Pokljuka bo od 9. do 21. februarja gostila najpomembnejše biatlonsko tekmovanje letošnje sezone. Od Slovencev lahko največ pričakujemo od Jakova Faka, ki je v nedeljo na 20-km preizkušnji prvič po skoraj treh letih (od srebrne olimpijske medalje v Pjongčangu) znova stopil na zmagovalni oder. Kako poteka letošnja sezona in kakšna so pričakovanja pred svetovnim prvenstvom, smo se pogovarjali z glavnim trenerjem slovenske reprezentance Urošem Velepcem.

Ima biatlonska karavana Pokljuko rada?
Zelo. Pokljuka je tradicionalno prizorišče tekem svetovnega pokala. Po 20 letih je bil že čas, da pride spet na vrsto za organizacijo svetovnega prvenstva. Tekmovalci imajo radi Pokljuko in Bled, čeprav se morajo nekateri voziti z Bleda na tekmovališče. Tekmovanja so izjemno dobro organizirana, tudi narava je enkratna. Zadnja leta je sicer manj gledalcev kot na nekaterih drugih prizoriščih, a kljub temu vsi pridejo k nam izredno radi.

V športu pogosto govorimo o prednosti domačega terena. Je za slovenske biatlonce velik plus, ker odlično poznajo Pokljuko?
Najboljši biatlonci Pokljuko dobro poznajo, saj tam tekmujejo že nekaj sezon in zanje ni nekih neznank. Res je, da so lani naredili progo malo težjo, bolj razgibano. Morda nam bo uspelo v zadnjih dveh tednih pred prvenstvom večkrat odteči ta krog in spoznati še bolje te nove odseke.

Kaj pa čustvena komponenta?
Seveda, ta naboj ni zanemarljiv. Od maja smo se pripravljali, da bomo ravno na Pokljuki v najboljši formi in vsi se želijo najbolj izkazati prav na Pokljuki. Vemo pa, da je biatlon šport, kjer te čustva lahko hitro zapeljejo in potem delaš napake. To še posebej velja za mlajše, manj izkušene tekmovalce.

Sezona je za slovenski moški biatlon kar dobra, se strinjate?
Imamo pet tekmovalcev s točkami v svetovnem pokalu, kar je bil cilj za celotno sezono. Fantje se zavedajo odgovornosti. Del sezone smo žrtvovali in se odpovedali najboljši formi samo zato, da se bomo doma pokazali v najboljši izvedbi. Upam, da vsi ostanejo zdravi. Ni samo covid tisti, ki nas lahko stane teden ali dva treningov, so tudi drugi virusi. Srečo v nesreči imamo, da smo vsi razen Jakova (Faka) korono preboleli že na začetku novembra. Majhna možnost je, da bi še enkrat zboleli do konca sezone. Seveda smo še vedno v maskah, ohranjamo razdaljo, a smo vseeno lahko nekoliko bolj sproščeni.

Je cilj, da v Pokljuki osvojite medaljo svetovnega prvenstva?
Smo realni. Vemo, da je Jakov (Fak) edini, ki lahko dobi medaljo. To ne pomeni, da jo bo tudi dobil. Če si z ničlo lahko na stopničkah, pomeni, da si ob popolni realizaciji na strelišču vedno v igri. Če namreč tečeš preslabo in si z ničlo 15., ti to nič ne pomaga, saj ne moreš upati na zmagovalni oder. Konkurenca je izredno hitra in jasno je, da bo Jakov potreboval popoln nastop. A takšnih je naredil že kar nekaj. Ne bi pa bili hudo razočarani, če medalje ne bi bilo. Vsekakor upam, da bodo Slovenci najboljše uvrstitve dosegli ravno na Pokljuki.

Kako poteka vaše sodelovanje z Jakovom Fakom?
Lani se je dvignil po tisti poolimpijski sezoni, ko je imel poroko in je gradil hišo. Takrat so bili rezultati slabši, kar je tudi sam pričakoval. Lanska sezona je že prinesla nekaj vrhunskih rezultatov, a stopničk ni bilo. Na koncu lanske zime sva se zato pogovorila. Razumljivo, da je pri 33 letih začel razmišljati, da v trening vnese več svojih občutkov. Spomladi je sledil dogovor, da večino časa trenira sam, imel pa sem pregled nad tem, kaj dela. Spremljal sem treninge prek Garmina, če bi videl, da je kaj hudo narobe, bi posredoval, toda delal je pridno. Občasno se je priključil tudi reprezentanci. Še vedno sodelujemo. Tekaško ni bistveno drugače kot prej, je pa morda bolj samozavesten, prevzema tudi več odgovornosti za rezultat. Po tekmah pa se še vedno pogovorimo in ugotovimo, kaj se da narediti še bolje.

Vas je letos presenetil napredek Alexa Cisarja?
Niti ne. Mislim, da bi moral biti celo boljši, a je imel jeseni težave s kolenom in je izpustil nekaj treninga, tudi covid-19 ga je kar zdelal in je en teden odležal. Brez tega bi bil na višji ravni. Treba je biti potrpežljiv, njegovo obdobje prihaja čez tri ali štiri leta, zdaj mora predvsem pridobivati izkušnje. Če Klemen (Bauer) ne bi bil odsoten, bi startal kakšno tekmo manj. Se pa od njega pričakuje lepa kariera, a ta trenutek je prezgodaj, da bi ga "forsirali". Skratka, jeseni je bil na boljši ravni kot danes, ima še rezerve tako v tehniki kot v treningu. Saj jih mora imeti, star je šele 20.

Bo nastopil na Pokljuki?
Skoraj zagotovo ga bom dal na start tekme na 20 km, če bo seveda v dobri formi.

Norvežani so to sezono dobili 11 od 15 tekem svetovnega pokala. Kje vidite razlog za takšno prevlado vikingov?
Preprosto imajo najboljši sistem, najboljšo podporo. So najbogatejša reprezentanca z veliko bazo tekmovalcev, ki želijo priti v reprezentanco. To je 100 fantov, ki tečejo na visoki ravni. Ogromna baza, če nekomu ne gre, jih je zadaj dovolj. Odločajo malenkosti. Imajo izredna brata Boe, pridružil se je Johannes Dale, pa Sturla Holm Laegreid, ki ga lani ni bilo nikjer, letos pa se bori za globus. Imajo tudi najboljši material in največ talentov. Zavedati se morate, kakšno priznanje nam dajejo trenerji drugih reprezentanc, da imamo štiri člane. Petega nimamo. S temi štirimi moramo doseči maksimum, peti je že mladinec. In imamo spet le tri ali štiri mladince. Ko smo bili lani peti na SP-ju v štafeti, je bilo to za nas kot zmaga. Borili smo se z Rusi, kjer na DP-ju nastopi 150 članov. Mislim, da delamo odličen posel.

Johannes Boe ima že 51 zmag za svetovni pokal. Ali lahko ujame slovitega Björndalena, ki ima 95 zmag?
Takrat so bili drugi časi, zdaj je več konkurence. Če bo tekmoval do 31. ali 32. leta, mora vsako leto dobiti po 10 tekem. Tega sicer je sposoben, ampak – dvomim. Boe je tudi veseljak, ni takšen tip športnika, kot sta bila Björndalen ali Hannevold, ki sta bila bolj samotarja in sta živela samo za biatlon.

Nekaj sezon ste bili tudi trener v Ukrajini. Kako se spominjate tistega obdobja, je bilo zelo stresno?
Vsekakor. Ogromen sistem, ogromno mnenj, tudi polen pod nogami. Osvojili smo številne stopničke, vrnili reprezentanco med najboljše tri v pokalu narodov. V tretji sezoni, ki je bila olimpijska, je bilo zraven še šest sodelavcev, ki so dekletom svetovali, kako naj trenirajo oziroma naj ne trenirajo preveč. In takrat sem že vedel, da bom odšel. Sicer pa – dobra izkušnja. Bilo je zelo koristno, da sem spoznal še nekaj drugega, da razmišljaš malo "out of the box" (zunaj okvirjev). Je pa tam ogromno zakulisnih igric in vmešavanja. Vladati moraš s trdo roko, sicer te poteptajo. To zahteva veliko energije.

So vas cenili?
Seveda, biatlon je prvi zimski šport, drugega skorajda ni. Poleti nogomet, pozimi biatlon, sploh zaradi ženske štafete v Sočiju in zlate medalje. Po tej olimpijadi so dekleta padla in potem sem jaz prevzel vodenje za tri leta. Občinstvo je nogometno. Če si med prvimi tremi, si zmagovalec. Kot zmaga v nogometu s 3:0. Če si od 4. do 10. mesta, je še kar v redu, kar je slabše od 10. mesta, pa je že poraz. 20. mesto je zanje kot poraz s 6:0 v nogometu.

In takrat najbrž ni lepo biti trener?
En dan bi te dali za predsednika, drugi dan bi te s krampom po hrbtu. Veste pa, kako tenka je meja v biatlonu. En zgrešen strel, pa gre lepa uvrstitev po zlu.

Odloča tudi servis oziroma priprava smuči.
Seveda. Če je sneg klasičen, so razlike majhne. Vsi znajo namazati, tudi Japonci in Korejci. Če pa je sneg specifičen in če so hitre spremembe v temperaturi, je velik servis, kot ga imajo Norvežani ali Rusi, prednost. Naš servis mora delati noč in dan, da ujame velike reprezentance z veliko osebja. Vesel sem, da je vodja še vedno Anže Globevnik, ki je zelo cenjen in bi ga rade imele tudi druge reprezentance.

V Sloveniji biatlon nikakor ne uživa takšnega statusa kot v Ukrajini ...
V večini evropskih držav je biatlon med zimskimi športi na prvem mestu po gledanosti in klikih, pri nas pa žal ne uživa statusa, ki si ga zasluži. Če nismo z dvema olimpijskima medaljama naredili preboja, upam, da ga bomo s svetovnim prvenstvom na Pokljuki. Zanimiv šport je to, poln preobratov. Na enem strelišču se lahko vse obrne. Upali smo, da bo po olimpijski medalji Jakova Faka v Pjongčangu drugače, a ni tako. Kot da nismo dovolj zanimivi ... Prednost imajo panoge, ki so šele na začetku. Vemo, da je biatlon od zimskih športov najbolj globalen, tekmuje največ reprezentanc. Na startu štafetne tekme je 29 reprezentanc in če se pojavita še dve, ne bo prostora na strelišču. Izjemna konkurenca vlada v biatlonu.

Kakšne zasluge ima za razmah biatlona Mednarodna biatlonska zveza IBU?
Velike. IBU ima vroče železo in lažje je s takšnim privlačnim "produktom" delati uspešno zgodbo. Vodijo vrhunsko politiko in podpirajo vse države, ki se ukvarjajo z biatlonom. Vsaka reprezentanca ima na kongresih svoj glas, prisluhnejo tudi manjšim reprezentancam, ki lahko vplivajo na politiko. Borut Nunar je že nekaj let direktor IBU-ja in je opravil veliko delo. Vsi testi na koronavirus so na prizoriščih brezplačni, namestitev plačajo za vse, ne le za najboljše, tako da lahko vsi nastopajo na tekmah.