Sorodna novica Rodil se je novi Eddy Merckx, kanibala s Klanca nihče ne more ustaviti!

Po zmagoslavju na Dirki po Franciji smo se pogovarjali s prvim Pogačarjevim trenerjem Miho Koncilijo, ki nam je povedal, kakšni so bili Pogačarjevi začetki, zakaj je lahko dirko obrnil sebi v prid in ali so pri kolesarskem klubu Rog, v katerem je Koncilija trener, še kakšni podobni talenti.

Ste nekakšen tisti lovec na talente, ki je odkril Tadeja Pogačarja. Kako sta začela sodelovati?
Z njegovimi starši smo družinski prijatelji. V osnovni šoli sta bili moji učiteljici tako Tadejeva babica (razredni pouk) kot Tadejeva mati Marjeta (angleščina). Ko sem izvajal testiranja po osnovnih šolah in predstavljal kolesarstvo ‒ pripeljal sem tudi specialko in trenažer ‒, je Tilnov starejši brat dobro obračal pedale. Povabil sem ga, naj pride trenirat, po pol leta pa sem namignil, naj začne še Tadej. Takrat mu še kolesa nismo mogli dati, star je bil 9 let.

In zdaj boste rekli, da ste takoj vedeli, da bo to prihodnji šampion?
Kje pa, nihče ni mogel reči tega, se je pa videlo, da je nadpovprečen. A ker je bil toliko šibkejši, se je moral ves čas boriti v močni konkurenci letnika 1998.

Kako komentirate ta preobrat, o katerem govori ves svet, ta Pogačarjev skok na vrh?
Šokantno! Ni kazalo dobro, v sredo je malo zaostal, nisem ga še videl toliko trpeti. V četrtek je za silo ohranil stik s Primožem, ki bi takrat kaj lahko naredil večjo razliko. OK, sem si rekel, fant je, razumljivo, utrujen, naj se samo sestavi do sobote. Pričakoval sem, da bi ob svojem ekstra dobrem dnevu in ob malo slabšem Primoževem lahko pridobil kvečjemu 20 sekund.

Potem pa ‒ predstava za zgodovino!
Že na štartu sem videl, kako je odločen. Posnetek sem si pogledal štirikrat. V prvih sto metrih je bil že šest sekund hitrejši od Primoža, ki se mu je nato vse začelo podirati, priti nazaj pa je potem prava umetnost. Hudo mi je za Primoža. Vsi bi bili veseli, če bi na koncu zmagal, Tadej pa osvojil drugo mesto, zraven pa še pikčasto in belo majico, toda vse se je postavilo na glavo.

In Jumbo Visma, ki je ves čas delovala izjemno suvereno, je bil na koncu pravzaprav največji poraženec Toura ...
Izkazalo se je, da so dirkali preveč konservativno. Preveč so stavili na to, da so toliko boljši, da bodo do konca obvladovali položaj. Ko je imel Primož močne noge, bi moral iti ... Je pa res, da nihče ni pričakoval, da bo Tadej odpeljal tako fantastičen kronometer in da bo imel Roglič črn dan. A spomnite se lanske 20. etape Vuelte, ko je Pogačar zmagal za več kot minuto in pol. Na tritedenskih dirkah ne pozna krize, najboljši je prav na koncu.

Kako si razlagate to njegovo bliskovito regeneracijo?
Ko pride skozi cilj posamezne etape, jo hitro pozabi. Nekateri po zmagi na etapi ponoči ne bi spali, on pa zaspi, kot da ne bi bilo nič. Ugibam, da morda Primož ni takšen. Morda je tudi čutil pritisk, saj je vedel, da je pred njim odločilen dan. Pomembno je tudi, da Primož ni bil v tako vrhunski formi kot avgusta.

Če bi bil Tour mesec prej, torej Pogačar ne bi mogel zmagati?
Absolutno. Še na Dirki po Dofineji je bil Primož razred zase. Njegova forma je bila zastrašujoča, se je pa tudi videlo, da se Tadejeva forma vzpenja.

Roglič se je Toura morda lotil tudi z mislijo na lanski Giro, ko mu je prvi teden, v katerem je nosil rožnato majico, vzel precej moči. Tokrat se zdi, da je želel na vsak način varčevati z močmi, kar se je na neki način maščevalo ...
Drži, varčeval je z vsakim atomom moči. Znano je, da Primož napak ne ponavlja, a tokrat bi morda bilo bolje, če bi napako z Gira ponovil in na ključnih etapah Toura grizel do konca. Prav lahko, da bi si, seveda s pomočjo svoje močne ekipe, potem pridirkal višjo prednost pred kronometrom. Tam je močno trpel. Nobenemu kolesarju tega ne bi privoščil, še najmanj pa Slovencu v rumeni majici. A prepričan sem, da se bo vrnil.

Bi upali trditi, da bo Primož Roglič dočakal zmagoslavje na Elizejskih poljanah?
(Smeh). Ja, lahko rečem, da ga bo. Tole letos ga bo le še podžgalo. Bi bil pa skeptičen do ekipe. Imajo Nizozemce, ki bodo rekli, da je bilo vse podrejeno njegovi zmagi. Lahko, da bo naslednje leto Dumoulin tisti, na katerega bodo stavili in ki bo prvi teden naredil razliko, pa bo moral potem Primož delati zanj.

Številni slovenski navijači razmišljajo nekako takole: saj privoščimo Pogačarju, ampak - zelo mlad je in bo imel še mnogo priložnosti za zmago na Touru, medtem ko vprašanje, ali bo Roglič še kdaj v takšnem položaju ...
Ne bi rekel, da je takšno razmišljanje pravo. Vsak kolesar bo takoj zagrabil vsako priložnost, da dobi to dirko. Kaj bo naslednje leto, se ne ve. Vedno je lahko kaj nepredvidljivega in nove priložnosti ne dobiš več.

Pri UAE-ju bi moralo biti medtem vse jasno: narediti vse, da Pogačar dobi odlične pomočnike!
Prepričan sem, da bodo vsi delali za Tadeja in njegovo novo zmago na Touru. Dejstvo je namreč, da se tako kot letos ne bo mogel več 'šlepati'.

Ste trener pri Rogu. Imate še kakšnega talenta kova Pogačar?
Vprašanje za milijon evrov. Lahko, da ja. Nekaj fantov je, ki dosegajo dobre rezultate na testiranjih, jim pa malo manjka te želje po borbenosti, agresivnosti.

Kako to prebuditi v njih?
Še najbolje je, če jih pustiš pri miru. Težiti jim ne smeš, biti preveč prijazen z njimi pa tudi ne. Najti moraš pravo mejo, veste pa, da so ljudje različni. Nekoga moraš nadirati, da napreduje, z drugim delati v rokavicah.

Je zaradi uspehov Rogliča in Pogačarja čutiti večji vpis v vaš klub?
Zelo mladih kolesarjev skoraj ne dobimo, ker jih poberejo razni krožki v šolah. Sicer pa, kaj naj počnem s sedemletnikom? Lahko se vozi na poligonu, a bo imel po dveh letih vsega dovolj. Pri 11 ali 12 letih so številni že v kakšnem športu, atletiki, nogometu ... Pogosto se zgodi, da pridejo, ko pustijo ta šport, ker niso najboljši, k meni. Zato imam 35 tekmovalcev pri mlajših in starejših mladincih. Piramida je v kolesarstvu malo drugačna.

Še kdaj pomagate Tadeju na treningih?
Kje pa, zdaj kvečjemu on meni daje možnost, da vidim njegove treninge, kajti to je prava znanost. To so res popolni profesionalci. Je pa tako, da pri Tadeju še vedno največ šteje občutek. Vsi gledajo vate, Tadej pa, ko je v soboto na kronometru zamenjal kolo, ni imel nobenega merilca vatov, nobenega števca. Dirkal je po občutku. Froome tega ni nikoli zmogel narediti, Tadej pa je od majhnega v tem športu in mu je vse jasno.