raziskovanje individualnosti in izražanje disidentstva. Punk je dovoljeval tudi šibkost, celo norost, in jo spreminjal v besedila ...

Komad Pejd ga pogledat Brane je komad o neki drugi norosti, ki se je odvila v šišenski stolpnici, Na Jami 1, in je bila mogoča samo tam in nikjer drugje. Brane se je spraševal, ali je to popolna ljubezen, ki ne more biti brez norosti. In ja, na neki način je bil odgovor še kako blizu, noro blizu.

Že od prvega ogleda mi je všeč film Izgubljeno s prevodom, vendar ne zaradi naslova; navdušila sta me oba glavna lika, on s tistim melanholičnim in samoironičnim odklonom na obrazu in ona z nežno temačnostjo, za katero je tlelo skrhano upanje na vrnitev dekliške igrivosti, ki jo je nekdo ukradel iz njenih oči. Lepa sta bila, tudi ko sta se v tišini vozila z liftom, vsak v svojo odtujenost, in Japonska je bila z njima skorajda popolna. Celo gibi in geste domačinov, ki so ju sprejeli z najglobljim spoštovanjem in uslužnostjo, so povedali več o njiju kot o njih samih. Bila sta prevedena brez besed, tako rekoč … in izgubljeno je bilo povsod okrog njiju. Svet se je peljal na tihih tračnicah zapravljene ljubezni, njene, ki je ostala v hotelu, in njegove, ki je prihajala iz faksa, na fotokopijah, kot opomin, da je včasih bolje sploh ne začeti. Če ne … če ne, nastopi norost … beseda, ki zveni v vsakem jeziku drugače, še posebej, če začnemo v njej iskati različne norosti … vsaka norost ima svoj obraz … vsak jo spozna toliko, kot si jo upa spoznati, dokler jo še lahko spozna.

Norost in ljubezen sta bili vedno tesni prijateljici, ki sta se dobro dopolnjevali. Nič čudnega, da je na pesem La Folie naletel prav Brane, ki je bil vedno odprt za norost drugih, ti pa so mu pomagali do lastne norosti. Seveda se je ta norost zmeraj nekako ohranjala na površju splošne normalnosti; tudi ko so se pisali verzi za Pejd ga pogledat Brane:

Enkrat je umrl naš sosed. Soseda je jokala, kot je to navada.

Moj oče mu je s črnim trakom zvezal noge v gležnjih,

da so mu ostale skupaj, ko se je shladil. Meni je bilo vse

skupaj blazno zoprno. Mat pa mi je težila. Rekla je:

"Pejd ga pogledat, Brane, pejd ga pogledat, Brane, no."

Na hladilniku sta dve injekciji in tako blazno rad bi si

zašponal zrak v žile.

"Pejd ga pogledat, Brane, pejd ga pogledat Brane, no!"

^{Esad Babačić (1965) je pesnik, pisatelj, novinar in nekdanji frontman (post)punk zasedbe Via Ofenziva, za katero je tudi pisal besedila. Za svoja dela je prejel številne pesniške nagrade doma in v tujini, nazadnje je prejel Rožančevo nagrado za najboljšo knjigo esejev. Med drugim je leta 2021 izdal antologijo slovenske pankovske poezije, v kateri najdemo tudi verze Braneta Bitenca. Še en znan slovenski pesnik, Milan Dekleva, je zapisal: "V poeziji a la Babačić ni nikakršnega varanja in slepomišenja: kar je treba reči – pa če je še tako kruto, grobo, neotesano, nežno, intimno, ljubeznivo – je izrečeno brez ovinkov in olepšav."}