In ko sva se s prijateljico nazadnje vendarle znašli v majhni vasici v bližini Bridgenda, se nama je zdelo, da sva se vrnili v 19. stoletje ali pa še dlje nazaj v zgodovino. Alenka je v to vasico zašla sredi petdesetih let prejšnjega stoletja, ko je v Postojnski jami, kjer je delala kot študentka anglistike, spoznala britansko družino, ki jo je povabila, da pri njih leto dni varuje otroke.

Naključje je hotelo, da se je v času Alenkinega bivanja na posestvu v Walesu, med njo in gospodarjevim mlajšim bratom Johnom spletla ljubezen. Alenka in John sta se poročila, imela tri otroke in začela živeti v predelanem starem mlinu, v katerem Alenka, ki je pred nekaj leti ovdovela, živi še danes. Ko sem Alenko obiskala prvič, sem bila fascinirana nad njenim poznavanjem britanske literature in zgodovine. Vsaka stara hiša, ki mi jo je pokazala v vasi, je imela večstoletno zgodovino.

Pri Alenki in Johnu je bilo v hiši polno starih knjig, ki sta jih oba s strastjo prebirala. Ob ognju, ki je prasketal v kaminu, angleških sendvičih in čaju, smo se tako pozno v noč pogovarjali o literaturi in tudi o starih urah, ki jih je John restavriral. Čarobno vasico v Walesu sem obiskala še večkrat, in kadarkoli sem jo zapuščala, so me zalile solze zaradi nostalgije za izgubljenimi časi, ki najbrž nikoli niso bili tako romantični, kot sem si jih jaz predstavljala s knjigo v roki pred britanskim kaminom.

Velike razredne in rasne razlike, ki so vselej močno prečile Veliko Britanijo kot veliko kolonialno silo, so se mi pokazale ob naključnih pogovorih, ki sem jih imela z Alenkinimi sosedi. Spominjam se, da sem se nekoč zaklepetala s sosedom, veleposestnikom, ki se je ob enem mojih prvih obiskov vrnil s potovanja iz takrat še močno z apartheidom zaznamovane Južne Afrike. Moški mi je navdušeno pripovedoval o svojem potovanju, potem pa omenil, da ga je zelo žalostilo, ko je videl, kako neurejene vrtove ima temnopolto prebivalstvo. Svojo zgodbo je zaključil s tezo, da če človek ne zna negovati svojega vrta, ne moremo pričakovati, da bo dobro skrbel za svojo državo. Tega moškega sem nato spet srečala, ko se je apartheid v Južni Afriki končal. Pripovedoval mi je, kako je zopet obiskal to državo, ker se je tam nastanil njegov sin s svojo temnopolto soprogo. Malce hudomušno sem ga zbodla, če še vedno misli, da večinsko temnopolto prebivalstvo ne more skrbeti za svojo državo, ker ima neurejene vrtove. Moški se je zasmejal, rekoč, da kaj takšnega ne bi več javno oznanjal, še vedno pa misli, da vrt veliko pove o človeku.

Podobno se je zgodilo ob mojem prvem obisku Oxforda, kjer sem z Alenko in Johnom obiskala njune družinske prijatelje. Presenečena sem bila, ko sem v pogovorih z vrstniki ugotovila, kako malo informacij so imeli o svetu, iz katerega sem prihajala. Študent zgodovine me je spraševal, če imamo v Jugoslaviji televizijo, njegov kolega pa je dvomil, da sem že kdaj videla televizijske reklame.

Razrednim in rasnim razlikam so se v mojem dojemanju Velike Britanije kmalu pridružile tudi razlike v dojemanju vloge spolov. Ko sem kot magistrska študentka dobila nekajmesečno štipendijo za študij v Londonu, sem si sobo našla v stanovanju, ki so si ga delila tri dekleta moje starosti, ki so v London prišle z namero, da si najdejo moža. Dekleta so bila iz premožnih veleposestniških družin in v Londonu so delale kot varuške ali tajnice. Nekako so me spominjale na princeso Diano, ki je ravno takrat blestela v medijih in je prav tako delala kot varuška, preden se je poročila v kraljevo družino. Moje sostanovalke so se mi čudile, ker sem toliko časa preživela v knjižnici in ker mi je bilo pomembno, da pridobim dobro izobrazbo in postanem finančno neodvisna.

Moji obiski Velike Britanije v naslednjih letih so bili nadvse zanimivi. S prijatelji iz akademskih krogov smo spletli trajna prijateljstva. Skupaj smo pisali knjige, organizirali konference, se obiskovali, raziskovali zanimive slovenske in britanske restavracije. London je bil vedno kozmopolitsko mesto, kjer so se mešali narodi. Potem ko so mnoge vzhodnoevropske države postale članice EU, je London ogromno pridobil. Tam so se odpirale restavracije s kuhinjami z vseh koncev sveta, Britanci so se navduševali nad poljskimi gradbeniki, slovensko filozofsko in psihoanalitično teorijo, italijanskim pršutom in francoskimi vini. Kadar sem šla k britanskim prijateljem na obisk, sem morala nujno prinesti potico in divjačinsko salamo. In kadar so britanski prijatelji prišli k meni, so se vrnili založeni še z drugimi slovenskimi dobrotami.

Ko me je prijateljica Henrietta prosila, da bi imela govor na njenem praznovanju petdesetega rojstnega dne, sem se pošalila, da resni Britanci potrebujejo nove članice EU, ki govore začinijo tudi s kakšno hudomušno pripombo, ki je najbrž tisti, ki so bili vzgojeni v kulturi zatrdele zgornje ustnice (stiff upper lip) ne bi nikoli izrekli. Prijateljica si je seveda dala duška, ko je imela govor na mojem praznovanju petdesetletnice.

In potem se je zgodil brexit. Moji prijatelji v Veliki Britaniji so srčno upali, da do odhoda njihove države iz EU vendarle ne bo prišlo. Med naključnimi sogovorniki, predvsem v britanski provinci, pa sem srečala precej ljudi, ki so bili zelo navdušeni nad možnostjo, da bi Britanija ubrala svojo pot. Spominjam se, kako sem tik pred brexitom nastopala na festivalu v čarobnem mestu Hay-on-Wye in mnogo lokalcev mi je pripovedovalo, kako imajo dovolj Bolgarov, ki prihajajo k njim na začasno delo pobirat poljščine, potem pa upajo, da bodo v njihovem kraju dobili še zdravstveno oskrbo. Lokalci zaradi tega težje pridejo do zdravnika, so mi govorili. Ko sem sogovornike vprašala, kdo jim bo pobiral pridelke, če Bolgarov ne bo več, so optimistično izjavljali, da imajo v Veliki Britaniji veliko brezposelnih, ki bi lahko opravljali to delo. No, moji sogovorniki niso pozabili dodati, kako uživajo na svojih potovanjih po Španiji in kako upajo, da jim brexit ne bo odvzel tega veselja.

Takoj po brexitu sem letela iz Kopenhagna v London. V vrsti ljudi, ki smo čakali na vkrcanje v letalo, je eden od potnikov na glas godrnjal, kako grozno je, ker želi toliko ljudi priti v Veliko Britanijo, pa niti angleško ne govorijo. Ko je prevoznik sporočil, da bo imelo letalo ob odhodu petnajst minut zamude, je moški začel bentiti, da se to dogaja samo zato, ker je letalo namenjeno v London. Če bi šlo za let v kakšno drugo državo, do zamude gotovo ne bi prišlo. Moški je nato zaključil, da se Britanija po brexitu ne bo več pustila tako poniževati. V naslednji fazi glasnega pritoževanja me je moški poskušal pritegniti v pogovor. Ko sem ga ob nadaljnjem pritoževanju nad vsemi temi tujci, ki prihajajo v Veliko Britanijo, pa ne znajo angleško, vprašala, če on morda govori dansko, se je za trenutek zamislil in dejal, da kot turist, ki je Dansko obiskal le za nekaj dni, znanja tega jezika ne potrebuje. Ljudje, ki se zgrinjajo v njegovo domovino, pa se le delajo, da so turisti, medtem ko se v resnici želijo tja preseliti.

Obe, Velika Britanija in EU, sta z brexitom veliko izgubili. Mnogi profesorji in raziskovalci so projekte, ki jih financira EU, zagnali drugje. Poljski gradbeniki so se vrnili v domovino in bolgarski pobiralci kmetijskih izdelkov prihajajo v precej manjšem številu. Veliko Britancev danes ne bi več glasovalo za brexit. Najbolj razočarani iščejo razne načine, da bi pridobili potni list katere od EU držav. Mnogi med njimi so zato na novo odkrili tudi vezi s Slovenijo. Zdi se mi, da so po brexitu letala še bolj polna britanskih turistov, ki prihajajo v našo državo. Mnogi med njimi vedo, da se je dobrih trideset let nazaj Slovenija odločila za samostojnost, sprašujejo pa se, kaj dobrega je njim samim prinesla odcepitev od EU.

_{Renata Salecl je filozofinja in sociologinja. Je redna profesorica, zaposlena na Inštitutu za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani. V Veliki Britaniji je bila več let gostujoča profesorica na Londonski šoli za ekonomske vede in na Kraljevem kolidžu v Londonu, trenutno pa predava na Kolidžu Birkbeck Univerze v Londonu. Njena knjiga Tiranija izbire je bila prevedena v 15 jezikov. V zadnjih letih sta bili v več jezikov prevedeni tudi njeni zadnji knjigi Strast do nevednosti in Človek človeku virus. V letu 2023 pri Mladinski knjigi izide njena nova knjiga Čas grobosti.}