Zgodb, ki po Sloveniji krožijo o miniju, je veliko. Urbana legenda pravi, da je v Novem mestu tudi Dedek Mraz vozil minija, z vsemi darili in Mrazovimi pomočniki vred, menda so ves veseli december v njem tudi popivali in spali.

Druga zgodba, o kateri je znanih več podrobnosti, je ljubezenska.
Veronika, hči lastnika gostilne Prʼ Bizjak ob vznožju Storžiča, je imela med prvimi pri nas rumenega minija. Oče ji je sicer kupil starega amija, ker je bil večji in tako primernejši za prevoz velikih količin hrane, vendar si je Veronika vseskozi želela prav minija. Dve leti je kot študentka delala v osnovni šoli, nato v srednji in še v domači gostilni, da si ga je končno lahko kupila. Kar naprej je bila na poti, vseskozi v miniju. Vozila se je na predavanja na fakulteti, tudi na treninge rokometa. Osnovna popravila je znala opraviti sama, vsega pač ne. Iskala je nekoga, ki bi to znal, in tako spoznala Rudija z rdeče-črnim minijem. Avtov ni znal popravljati, sta pa postala par. Veronika je prevzela očetovo gostilno, vodila kuhinjo, Rudi je delal v strežbi. Gostilna je slovela tudi po različnih vrstah odličnega domačega kruha, med drugim čebulnega in teranovega, kar velja še danes. Eden nekdanjih rednih gostov si je nekoč zaželel, da bi ga Veronika naučila peči njihov kruh. In ga je. Ta gost je bil Janez Drnovšek.

Toda preden se lotimo povezave med Združenim kraljestvom in Jugoslavijo, pojdimo v Turčijo. Tam se je leta 1906 rodil Alexander A. C. Issigonis, stvarnik minija. Bil je sanjač, ki je ustvaril avto, o katerem še danes mnogi sanjajo. Grški bog je bil eden od vzdevkov Alexandra Arnolda Constantina. Bil je grško-nemškega porekla in po dedku, ta je delal za britansko podjetje, ki je gradilo železniško progo med Izmirjem in Aydinom, je imel britansko državljanstvo. Po očetovi smrti sta se z mamo preselila v Združeno kraljestvo. Želel je postati inženir. Večkrat je padel na izpitu iz matematike, imel jo je za »sovražnico vsakega ustvarjalnega genija«. Študij na londonski univerzi je nato le dokončal. Kot inženir in oblikovalec se je zaposlil pri Humberju. Svoj dirkalnik – tudi sam je bil strasten dirkač – austina 7, je ves čas predeloval tako, da je postajal vse lažji in je z lahkoto zmagoval na dirkah tudi v konkurenci močnejših avtomobilov. Opazili so ga pri podjetju Morris Motors in ga povabili k razvoju modela morris 10. Zaradi razmaha druge svetovne vojne so serijsko proizvodnjo prekinili. Nato je leta 1955 predsednik uprave BMC (British Motor Corporation) Issigonisa povabil k oblikovanju treh družinskih avtomobilov – večjega, srednjega in majhnega. Projekt ADO 15 je nosil oznako nujno in strogo zaupno. Issigonis se je osredotočil na najmanjši model. Za razvoj je imel na voljo 28 milijonov funtov. Prodaja je stekla 26. avgusta 1959. Avto je stal 496 funtov in bil drugi na seznamu najcenejših avtomobilov. Na trgu je bila nova uspešnica – Austin Mini. Na vrhuncu so jih proizvedli 6000 na teden. S 5,4 milijona prodanih avtomobilov je postal najbolje prodajani britanski avto vseh časov. Issigonis je leta 1961 postal tehnični direktor pri BMC. Po nekaj letih se je poslovil, ker ni bil všeč novemu predsedniku uprave. »Ljudje ne vedo, česa si želijo, moja služba pa je, da jim to povem,« je nekoč dejal. Mini se je vseskozi dobro prodajal v Združenem kraljestvu oziroma povsod, kjer so živeli Britanci. Ne pa v Ameriki. Ker je bil premajhen. »Prepričan sem, da se oblikovalci, ki jih premorejo v Ameriki, avtomobila sramujejo in si zato prizadevajo, da bi ga naredili podobnega na primer podmornici ali cepelinu,« je komentiral slabo prodajo v ZDA. Angleška kraljica ga je 22. julija 1969 v Buckinghamski palači povišala v viteški red. Ko je leta 1988 umrl, so se menda od njega poslovili tudi z nekaj kilometrov dolgo povorko z miniji. Tam, kjer je bila nekoč tovarna Morris Motors, je sedaj po njem poimenovana ulica.

Proizvodnjo minija so vseskozi širili in različne modele izdelovali pod različnimi znamkami v Avstraliji, Španiji, Belgiji, Čilu, Italiji, na Malti, Portugalskem, v Južni Afriki, Urugvaju, Venezueli in v takratni Jugoslaviji. In tako pridemo do tega, kako so v Novem mestu v IMV, velikanu pod Gorjanci, med letoma 1970 in 1972 izdelovali tudi minije. Za vse to in naslovni citat je »kriv« Jurij Levičnik, podpolkovnik JLA in predavatelj na vojaški akademiji, ki je leta 1955 prevzel vodenje IMV. Vodil ga je uspešno, z vojaško disciplino, nočnimi sestanki po sejah v Beogradu in terjal je popolno predanost. Predvsem pa je bil vizionar, ki je v deželi vinogradov ustvaril množično avtomobilsko proizvodnjo. Leta 1967 je IMV postal zastopnik BMC (British Motor Corporation). Zastopstvo je bilo pravzaprav v Ljubljani na Titovi cesti, tam je bilo mogoče kupiti vozila in rezervne dele zanje. Takrat zelo odmeven posel je vzbujal ponos in hkrati zavist Jugoslavije. Delavci IMV in tudi vodilni so se v Oxfordu učili, kako dele, ki so jih dobivali v IMV, sestaviti skupaj. Namreč, v Novo mesto so uvažali avtomobile brez odbijačev in žarometov, sestavili so jih v IMV. Marjan Moškon v knjigi Povest o velikanu pod Gorjanci piše, da so nevoščljivci temu poslu rekli »šraufenciger industrija«. Ko so avtomobile istega leta predstavili na sejmu v Beogradu, je Issigonis na dvomeče vprašanje novinarjev revije Avto, kakšen da je delež IMV pri novem avomobilu, odgovoril: »Večino dela so opravili vaši strokovnjaki. Iz BMC je sodelovalo le šest ljudi. Menim, da je konstrukcija zelo uspela.« Naslednje leto so IMV-jevci na beograjskem sejmu še bolj blesteli. Jurij Levičnik je novinarjem povedal, da imajo sedaj z BMC pogodbo za celotno tehnično in poslovno sodelovanje. Začeli so z izdelavo 5000 vozil na leto. In tako so iz novomeške tovarne začeli prihajati miniji, maxiji in landroverji.

Vsi angleški avtomobili, mini je bil pri tem promocijska in medijska zvezda, pa so blesteli na dirkah in rallyjih po Jugoslaviji. Mini je bil na dirkah čez Gorjance brez konkurence, mojster gorske hitrostne dirke je rušil rekorde in hkrati delal reklamo za pokrovitelja dirk, podjetje IMV, saj je krasil plakate, ki so vabili na dirko čez Gorjance.

Ko so v belgijsko pristanišče s trajekti pripeljali angleške avtomobile za prodajo, piše Moškon, so jih njihovi delavci takoj začeli razdirati. Dele za montažo so v Novo mesto prepeljali po železnici, v IMV pa so avtomobile ponovno sestavili. Komercialni oddelek jih je prodajal, kot da bi bili zares sestavljeni v IMV. »En sam šverc komerc je bil, »je povedal Vojko Grobovšek iz Kluba prijateljev IMV. V Novem mestu je danes muzej vseh v IMV izdelanih avtomobilov, a ga trenutno prenavljajo. Toda Novomeščani so se hitro priučili dela, računali so, da bodo, recimo austina 1300, sami v celoti izdelovali in sestavljali. Zato bi potrebovali tudi novo lakirnico. Boljšo in večjo od tiste, ki so jo imeli Britanci. Z Britanci pa le ni šlo tako gladko. V IMV so računali, da bodo za BMC proizvajali sestavne dele, celo sklope, da bi si zagotovili Globalno devizno kvoto. To je namreč izvoznikom na zahodni trg priznavala zvezna administracija, z njo pa določila, koliko lahko od tam uvozijo na račun izvoženih dobrin, piše Moškon. IMV je prek združenj iz panoge in zbornice uveljavila slavni GDK, ki je za izvoz v vrednosti ameriškega dolarja dovoljevala uvoz vreden 1,63 dolarja. No, vmes je bilo še nekaj davčnih računovodskih posebnosti takratne Jugoslavije, vključno s tem, da bi dele BMC avtomobilov izdelovali na vsem Balkanu. BMC-ju, predvsem sindikalistom, to ni bilo všeč. Zamujali so z dobavo ali pa so pošiljali avtomobile v izdelavo drugam. Moškon piše, da so jim nagajali tako, da so, recimo, namesto tristo levih prejeli tristo sprednjih desnih vrat. Nedokončanih avtomobilov se je nabralo za vse travnike okoli tovarne. Leta 1972 je Juriju Levičniku prekipelo in je Britance odslovil. Tako so v Novo mesto prišli Francozi z Renaultom.

_{Jedrt Jež Furlan (1970) je rojena v Novem mestu. Po študiju primerjalne književnosti in sociologije kulture je bila novinarka, kritičarka, producentka, redaktorica, urednica, programska vodja festivalov in promotorka različnih umetniških projektov. Zaposlena je na novomeški Založbi Goga v oddelku za promocijo in je vodja festivala Novo mesto short.}